Jedro

V 8. odstavku 2. člena ZZVN je določeno, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. To pomeni, da je zakonodajalec status vezal na smrt starša v časovnem obdobju, ko so zoper njega trajali prisilni ukrepi oziroma ko je po prenehanju nasilja čakal na vrnitev domov ali pa se je domov že vračal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote O. z dne 4.2. Tožena stranka je pritrdila organu prve stopnje, da po določbah 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00 in 28/00, v nadaljevanju: ZZVN), kot je veljal v času njegovega odločanja, tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-otrok umrlega starša ni mogoče priznati. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bil tožnikov oče kot pripadnik jugoslovanske kraljeve vojske ujet, nato pa dne 26.5.1942 iz ujetništva izpuščen domov, kjer je dne 1.6.1943 po operaciji želodca umrl. Ker torej tožnikov oče ni umrl v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ampak več kot leto dni po vrnitvi v domovino, tožnik do uveljavljanega statusa ni upravičen. Prav tako pa mu slednjega ni mogoče priznati na podlagi ZZVN-G, ki je pričela veljati dne 2.1.2003, saj njegov oče ni umrl med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s toženo stranko, da tožnik tudi po določbah ZZVN-G do statusa žrtve vojnega nasilja ni upravičen. Navedena novela je razširila krog upravičencev iz 1. odstavka 2. člena tako, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941 odpeljana v ujetništvo. Po spremenjenem 8. odstavku istega člena pa je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik staro jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941 ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja od 15.5.1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Ker tožnikov oče ni umrl v vojnem ujetništvu, niti na poti v domovino, temveč več kot leto dni po vrnitvi domov, v konkretnem primeru pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja niso podani. Sodišče pa zavrne tudi tožbeni ugovor, da obstoji vzročna zveza med očetovim ujetništvom in njegovo smrtjo, saj je zakonodajalec to vzročno zvezo časovno omejil s trenutkom vrnitve v domovino.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi povzelo ozko gramatikalno razlago, po kateri je vzročna zveza med prisilnim ukrepom in smrtjo osebe časovno omejena s trenutkom vrnitve v domovino. Meni, da je vsakršno omejevanje vzročne zveze s strani zakonodajalca nasploh problematično in lahko pomeni kršitev načela pravne države zato je takšna ustavnopravno sporna. Še bolj pa je sporna razlaga norme na način, da upravičencu sploh ni dovoljeno dokazovati, da je bila vzročna zveza vendarle podana. V konkretnem primeru namreč tožnik razpolaga z listino-odločbo Invalidske komisije L. z dne 26.2.1954, iz katere je razvidno, da je oče umrl "na posledicah bolezni, ki jo je dobil v vojnem ujetništvu". Razlaga, kot jo je uporabila tožena stranka in sodišče prve stopnje, pripelje do absurdnega zaključka, da je zadnji trenutek, ki ko je mogoče še priznati status žrtve vojnega nasilja, konec poti v domovino (torej trenutek fizičnega prestopa meje). Po taki razlagi bi tako status odrekli vsakemu vojnemu ujetniku, ki mu je kljub bolezni, zadobljeni v ujetništvu, uspelo priti živemu domov. S tem pa bi bili ljudje, ki so zdržali pot domov oziroma njihovi potomci, na nek način kaznovani. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja z razlogi izpodbijane sodbe ter v celoti vztraja pri svoji odločitvi.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba zakonita in temelji na pravilnih razlogih. Materialnopravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 8. odstavka 2. člena ZZVN. Ta med drugim določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja do 15.5.1945 oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Zakonodajalec je torej status, kot ga uveljavlja tožnik, vezal na smrt starša v časovnem obdobju, ko so zoper njega trajali prisilni ukrepi oziroma ko je po prenehanju nasilja čakal na vrnitev domov ali pa se je domov že vračal. Ker ni sporno, da je tožnikov umrl več kot eno leto po prihodu iz vojnega ujetništva (torej eno leto po prenehanju takih okoliščin), je bil tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnjen. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnikov oče doma umrl za posledicami bolezni, ki jo je dobil v ujetništvu. Glede na citirano določbo ZZVN je namreč do statusa po umrlem staršu upravičena le tista oseba, ki je enega od staršev izgubila v okoliščinah in ne le posledično zaradi okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Ob tem pa je potrebno pojasniti, da je namen ZZVN dati zadoščenje državljanom Republike Slovenije za pretrpljena nasilna dejanja, vendar pa le v primerih, ki jih zakon določa in ob izpolnjevanju točno določenih pogojev. Primera, kot je tožnikov, ZZVN ne ureja in njegovih določb po nobeni od pravno dopustnih metod razlage ni mogoče uporabiti tako, kot to navaja tožnik.

Ni pa mogoče upoštevati ugovorov, da je zakonska ureditev do nekaterih žrtev diskriminatorna, saj to ne more biti predmet upravnega spora. Prav tako ne morejo biti predmet presoje v upravnem sporu pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na ustreznost določb ZZVN, ki so bile podlaga za odločitev o tožnikovem statusu. Za presojo ustavnosti posameznih zakonov je namreč pristojno le Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.