Jedro

Starejši delavec, kateremu je zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, ni varovan (pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) po prvem odstavku 114. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 16.5.2006. Nadalje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je vtoževal ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo in na ta znesek vse dodatke, ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davke, neto znesek pa mu izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka v delovno knjižico vpisati manjkajočo delovno dobo ter ga prijaviti v zavarovanje. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka povrniti vse nastale pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 117. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tožnik, kateremu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bil tako invalid kot tudi starejši delavec. Za tožnika je bilo ugodnejše pravno varstvo tožnika kot starejšega delavca napram pravnemu varstvu tožnika kot invalida. Tožnik bi imel ugodnejši materialnopravni položaj, če bi delal do starostne upokojitve, kot ga uživa sedaj, ko je prijavljen kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje. Mnenje Komisije za ugotavljanje razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dovolj, saj zoper to mnenje delavec nima zagotovljenega pravnega varstva. To mnenje lahko delavec izpodbija v sodnem sporu. Pri presoji ugodnejšega pravnega varstva, kot ga določa 117. člen ZDR, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati materialnopravni položaj tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tožniku po poprejšnjem obvestilu z dne 6.1.2006 (A3) dne 12.5.2006 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2). Iz obrazložitve te odpovedi izhaja, da je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je doslej opravljal tožnik. V času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik invalid II. kategorije invalidnosti in je imel tudi status starejšega delavca v skladu z določbo 201. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V postopku pri toženi stranki je bilo ugotovljeno, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu na podlagi predloga tožene stranke z dne 12.1.2006 dne 5.5.2006 podala mnenje (B2), da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 102. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ker je tožena stranka nadalje ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, je tožniku podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo enaka dejstva, kot so opisana zgoraj in na podlagi tega zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po stališču pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, saj je tožena stranka pred podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pridobila mnenje z dne 5.5.2006 (B2), v katerem je navedena komisija ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po 102. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) oziroma po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/04 in nadalj.). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nadalje ugotovljeno (C1), da je bil tožnik starejši delavec (201. člen ZDR), ki pa mu je bila zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino (114/1 člen ZDR), so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča podani vsi zakonsko določeni pogoji, na podlagi katerih je tožena stranka lahko tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločitvi o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 117. člena ZDR, ki delavcu, ki mu je zaradi njegovega statusa zagotovljeno večkratno varstvo pred odpovedjo, zagotavlja močnejše pravno varstvo. Nedvomno je, da je bil tožnik kot invalid II. kategorije invalidnosti varovan po 116. členu ZDR, vendar pa mu je tožena stranka z ozirom na določbo 102. člena ZPIZ-1 oziroma 40. člena ZZRZI lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove, saj je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je opredelil 103. člen ZPIZ-1, ugotovila, da tožena stranka tožniku utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Določba prvega odstavka 114. člena ZDR nudi posebno varstvo pred odpovedjo tudi starejšemu delavcu (starejši delavec je po 201. členu ZDR delavec, ki je starejši od 55 let). Starejšemu delavcu brez njegovega pisnega soglasja ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar le dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, razen če mu ni zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila tožniku zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino, tožnik na podlagi določbe prvega odstavka 114. člena ZDR ni užival posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 117. členom ZDR upoštevati tudi tožnikov materialnopravni položaj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se 117. člen ZDR uporablja pri presoji močnejšega pravnega varstva v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne glede materialnopravnega položaja delavca. Tožnik v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da zoper mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga poda Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni neposrednega sodnega varstva. Tako je že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18.9.2007 zavzelo stališče, da v zvezi s podanim mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni samostojnega sodnega varstva. Takšno mnenje je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ne pomeni pa še posega v kakšno pravico. Posledica tega mnenja nastopi kasneje, z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v zvezi s katero pa je urejeno sodno varstvo tudi glede preverjanja obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker obstaja učinkovito in uveljavljeno sodno varstvo, v katerem se preverjajo razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bilo po stališču Vrhovnega sodišča RS nesmiselno, če bi se omogočalo še posebno sodno varstvo v postopku predhodne ugotovitve razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer v zvezi z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni predviden niti socialni spor niti delovni spor niti upravni spor. Tožnik sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval oziroma predlagal kakršnihkoli dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obstaja dvom v pravilnost podanega mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (B2).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.