Jedro

Osnovna glavnica je pojmovno nekaj drugega, kot pa premoženje družbe, kar ob ustanovitvi sicer predstavlja stvarni in denarni vložek ustanovitelja. Osnovna glavnica je praviloma stalna kategorija, saj je razdeljena na delnice. Eventualna sprememba osnovne glavnice pomeni istočasno spremembo vrednosti delnic, ali pa spremembo njihovega števila. Zato je odločitev o spremembi osnovne glavnice odvisna od ustanoviteljev (delničarjev), ne pa od računovodskih predpisov kot je to zmotno zaključila tožena stranka v poročilu.

Stvarni vložek ustanovitelja K. d.d., ki ga sestavljajo zemljišča, gradbeni objekti in oprema, predstavlja premoženje tožeče stranke, oz. njena sredstva. Vrednost premoženja oz. sredstev pa se ugotavlja tudi po računovodskih predpisih, ki predpisujejo njihovo revalorizacijo. Ker sta osnovna glavnica in sredstva družbe dve različni kategoriji, obveznost revalorizirati (povečati) vrednost zemljišč, gradbenih objektov in opreme, ne pomeni istočasno tudi obveznosti revalorizirati (povečati) osnovno glavnico. Zato je zmoten zaključek, da bi se vrednost osnovne glavnice tožeče stranke morala povečati vsakokrat, ko bi se morala povečati vrednost njenih zemljišč, gradbenih objektov in opreme, zaradi revalorizacije in to v enakem obsegu.

Družbeni kapital je po določbi tretjega odstavka 3. člena ZLPP razlika med vrednostjo sredstev podjetja (aktive) ter vrednostjo obveznosti podjetja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka nepravilno izenačila vrednost sredstev z vrednostjo družbenega kapitala, ne da bi odštela obveznosti, ki bi verjetno tudi morale biti revalorizirane. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenem poročilu tožene stranke ni ugotovitev o tem, ali res ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala pri prodaji paketa delnic tožeče stranke, kar pa je odločilno. Da je bila kupnina (v višini 422.694.000,00 SIT) za paket delnic, ki jih je K. d.d. prodal dne 30. 11. 1992 družbi KX d.d., primerna in da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja zaradi prodaje le-teh, pa izhaja iz sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 12. 1996 in z dne 5. 3. 1997, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Cpg 355/97 z dne 4. 6. 1997. Z njima je bil zahtevek Družbenega pravobranilca RS, da je prodajna pogodba za paket delnic tožeče stranke med kupcem in prodajalcem nična, pravnomočno zavrnjen, prav tako pa je bil pravnomočno zavrnjen podredni zahtevek, s katerim je bilo zahtevano, da mora KX d.d. plačati K. d.d. znesek 354.106.550,00 SIT. Izid te pravde torej predstavlja v tem sporu rešitev predhodnega vprašanja o tem ali je podana domneva oškodovanja družbene lastnine zaradi neupoštevanja revalorizirane vrednosti družbenega kapitala pri prodaji tožeče stranke (10. točka 48.a člena ZLPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje, Podružnice ..., štev. 000 z dne 25. 8. 1995 odpravi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 1.609.386,00 SIT in njene pritožbene stroške v višini 1.468.821,00 SIT, oboje v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: "Odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet nadziranje in informiranje, Podružnica ..., štev. 000 z dne 25. 8. 1995, se v celoti razveljavi." Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 814.131,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je bilo tožeči stranki z odločbo tožene stranke nezakonito naloženo, da mora pripraviti program lastninskega preoblikovanja in sestaviti otvoritveno bilanco na podlagi popravkov, ki so ji bili naloženi z navedeno odločbo. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da odločbe v tem delu ni odpravilo, saj je sicer pritrdilo drugačnim trditvam tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Ukrep iz 10. točke 48.c člena ZLPP namreč ne daje revizijskemu organu pravne podlage za vzpostavitev lastninskih deležev tretjih oseb, ki niso delničarji v delniškem kapitalu revidirane pravne osebe. Namen revizije je vzpostavitev družbenega kapitala za potrebe lastninjenja. Tožena stranka pa je namesto, da bi vzpostavila družbeni (nenominirani) kapital napram nominiranemu kapitalu zmotno naložilo tožeči stranki, da mora vzpostaviti novega lastnika. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izid pravde, ki jo vodi Okrožno sodišče v Ljubljani pod opr. št. VII Pg 184/96 ni pomemben. V tej zadevi dejansko predstavlja rešitev predhodnega vprašanja. V njej je bilo namreč pravnomočno odločeno o pravnih razmerjih, na podlagi katerih so bila tožeči stranki naložena knjiženja v sporni odločbi tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo izvedeniško mnenje sodnih izvedencev A. Č. in M. N. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listino (revizijsko poročilo št. 000 z dne 15. 6. 1995), na katero je oprlo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka je bila ustanovljena kot delniška družba po določbah Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 s spremembami, v nadaljevanju ZP). ZP je opredelil delniško družbo kot družbo, ki zbira sredstva za ustanovitev z izdajanjem delnic (1. odst. 85. člena). Ustanovitelji delniške družbe določijo znesek sredstev, ki so potrebna za ustanovitev in delo družbe - osnovno glavnico (1. odst. 86. člena ZP. To pomeni, da je višina osnovne glavnice bila odvisna od volje ustanovitelja, ni pa smela biti nižja od zakonsko določene (2. odst. 86. člena ZP). Podobno status delniške družbe ureja sedaj veljavni ZGD, ki določa, da je delniška družba družba, ki ima osnovni kapital (osnovno glavnico) razdeljen na delnice (1. odst. 169. člena).

Iz poročila tožene stranke izhaja, da je ustanovitelj tožeče stranke K. d.d. z aktom o ustanovitvi z dne 15. 11. 1991, določil, da znaša osnovna glavnica tožeče stranke 225.000.000,00 SIT. V tej višini je bila osnovna glavnica vpisana tudi v sodni register dne 8. 1. 1992. Ustanovitelj je tožeči stranki zagotovil osnovni kapital z izročitvijo stvarnega vložka v višini 224.982.140.00 SIT in z vplačilom denarnega vložka v višini 17.860.00 SIT. Osnovna glavnica je bila razdeljena na 25.000 delnic, ki jih je ustanovitelj K. d.d., vse v paketu prodal družbi KX d.d., dne 30. 11. 1992 za kupnino v višini 422.694.000,00 SIT. K. d.d. je na dan 31. 12. 1992 imel 76,6 % delež družbenega kapitala.

Osnovna glavnica je pojmovno nekaj drugega, kot pa premoženje družbe, kar ob ustanovitvi sicer predstavlja stvarni in denarni vložek ustanovitelja. Osnovna glavnica je praviloma stalna kategorija, saj je razdeljena na delnice. Eventualna sprememba osnovne glavnice pomeni istočasno spremembo vrednosti delnic, ali pa spremembo njihovega števila. Zato je odločitev o spremembi osnovne glavnice odvisna od ustanoviteljev (delničarjev), ne pa od računovodskih predpisov kot je to zmotno zaključila tožena stranka v zgoraj navedenem poročilu.

Stvarni vložek ustanovitelja K. d.d., ki ga sestavljajo zemljišča, gradbeni objekti in oprema kot rečeno predstavlja premoženje tožeče stranke, oz. njena sredstva. Vrednost premoženja oz. sredstev pa se ugotavlja tudi po računovodskih predpisih, ki predpisujejo njihovo revalorizacijo. Ker sta osnovna glavnica in sredstva družbe dve različni kategoriji, obveznost revalorizirati (povečati) vrednost zemljišč, gradbenih objektov in opreme, ne pomeni istočasno tudi obveznosti revalorizirati (povečati) osnovno glavnico. Zato je zmoten zaključek, da bi se vrednost osnovne glavnice tožeče stranke morala povečati vsakokrat, ko bi se morala povečati vrednost njenih zemljišč, gradbenih objektov in opreme, zaradi revalorizacije in to v enakem obsegu.

Zato zaključek tožene stranke, da bi tožeča stranka morala zavesti tudi povečanje osnovne glavnice za vrednost revalorizacije stvarnega vložka, na dan 1. 7. 1992, 30. 10. 1992 in 30. 11. 1992 (v končni višini 871.429.802,00 SIT) ni pravilen. V posledici tega pa tudi ni pravilen zaključek, da je prenizko izkazana naložba ustanovitelja K. d.d. v tožeči stranki in sicer za razliko med kupnino, ki jo je prejela za paket vseh delnic, ki jih je prodala dne 30. 11. 1992 (v višini 422.694.000,00 SIT) in revalorizirano vrednostjo stvarnega vložka na dan 30. 11. 1992 (v višini 871.429.802,00 SIT). Obenem pa je tudi zmoten zaključek tožene stranke v tem poročilu, da je zaradi navedenega prišlo do prodaje podjetja (kompleta vseh delnic tožeče stranke), ne da bi bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala, s čimer je prišlo do oškodovanja družbene lastnine po določbi 10. točke 48.a člena ZLPP. Družbeni kapital je namreč po določbi 3. odst. 3. člena ZLPP razlika med vrednostjo sredstev podjetja (aktive) ter vrednostjo obveznosti podjetja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka nepravilno izenačila vrednost sredstev z vrednostjo družbenega kapitala, ne da bi odštela obveznosti, ki bi verjetno tudi morale biti revalorizirane. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenem poročilu tožene stranke ni ugotovitev o tem, ali res ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala pri prodaji paketa delnic tožeče stranke, kar pa je odločilno. Da je bila kupnina (v višini 422.694.000,00 SIT) za paket delnic, ki jih je K. d.d. prodal dne 30.11.1992 družbi KX d.d., primerna in da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja zaradi prodaje le-teh, pa izhaja iz sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Pg 184/96 z dne 3. 12. 1996 in z dne 5. 3. 1997 (A28, A29), ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Cpg 355/97 z dne 4. 6. 1997 (A30). Z njima je bil zahtevek Družbenega pravobranilca RS, da je prodajna pogodba za paket delnic tožeče stranke med kupcem in prodajalcem nična, pravnomočno zavrnjen, prav tako pa je bil pravnomočno zavrnjen podredni zahtevek, s katerim je bilo zahtevano, da mora KX d.d. plačati K. d.d. znesek 354.106.550,00 SIT. Izid te pravde torej predstavlja v tem sporu rešitev predhodnega vprašanja o tem ali je podana domneva oškodovanja družbene lastnine zaradi neupoštevanja revalorizirane vrednosti družbenega kapitala pri prodaji tožeče stranke (10. točka 48.a člena ZLPP). Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega ob upoštevanju izida zgoraj navedenih sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani spremenilo izpodbijano sodbo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (1. točka 358. člena ZPP) .

Pritožbeno sodišče je po določbi 2. odst. 165. člena odločilo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Pri odmeri njenih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v stroškovniku. Tožeči stranki je priznalo do 24.5.1996 enake stroške, kot jih ji je priznalo sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. 7 Pg 492/95 z dne 24.5.1996 v skupni višini 1.179.915,00 SIT. Od nadaljnjih pravdnih stroškov pa ji je priznalo še naslednje stroške: stroški po odvetniški tarifi 2 x 1500 točk za dve pripravljalni vlogi, 1000 točk za pristop na narok dne 17. 9. 1999, ter 10 točk za poročilo stranki, kar znaša skupno 429.471,00 SIT ob upoštevanju 19 % povečanja zaradi DDV. Preostale priglašene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo kot nepotrebne.

V zvezi s pritožbo pa so bili toženi stranki priznani stroški po odvetniški tarifi in sicer 2500 točk za sestavo pritožbe in 10 točk za poročilo stranki, kar skupaj znaša 268.821,00 SIT ob upoštevanju 19 % povečanja zaradi DDV. Tožeči stranki gredo tudi stroški za sodno takso za pritožbo v višini 1.200.000,00 SIT.