Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o tem, da se odločbe gradbenega inšpektorja izdajajo v javnem interesu in so izvršljive praviloma takoj, zato je treba v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in natančno ter predložiti dokazila o tem, ter da ustaljena upravnosodna praksa zahteva restriktiven pristop pri izdaji takšne začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 11. 1. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2011, s katero je tožena stranka pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. S prvostopenjsko odločbo je bilo v izreku v 1. točki odločeno, da mora tožeča stranka kot zavezanka takoj po prejemu izpodbijane odločbe ustaviti gradnjo tam navedenih objektov na zemljišču parc. št. 10 k. o. ...; v 2. točki, da je tožnica dolžna navedena objekta na svoje stroške odstraniti v roku šestih mesecev po prejemu odločbe, da je po odstranitvi objektov dolžna v roku petnajstih dni na zemljišču vzpostaviti prvotno stanje; da bo, če tožnica ne bo odstranila objektov in ne bo vzpostavila prvotnega stanja v izpolnitvenem roku, to v izvršilnem postopku storilo pooblaščeno podjetje na njene stroške; da se za objekta izrekajo tam navedene prepovedi; da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep; da pritožba ne zadrži njene izvršitve.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je izkazala težko popravljivo škodo. Tako kot v tožbi se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-62/03-9. Trdi tudi, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne. Trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje – kot je to predlagala tožeča stranka – obravnavalo njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1, v kateri je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem in v skladu z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Samo, če so navedeni pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča že prvi vsebinski pogoj, torej nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v tem primeru ni izkazan. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje presodilo navedbe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala nastanek težko popravljive škode. Presoja sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna.

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje o tem, da se odločbe gradbenega inšpektorja izdajajo v javnem interesu in so izvršljive praviloma takoj, zato je treba v zahtevi za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo navesti konkretno in natančno ter predložiti dokazila o tem, ter da ustaljena upravnosodna praksa zahteva restriktiven pristop pri izdaji takšne začasne odredbe.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ne more utemeljevati nepopravljive škode s sklicevanjem na škodo, ki bi nastala njenim staršem. Samo s pavšalnimi navedbami o tem, da bo porušen dom njenih staršev, v katerem redno in stalno prebivata, in ogromni materialni in nematerialni škodi, ki bi njej in staršem nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe in s pavšalnimi navedbami, da je v primeru odprave izpodbijane odločbe ne bi bilo več mogoče odpraviti oziroma popraviti, tudi po presoji pritožbenega sodišča nastanka težko popravljive škode tožnica ni izkazala. To pa pomeni, da je že prvi vsebinski zakonski pogoj za zahtevano odložitev izvršitve izpodbijanega akta ni izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

11. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presodilo vse navedbe tožeče stranke, s katerimi je utemeljevala težko popravljivo škodo in to pravilno. Zato ni podlage za pritožbeni ugovor, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Pravilno je zavrnilo tudi ugovor tožnice, ki se nanaša na sklep Ustavnega sodišča RS U-I-62/03-9, ki ga tožnica ponavlja tudi v pritožbi. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je bil navedeni sklep izdan v postopku ocenjevanja pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti podzakonskega predpisa, pod pogoji, ki jih določa prvi odstavek 39. člena Zakona o ustavnem sodišču, in ne v postopku presoje zakonitosti dokončnega posamičnega akta, kot v obravnavanem primeru. Čeprav je bil res najprej izdan sklep o začasnem zadržanju podzakonskega predpisa, ki se sicer nanaša na območje, v katerem je sporni objekt, je bila pobuda s kasnejšim sklepom Ustavnega sodišča (U-I-34/03 z dne 13. 10. 2004) zavrnjena. Zadržanje, ki tudi sicer uporablja drugačen nedoločen pravni pojem težko popravljive škodljive posledice zato še ne more biti podlaga za oceno o izkazanosti zahtevanega pogoja v obravnavanem primeru.

12. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka o upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).