Jedro

Zamudne obresti zadenejo samo dolžnika, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Obveznost tožene stranke pa je bila storitvena, ne denarna, zato so ji bile napačno naložene zamudne obresti.

Izrek

Reviziji se ugodi, in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo točko 1. sklepa o izvršbi opr.št. IV Ig 1642/91 z dne 23.12.1991 zaradi delnega umika tožbe za glavnico 800.731,00SIT in postopek v tem obsegu ustavilo; s sodbo pa je razveljavilo točko 1. istega sklepa za nadaljnji znesek 259.560,60 in za zamudne obresti in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da ostane točka 3 sklepa o izvržbi v veljavi in da stranki trpita vsaka svoje stroške pravdnega postopka. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki dne 21.10.1991 sklenili pogodbo o asignaciji, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo organizirala poravnavo dolga tožeče stranke do V. Zagreb v znesku 1.039.910,50 din, tožeča stranka pa je toženi v ta namen plačala tolarsko vrednost svojega dolga in sicer 800.731,00 SIT. Zaradi zapletov v plačilnem prometu s Hrvaško po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške je tožena stranka poravnala dolg tožeče stranke V. Zagreb šele z nakaziloma z dne 10.2.1992 633.857 CRD in 6.5.1992 408.000 CRD. Tožena stranka se je držala pogodbe o asignaciji, saj je takoj organizirala poravnavo dolga tožeče stranke. Splošno znano je, da je zaradi zamenjave valut prišlo do zastoja v plačilnem prometu s Hrvaško. Sodišče je zato obrestni zahtevek tožeče stranke štelo za neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je vzdržalo v veljavi sklep Temeljnega sodišča v ..., enote v ... IV Ig 1642/91 z dne 23.12.1991 v tč. 1 glede zneska 259.560,60 SIT in glede zamudnih obresti na posamezne zneske. Toženi stranki je naložilo prvostopne stroške v znesku 24.440,00 SIT in pritožbene stroške v znesku 17.800,00 SIT. Ugotovilo je, da so bile toženi stranki znane okoliščine v zvezi s plačilnim prometom s Hrvaško in so ji bile znane tudi različne možnosti za poravnavo tamkajšnjih obveznosti. Zato prekinitev dinarskega plačilnega prometa zanjo ni predstavljala upravičenega razloga za spolnitveno zamudo. Ne more biti oproščena obveznosti plačila obresti zaradi tega, ker je takoj nakazala prejeti denar svojemu poslovnemu partnerju, če je ta neupravičeno zadrževal denar. Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očita napako v datumu teka zamudnih obresti in navaja, da je zaradi tega sodba nerazumljiva. Navaja, da je takoj organizirala plačilo v Zagreb. Opisuje potek dogodkov in trdi, da rok izpolnitve ni bil določen, zato ni bila v izpolnitveni zamudi. Če pa bi sodišče kljub temu štelo, da je bila v zamudi, je treba upoštevati okoliščine, ki jih tožena stranka ni mogla preprečiti, jih odpraviti ali se jim izogniti, kar pomeni višjo silo. Poudarja, da od zamude ni imela koristi, ker je znesek, ki ga je prejela od tožeče stranke, takoj nakazala K. iz S. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in opozarja, da je tožena stranka prevzela obveznost, da bo še isti dan po prejemu denarja organizirala plačilo dolga tožeče stranke. Sklicevanje na višjo silo pa je brezpredmetno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Napako v datumu, na katero opozarja tožena stranka v reviziji, je sodišče druge stopnje popravilo s sklepom z dne 30.6.1993, tako da te hibe sodbe druge stopnje ni več.

S pogodbo o asignaciji z dne 21.10.1991 je prevzela tožena stranka obveznost, da bo organizirala poravnavo dolga tožeče stranke na Hrvaškem istega dne, ko bo prejela 800.731,00 SIT. Ta obveznost tožene stranke ni nasproti tožeči stranki denarna obveznost, ampak storitvena. Njena dolžnost je bila organizirati takojšnjo poravnavo dolga tožeče stranke. S pogodbo se ni zavezala, da bo tožeči stranki kaj plačala, pač pa da bo zanjo nekaj storila. Zamudne obresti pa zadenejo samo dolžnika, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti (277.čl. ZOR in l. čl. in 1 čl. zakona o obrestni meri zamudnih obresti Ur.l. RS št. 14/92). Zaradi neupravičene izpolnitvene zamude bi bila tožena stranka tožeči odškodninsko odgovorna in bi v okviru in pod pogoji te odgovornosti morala tožeči stranki povrniti, kar bi ta plačala na račun zamudnih obresti svojemu upniku, vendar tožeča stranka tožbe ni oprla na te trditve in ni dokazovala, da je in koliko je plačala na račun zamudnih obresti svojemu upniku, ampak je izterjevala zamudne obresti, kot da bi tožena stranka njej dolgovala plačilo prvotno vtoževanega zneska.

Ko je sodišče druge stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zamudnih obresti, je prezrlo, da iz pogodbe o asignaciji tožeča stranka nasproti toženi nima denarne terjatve, ampak storitveno. Ker je kljub temu tožeči stranki priznalo zamudne obresti, je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 277.čl. ZOR in 1.čl. zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče reviziji tožene stranke ugodilo, čeprav se ni sklicevala na zmotno uporabo materialnega prava v tem smislu, kot jo je ugotovilo revizijsko sodišče. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395.čl. ZPP.