Jedro

Glede na to, da je vlagatelj za denacionalizacijo pri prvostopnem organu podal izjavo, da valorizirane odškodnine, ki znaša 37% vrednosti podržavljenih zemljišč, ni pripravljen vrniti, se denacionalizacijskemu upravičencu vrne le toliko zemljišča, kolikor znaša razlika med vrednostjo podržavljenega zemljišča in vrednostjo ob podržavljenju dane odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2002, s katero je ta odpravila drugi odstavek 3. točke izreka odločbe Upravne enote K. z dne 31.7.2001 (1. točka izreka) in zavrnila tožnikovo pritožbo (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil: da se upravičenki A.K. z dnem pravnomočnosti odločbe vknjiži solastninska pravica v višini do 4545/86276-tin na kompleksu XI- "M.k." v k.o. P., ki ga sestavljajo parcele navedene v tej točki izreka, in sicer v skupni površini 86.276 m2 in v skupni vrednosti 96.391,30 DEM (1. točka izreka), da se z to odločbo vrne solastninski delež na kompleksu XI "M.k." (k.o. P.), kot to določa 1. točka izreka te odločbe, namesto parc. št. 307/1 travnik 4. razreda v izmeri 4833 m2 in parc. št. 308 travnik 4. razreda v izmeri 2381 m2, obe k.o. P. (2. točka izreka), da je zavezanec za vrnitev premoženja v las-t Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, M. KŽK K. K. d.o.o. pa lahko uporablja vrnjeno nepremičnino do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji razen, če se s pravnim naslednikom upravičenka dogovori drugače (3. točka izreka), da je vrednost premoženja ob podržavljenju znašala 7.759 DEM in je enaka vrednosti po stanju v času vračanja (4. točka izreka), da je odškodnina za podržavljeni parc. št. 307/1 in 308 k.o. P. znašala 106.326 DIN in je predstavljala 37% vrednosti podržavljenih nepremičnin (5. točka izreka), da zemljiška knjiga Okrajnega sodišča v Kranju po pravnomočnosti te odločbe, po uradni dolžnosti vknjiži pri zemljiškoknjižnem vložku, kjer je vknjižen kompleks XI "M.k." k.o. P., spremembo zemljiškoknjižnega stanja, v deležu navedenem v 1. točki izreka te odločbe (6. točka izreka), da vse stroške, ki jih je imel vlagatelj v zvezi s to zahtevo, nosi sam (7. točka izreka). Tožena stranka je odpravila drugi odstavek 3. točke, ker odločitev o izročitvi zemljišča ni stvar denacionalizacijskega postopka, zato tudi ne more biti vsebina izreka denacionalizacijske odločbe. Tretji odstavek 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki je bil v tem primeru pravna podlaga za odločanje, kot obliko vračanja predpisuje denacionalizacijo z vzpostavitvijo solastninske pravice na kompleksu, ne pa tudi posesti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in se sklicuje na utemeljene razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Povzema določbo 1. odstavka 72. člena ZDen in 4. člena Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Odredba, Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Navaja, da je v obravnavanem primeru bila odločba o denacionalizaciji izdana 31.7.2001 i-n je zato prvostopni organ pravilno valoriziral odškodnino, ki je bila upravičenki dana za podržavljeno zemljišče, na navedeni datum. Glede na to, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo pri prvostopnem organu podal izjavo, da valorizirane odškodnine, ki znaša 37% vrednosti podržavljenih zemljišč, ni pripravljen vrniti, je po presoji prvostopnega sodišča upravni organ pravilno odločil, da se denacionalizacijski upravičenki vrne le toliko zemljišča, kolikor znaša razlika med vrednostjo podržavljenega- zemljišča in vrednostjo ob podržavljenju dane odškodnine. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik smiselno ponovi tožbene ugovore in meni, da upravni organ v tej zadevi ni pravilno odločil. Izraža kritiko nad počasnim reševanjem zadeve. Meni, da ne bi bilo tako velikih "procentnih" razlik vrednosti dolarja, še bi se zadeva rešila hitreje oziroma pred letom 1996. Navaja, da želi s to pritožbo doseči, da se "zapleti dokončno rešijo in da dobi zemljo nazaj". Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Prvosto pno sodišče (in pred njim upravna organa) je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 1. odstavka 72. člena ZDen, po kateri se pri odločanju o denacionalizaciji upoštevajo le tiste odškodnine, ki so bile dane za podržavljeno premoženje, če so presegale 30% vrednosti podržavljene nepremičnine in na 4. člen Odredbe, po kateri se denarne vrednosti nacionaliziranega premoženja, izračunane v ZDA dolarjih, pretvorijo v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije- na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Pravilna je tudi pravna podlaga (Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije), na katero se je oprl upravni organ pri določitvi vrednosti podržavljenih zemljišč. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik smiselno zatrjuje slabši položaj denacionalizacijske upravičenke (njegove pravne prednice), katere denacionalizacijski zahtevek je bil rešen po letu 1996, ko je bila z novelo Odredbe spremenjena pariteta dinarja do ZDA dolarja. Zatrjevani slabši položaj po presoji pritožbenega sodišča pa ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, saj za uporabo določb, ki bi bile ugodnejše za stranko, v veljavnih predpisih ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča v mejah zakonsko določenih razlogov in razlogov, ki jih navaja stranka v pritožbi. Ker tožnik v pritožbi ni navedel, iz katerih pritožbenih razlogov izpodbija sodbo prvostopnega sodišča, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo, je na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.