Jedro

Hišniško stanovanje je bilo po določbah 40. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih funkcijsko stanovanje, na katerem ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice do začasne uporabe, če stanovalec ne bi opravljal del v hiši, v kateri je stanovanje oziroma v več stavbah v njeni okolici. Pravica uporabljati hišniško stanovanje pa je bila omejena na čas, dokler je hišnik opravljal dela (kurjača, vzdrževalca dvigal in sploh hišniška), ki so bila navedena v pogodbi. V hišniškem stanovanju tak stanovalec ni imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ki bi mu omogočal odkup stanovanja po določbah 117. in naslednjih členov SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mora toženka skleniti z njim kupoprodajno pogodbo za stanovanje št. 50 v XII. nadstropju - terasa stanovanjske hiše P. v L. na način in pod pogoji, ki so navedeni v zahtevku. Zahtevek je bil zavrnjen iz razloga, ker je sodišče ugotovilo, da je sporno stanovanje hišniško.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku ali pa naj se razveljavi. Kršitev postopka je podana zato, ker je sodišče prve stopnje oprlo svojo sodbo predvsem na kopijo najemne pogodbe z dne 1.7.1994, čeprav ta pogodba ni navedena med listinami, ki so bile prebrane na glavni obravnavi. Zoper tako ravnanje je tožnik navedel v pritožbi številne ugovore, ki pa jih pritožbeno sodišče ni ocenilo. Za ugotovitev, da je bilo sporno stanovanje od vsega začetka to je od 1.11.1967 hišniško, ni podlage v dokazih ter je zato sodišče druge stopnje navedeno trditev pripisalo kar pritožniku "kot pravi pritožba". Nasprotno je tožnik zatrjeval, da sporno stanovanje v začetku ni bilo hišniško in da svojega statusa pozneje ni moglo spremeniti. Na stanovanju je imel tožnik od vsega začetka navadno stanovanjsko pravico. Sodišče druge stopnje bi moralo argumentirano ugotoviti, kakšno pravico so tožniku dajali dodelitveni akti in prva pogodba z dne 6.2.1968. Navedeno sodišče pa ni izčrpalo pritožbenih ugovorov ter je brez obravnave sprejelo dejanske ugotovitve, za katere ni pristojno.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik formalno ni opredelil. Vsebinska ocena zadevnih revizijskih izvajanj pa kaže, da očita sodiščema druge in prve stopnje, da nista izvedli postopka v skladu z določbami 7. in 8. člena ZPP, sodišču druge stopnje pa tudi, da v svoji sodbi ni navedlo razlogov o vseh v pritožbi uveljavljenih odločilnih dejstvih, kar kaže na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 7. in 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP) je pravno upoštevna le, če je podana kavzalnost med sodbo in zatrjevano kršitvijo procesnih določb. Taka vzročnost po presoji revizijskega sodišča ne obstaja, sprejema pa tudi oceno sodišča druge stopnje, da sklicevanje sodišča prve stopnje na najemno pogodbo z dne 1.7.1994 ni vplivala na odločitev, ker so bile odločilne okoliščine, na podlagi katerih je bil sprejet zaključek, da je sporno stanovanje hišniško, ugotovljene na podlagi številnih drugih dokazih. Očitek sodišču druge stopnje, da ni ocenilo vseh pritožbenih trditev in nanje odgovorilo ali pa da je v nasprotju z vsebino spisov in tožnikovo pritožbo sprejelo določene ugotovitve, nima podlage v sodbi sodišča druge stopnje. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so po oceni revizijskega sodišča dovolj izčrpni in jasni, vsebinsko dajejo odgovor na vsa v pritožbi postavljena pravno pomembna vprašanja ter ni sprejelo dodatnih ugotovitev. Razlogov sodbe sodišča druge stopnje o tem, da je sporno stanovanje hišniško od vsega začetka, ni mogoče razumeti tako, da opira tako ugotovitev sodišča prve stopnje na pritožbena izvajanja. Z uporabljenim načinom pojasnjevanja je zgolj utemeljevalo datum začetka prve uporabe (sicer med strankama spornega statusa) stanovanja, ki je 1.11.1967 tako "kot pravi tudi pritožba". Sodišče druge stopnje tako ne utemeljuje zaključkov o statusu stanovanja s pritožbenimi izvajanji, saj bi bilo sicer odvečno njegovo obširno razlogovanje, zakaj ni utemeljeno tožnikovo stališče, da stanovanje ni hišniško.

Iz ostalih revizijskih izvajanj izhaja, da revident ni zadovoljen z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje ter z izbiro in določanjem dokazne vrednosti posameznih dokazil. Na ta izvajanja je odgovoriti, da je prepuščeno pravdnemu vodstvu sodišča, katere dokaze bo izvedlo (v tem primeru so bili izvedeni vsi razpoložljivi dokazi), pri tem pa je odločilno oziroma pomembno to, da so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva v skladu s pravili postopka. Nestrinjanje z na tak način ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP namreč z revizijo ni mogoče pobijati na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja). Revizijsko sodišče je pobijano sodbo preizkusilo še v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, ki pa v tem primeru ni bila zagrešena.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena tožnikova revizija niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili, ker sta ugotovili, da je sporno stanovanje hišniško in da mu ga zato toženka ni dolžna prodati po določbah 117. člena stanovanjskega zakona (SZ). Tak zaključek sta oprli na dejansko stanje, ki sta ga med postopkom ugotovili in iz katerega izhaja, da je bilo obravnavano stanovanje hišniško od vsega začetka (leta 1967, ko je bil objekt vseljen), da je tožnik hišniška dela tudi opravljal in iz tega razloga dobil navedeno stanovanje ter da status tega stanovanja pozneje ni bil spremenjen.

Hišniško stanovanje je bilo po določbah 40. člena prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih funkcijsko stanovanje, na katerem ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice do začasne uporabe, če stanovalec ne bi opravljal del v hiši, v kateri je stanovanje oziroma v več stavbah v njeni okolici. Pravica uporabljati hišniško stanovanje pa je bila omejena na čas, dokler je hišnik opravljal dela (kurjača, vzdrževalca dvigal in sploh hišniška), ki so bila navedena v pogodbi. V hišniškem stanovanju tak stanovalec ni imel položaj imetnika stanovanjske pravice, ki bi mu omogočal odkup stanovanja po določbah 117. in naslednjih členov SZ. Ob takem stanju, ko je bilo ugotovljeno, da je sporno stanovanje hišniško, more revizijsko sodišče le pritrditi pravnemu zaključevanju sodišč druge in prve stopnje, da tožnikov zahtevek po odkupu spornega stanovanja nima podlage v določbah stanovanjskega zakona. To pomeni, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta njegov tožbeni zahtevek zavrnili. Revizijsko sodišče je zato moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).