Jedro

Četudi bivši lastnik stanovanja v drugi pravdi zahteva od toženke izročitev istega stanovanja, ne gre za litispendenco, saj nastopajo v tej pravdi kot tožniki novi lastniki, bivši lastnik pa zahtevka v svoji pravdi ni ustrezno prilagodil, kar bo moralo upoštevati sodišče pri odločanju v njegovi pravdi.

Toženka bi morala jasno in določno zatrjevati, da je bila pravnoposlovna volja pogodbenih strank ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe le zaigrana, in za to ponuditi ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna izprazniti stanovanje št. 19, ki je v zemljiški knjigi z oznako 13.E vpisano pri podvložku št. 2346/13, k. o. X, in se nahaja v 3. nadstropju večstanovanjske hiše XY 30, K., ter ga prostega oseb in stvari izročiti v posest tožnikoma. Toženki je tudi naložilo plačilo uporabnine in tekočih stroškov v skupnem znesku 7.216,05 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so podrobneje razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. Toženko je zavezalo tudi k povrnitvi pravdnih stroškov tožnikov v višini 1.521,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3) in predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za izpraznitev in izročitev spornega stanovanja tečeta dve pravdi, in sicer poleg te še pravda, ki se vodi pri istem sodišču pod opr. št. II P 4369/2003, v kateri je tožnik res druga stranka, to je prodajalec F. E., ki pa je v tesni zvezi s tožnikoma, katerima naj bi prodal to stanovanje. Kljub odtujitvi stanovanja pa E. ni umaknil svojega tožbenega zahtevka. Meni, da tožnika nista lastnika stanovanja, ker je dvomiti, da sta v resnici sklenila kupoprodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje bi resnično dejansko stanje v zvezi z lastništvom stanovanja lahko poskusilo ugotoviti z neposrednim zaslišanjem strank, kar pa je nepojasnjeno zavrnilo. Z zaslišanjem tožnikov bi se namreč ugotovilo, da sta kupila stanovanje brez njene vednosti in da sta vedela, da je zasedeno. Zastavlja se vprašanje, kdo danes še kupi zasedeno stanovanje. Pojasnjuje, da je prodajalec F. E. preko svojega pooblaščenca tik pred sklenitvijo kupne pogodbe s tožnikoma predlagal toženki, naj mu plača 100.000 EUR, pa dobi nazaj stanovanje. Prodajalec je od začetka dobro vedel, da je bila toženka prevarana in da je kupoprodajno pogodbo z dne 3. 5. 2002 sklenila v prepričanju, da gre za zavarovanje posojila. Toženka je namreč zavarovala posojilo v višini 40.000 EUR, katerega ji je s pomočjo A. P. dal F. E., ki je v zavarovanje svoje terjatve zahteval sklenitev navidezne pogodbe. Nadalje toženka navaja, da dvomi, da bi bila tožnika resnično tako naivna, da bi kupila zasedeno stanovanje, ne da bi ga prej videla. Zato je prepričana, da tožnika nastopata le kot navidezna lastnika. Poudarja, da je bila pogodba med njo in kupcem F. E. sklenjena s prevaro ali zvijačo. Toženka pa je 15. 10. 2008 prejela sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 3912/2006, v kateri je sodišče odločilo, da mora A.P. vrniti toženki 35.000 EUR, in tudi ugotovilo, da je bila v resnici sklenjena navidezna pogodba. Toženka sodbe ni mogla predložiti prej, njena vsebina pa je posredno povezana s predmetno zadevo oziroma sodbo. Poudarja, da je zadeva zapletena in upa, da bo v zadevi, opr. št. I P 3951/2005 uspela z revizijo. Toženka meni, da gre za sodno zmoto, saj sodišče prve stopnje navkljub številnim predlaganim in izvedenim dokazom ni uspelo ugotoviti, kar je ugotovilo sodišče v drugem postopku. Za pravilno odločitev ni dovolj le dobro poznavanje pravnih določil, ampak seznanitev z vsemi okoliščinami. Toženka je prepričana, da tožnika nista lastnika stanovanja, pač pa F. E., ki posredno preko njiju zahteva izročitev stanovanja. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze z zaslišanjem strank, bi se prepričalo, da tožnika nista lastnika spornega stanovanja. Toženka res ni predlagala zaslišanja priče F.E., kateremu je toženka prodala stanovanje, ki ga je nato naprej prodal tožnikoma, je pa v ta namen predložila kot dokaz vloženo revizijo, v kateri je natančno naveden potek njegovega poslovanja. Glede stanovanjskih stroškov navaja, da ni res, da jih ni poravnala. Ko sta ji tožnika začela pošiljati položnice, je mesečne obveznosti poravnala. V zvezi z višino uporabnine v znesku 400 EUR mesečno pa toženka meni, da je očitno previsoka, saj je stanovanje relativno majhno, staro več kot 40 let in potrebno številnih popravil. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3).

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ne gre za litispendenco, ki bi bila sicer ovira za odločitev o zahtevku v tej pravdi in bi moralo sodišče tako tožbo zavreči (3. odstavek 189. člena ZPP). V pravdni zadevi, opr. št. II P 4369/2003, kjer tožnik F. E. od toženke zahteva izpraznitev in izročitev sicer istega stanovanja, kot v obravnavani zadevi, ne nastopajo iste stranke. Tožnik kljub temu, da je stanovanje prodal J. B. in D. B. (tožnikoma v tej zadevi) tožbenega zahtevka ni prilagodil tako, da bi zahteval, naj toženka stanovanje izroči njima. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik E. v zadevi II P 4369/2003 še ni umaknil tožbe, tako ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Sodišče bo pač v navedeni zadevi moralo meritorno odločiti.

Po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) lahko lastnik stvari s tožbo zahteva vrnitev individualno določene stvari od tistega, ki jo ima v posesti. Tožnik mora dokazati, da je lastnik stvari in da je stvar v posesti toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v zemljiški knjigi pri nepremičnini z oznako 13.E. - stanovanje št. 19 v tretjem nadstropju v stanovanjski stavbi XY 30 v K. vpisana lastninska pravica v korist tožnikov, med pravdnima strankama pa je bilo nesporno ugotovljeno, da to stanovanje uporablja toženka. Ker se po 11. členu SPZ domneva da sta lastnika tožnika, ki sta vpisana v zemljiško knjigo, je toženka dolžna dokazati nasprotno.

Toženka je v postopku na prvi stopnji trdila, da dvomi, da je bila res sklenjena prodajna pogodba med F. E. in tožnikoma, na podlagi katere sta se vpisala v zemljiško knjigo, in meni, da je ta navidezna, da pa tega ne navaja kot trditev, saj za svoje pomisleke nima dokazov. Glede na to, da v pravdnem postopku velja razpravno načelo, uzakonjeno v 1. odstavku 7. člena ZPP in 212. členu ZPP, ki določata, da mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšna pomanjkljiva trditvena podlaga ne omogoča zaključka, da tožnika nista lastnika spornega stanovanja.

Navidezna pogodba med pogodbenima strankama nima učinka in je takšen posel ničen (prvi odstavek 50. člena OZ), vendar pa bi morala toženka zatrjevati pravnorelevantna dejstva, s katerimi bi takšen ugovor utemeljila. Toženka bi morala konkretizirano navesti, da je šlo med pogodbenima strankama za hoteno in sporazumno neskladnost med njuno voljo na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven. Toženka bi morala jasno in določno zatrjevati, da je bila pravnoposlovna volja pogodbenih strank ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe le zaigrana in za to ponuditi ustrezne dokaze. Okoliščine, da gre za navidezno pogodbo, bi morala toženka navajati do konca prvega naroka glavne obravnave na prvi stopnji, opustitev skrbnosti glede navajanja trditev o pravnopomembnih dejstvih pa zadane njo. Zato ni mogoče slediti pritožničinemu stališču, da bi lahko sodišče prve stopnje resnično dejansko stanje v zvezi z lastništvom spornega stanovanja ugotovilo z neposrednim zaslišanjem pravdnih strank. Dokazni postopek namreč ni namenjen dopolnjevanju manjkajoče trditvene podlage, pač pa dokazovanju resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev. Glede na pomanjkljivo trditveno podlago toženke sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko pravdnih strank ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo, da bi morala toženka za ugotavljanje, ali sta imeli pogodbeni stranki fiktiven namen skleniti pogodbo, predlagati zaslišanje obeh pogodbenih strank, zaslišanja F. E. pa ni predlagala. Revizija, na katero se sklicuje toženka v pritožbi, ne more predstavljati dokaza za fiktivnost prodajne pogodbe med F. E. in tožnikoma, ampak gre le za trditve toženke. Poleg tega se navedbe v reviziji nanašajo na vprašanje ničnosti oziroma neveljavnosti prodajne pogodbe za sporno stanovanje, sklenjene med toženko kot prodajalko in F. E. kot kupcem, in za odločitev v tem postopku niso pravno pomembne.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bila prodajna pogodba z dne 3. 5. 2002 med toženko in E. nična, kot tudi zahtevek za njeno razveljavitev. Na pravnomočno sodno odločitev pa je sodišče vezano in o tem vprašanju ne sme ponovno in drugače odločiti (319. člen ZPP). Pritožnica v zvezi s tem opozarja, da je v pravdni zadevi Okrožnega sodišča, opr. št. II P 3912/2006, ki je odločilo, da mora A. P. vrniti toženki 35.000 EUR, sodišče ugotovilo, da je bila med toženko kot prodajalko spornega stanovanja in E. kot kupcem sklenjena navidezna pogodba, vendar višje sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe z dne 29. 9. 2008, ki jo toženka prilaga pritožbi, nikakor ne izhaja takšna ugotovitev, pač pa je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo, da je bil v zadevi I P 3951/2005 tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 3. 5. 2002 in razveljavitev te pogodbe pravnomočno zavrnjen. Zato so brez pomena vsi nadaljnji pritožbeni očitki, da gre očitno za sodno zmoto, ker sodišče ni uspelo ugotoviti, da gre za navidezno pogodbo. Ob dejstvu, da sta tožnika dokazala, da sta lastnika spornega stanovanja, toženka pa ni uspela dokazati nasprotnega, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka vrniti tožnikoma v posest sporno stanovanje.

Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da znaša nadomestilo za uporabo stanovanja, katerega toženka, odkar sta tožnika postala lastnika, brezplačno uporablja, 400 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zaradi ugovora toženke, da je višina uporabnine v višini 400 EUR previsoka, postavilo sodnega izvedenca za gradbeno stroko in cenitve B. A., ki je upoštevajoč starost stanovanja, njegovo velikost in stanje ter lokacijo, v izvedenskem mnenju z dne 18. 2. 2008 (in njegovi dopolnitvi z dne 14. 5. 2008) pojasnil, da znaša tržna cena najema za primerljivo stanovanje po cenah v spornem obdobju (od 27. 2. 2007 do 26. 5. 2008) 400 EUR mesečno. Pravdni stranki pripomb na izvedensko mnenje nista imeli, zato je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca, glede na vtoževani znesek 6.400,00 EUR, ki predstavlja seštevek šestnajstih mesečnih nadomestil za uporabo stanovanja v znesku 400 EUR, pravilno zaključilo, da je toženka dolžna tožnikoma plačati za sporno obdobje uporabnino v tem znesku. Izvedenec je pri oceni, koliko znaša tržna cena najema za podobno stanovanje upošteval vsa izhodišča, na katera je opozorila toženka in jih ponavlja v pritožbi, ki je zato neutemeljena.

Po presoji višjega sodišča je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka povrniti tožnikoma izdatke v zvezi s stanovanjem v višini 816,05 EUR. Tožnika sta trdila, da sta plačala stanovanjske stroške po posameznih računih upravnika (za obdobje od marca 2007 do vključno februarja 2008) in računu L. k., d. d. (za mesec marec 2008) in v potrditev tega predložila poleg računov tudi obvestila o izvršenih nalogih, iz katerih je razvidno, da sta tožnika poravnala vse račune, ki se nanašajo na sporno stanovanje in so predmet te pravde. Ker toženka ni izpodbijala navedb in dokazov tožnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo zahtevku na plačilo poravnanih stroškov. Zato tožnica s pritožbenimi navedbami, da je poravnala vse mesečne stanovanjske obveznosti, ne more uspeti.

V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem temelji na 1. odstavku 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. členom ZPP.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnice za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP te stroške nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.