Jedro

Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožniku solidarno plačati 29.000,00 EUR z obrestmi od 25. 1. 2017 do plačila. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti 687,63 EUR stroškov postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so podane vse predpostavke odškodninske obveznosti. Glede višine bi sodišče moralo upoštevati višino nepremoženjskih škod, ki so v podobnih primerih prisojene v kraju škodnega dogodka (Nemčija). Storilo je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je protispisno štelo, da druga toženka ni tožnikova dejanska delodajalka. Tožnik je z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi, prijavila ga je v socialna zavarovanja v Republiki Slovenji, mu odredila delo na gradbišču v Nemčiji, dajala navodila, organizirala je delo … Sodišče je določbe ZVZD-1 uporabilo zmotno. Po razlogovanju, ki ga je sprejelo, bi delavci v primeru poškodbe pri delu v tujini ostali brez učinkovitega pravnega varstva. Kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker sodišče v zvezi z okoliščinami škodnega dogodka ni postavilo izvedenca iz varstva pri delu.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v nesreči pri delu. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z drugo toženko (ta je imela s prvo toženko sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje splošne odgovornosti). Do poškodbe je prišlo na skupnem delovišču v Nemčiji, kjer je druga toženka opravljala delo kot pogodbena podizvajalka družbe A. GmbH (v nadaljevanju: A.).

6. Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na zaključku, da je bila druga toženka le formalna delodajalka tožnika, njegova dejanska delodajalka in nosilka dejavnosti na delovišču pa je bila družba A. Ta zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve: druga toženka je napotila svoje delavce (tudi tožnika) na delo v Nemčijo oziroma jih je "posodila" družbi A.; delavcem druge toženke je dodelil delo na delovišču njen zaposleni (B. B.), a po navodilih družbe A.; družba A. je vodila in organizirala delo na delovišču ter izvajala širši nadzor nad delavci druge toženke, zato je bila posledično dolžna nadzorovati tudi uresničevanje ukrepov za njihovo varnost in zdravje pri delu; delavci druge toženke so delno uporabljali delovna sredstva družbe A. Sodišče je odločitev utemeljilo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso, ki je v primerih skupnih delovišč odškodninsko odgovornost razširila preko okvirja delodajalca v formalnem smislu (s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) na dejanskega delodajalca (v smislu 2. točke 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadaljnji), ki organizira delo na delovišču, ima nadzor nad delom delavcev in jim daje navodila za varno delo, čeprav z njimi nima sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

7. Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da druga toženka ni odškodninsko odgovorna, ker ni bila dejanska delodajalka tožnika. S takšno presojo sodišče prve stopnje sicer ni storilo kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožba, temveč je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 sprejelo stališča, ki so uporabljiva tudi za ta spor. Kot je poudarilo, določba 66. člena Ustave RS1 (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) v delu, v katerem zahteva zagotavljanje zakonskega varstva dela, hkrati pomeni človekovo pravico. Četudi je po dikciji te ustavne določbe nosilka obveznosti za uresničevanje pravice do varstva dela država, pravica zagotavljati zdravo in varno delo po svoji naravi predpostavlja tudi vzpostavitev obveznosti delodajalcev za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom. Obveznost zagotavljati varno delovno okolje je predpisana kot temeljna obveznost delodajalca v prvem odstavku 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji)2, konkretizirana pa je v ZVZD-1. Delodajalec mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Zakonodajalec je z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (prvi odstavek 179. člena ZDR-1, 131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

9. Namen 2. točke 3. člena ZVZD-1, na podlagi katere se kot delodajalec v smislu tega zakona šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zagotavlja delo delavcu, je po obrazložitvi Ustavnega sodišča RS v tem, da krepi varstvo delavcev. V sodni praksi uveljavljeno stališče, po katerem v primeru, ko sta dejanski in formalni delodajalec dve različni osebi, slednji ne odgovarja za škodo, v nasprotju z omenjenim namenom izvzema odgovornost ravno tistega delodajalca, ki ga delovnopravna zakonodaja primarno predvideva kot nosilca obveznosti zagotavljati zdravo in varno delovno okolje. Takšno stališče je v nasprotju z ustavno zahtevo po ustvarjanju pogojev za varno delo, saj omogoča, da se delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, izogne izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce, in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo v nesreči pri delu.

10. Upoštevaje obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka neutemeljeno oprlo na ugotovitev, da druga toženka kot t. i. formalna delodajalka ne more biti odškodninsko odgovorna. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). To je dolžno o odškodninski odgovornosti druge toženke odločiti po določbah prvega odstavka 179. člena ZDR-1 v zvezi s 131. členom OZ in v ta namen izvesti vse predlagane dokaze, za katere bo ocenilo, da so potrebni. Glede na okoliščine primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj so v izpodbijani sodbi izostala vsa pravno relevantna odločilna dejstva o temelju in višini tožbenega zahtevka.

11. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, saj v tej fazi postopka to ni bilo potrebno, niti ni mogoče (prvi odstavek 360. člena ZPP).

1 Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. 2 Delodajalec mora zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.