Jedro

Dejstvo, da je odložni pogoj postal nemogoč, ne pomeni pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke, temveč se nanaša na pomanjkanje materialnopravnih predpostavk, ob izpolnjevanju katerih bi bilo mogoče meritorno ugoditi zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.759,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za 1. ugotovitev obstoja prerekane pogojne ločitvene pravice pod zap. št. 779 upnika I. d.d. na 100% poslovnem deležu v družbi V. za terjatev v višini 757.729,01 EUR s pp, pod pogojem, da bo tožbenemu zahtevku tožene stranke po tožbi XI Pg 1044/2012 pravnomočno ugodeno in 2. da je toženka zavarovano terjatev v višini 757.729,01 EUR tožnici dolžna prednostno, pred drugimi upniki, poplačati iz premoženja, ki je predmet pogojne ločitvene pravice, 100% poslovnega deleža v družbi V. Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v znesku 2.754,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da se pritožbo zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala ugotovitev obstoja prerekane pogojne ločitvene pravice. Navajala je, da je bil v register pri romunskem sodišču vpisan Sporazum o zastavi poslovnega deleža, na podlagi katerega je na 100% deležu družbe V. pridobila zastavno pravico. Naknadno je bila v register vpisana kot 100% lastnica tega deleža. Ker je toženka v postopku XI Pg 1044/2012 izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika - zahtevala razveljavitev vpisa prenosa poslovnega deleža na tožnico, bi v primeru uspeha toženke ponovno oživela zastavna pravica tožnice.(1) Zato je skladno s tretjim odstavkom 59. člena ZFPPIPP(2) zahtevala ugotovitev obstoja prerekane pogojne ločitvene pravice na 100% poslovnem deležu v družbi V., in sicer pod pogojem, da bi bilo tožbenemu zahtevku toženke v postopku XI Pg 1044/2012 pravnomočno ugodeno. V postopku XI Pg 1044/2012 je bila tožba(3) toženke zavržena.

6. Neresnične so pritožbene navedbe, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi neobstoja pravnega interesa, saj je v 7. točki obrazložitve natančno obrazložilo, da je zaradi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča štelo, da ima tožnica izkazan pravni interes za tožbo, zaradi česar tožbe ni zavrglo. Dodati velja, da dejstvo, da je odložni pogoj postal nemogoč, ne pomeni pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke, temveč se nanaša na pomanjkanje materialnopravnih predpostavk, ob izpolnjevanju katerih bi bilo mogoče meritorno ugoditi zahtevku. Okoliščina, da je odložni pogoj postal nemogoč (ni in ne bo nastopil) je namreč razlog, zaradi katerega je tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen.(4)

7. Po 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnica je tožbeni zahtevek postavila tako, da je zahtevala ugotovitev obstoja pogojne ločitvene pravice, pod (odložnim) pogojem, da bo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika (izpodbojnemu zahtevku) pravnomočno ugodeno. Tožbenega zahtevka tožnica ni oblikovala tako, da bi zahtevala zgolj ugotovitev (ne)obstoja ločitvene pravice, temveč je svojo ločitveno pravico vezala na odložni pogoj - ugoditev izpodbojnemu zahtevku. Ker je tožnica zahtevala ugotovitev pogojne ločitvene pravice, pri čemer je odložni pogoj vezala na odločitev o izpodbojni tožbi toženke, pritožba neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da bi moralo odločati zgolj o (ne)obstoju ločitvene pravice brez upoštevanja odložnega pogoja. Prvostopenjsko sodišče ni vezano na napotitveni sklep. Stranka (tožnica) je tista, ki nosi skrb (in breme) za vložitev in pravilno oblikovanje (objektivne in subjektivne opredelitve) tožbenega zahtevka. Upoštevaje postavljeni tožbeni zahtevek je odločanje o pogoju (oziroma njegovi uresničitvi) sodilo v meje odločanja prvostopenjskega sodišča. Tudi stališče tožnice, da določilo 259. člena ZFPPIPP pomeni, da je odločitev o obstoju odložnega pogoja pridržana stečajnemu sodišču do načrta končne razdelitve, ni pravilna. Citirano določilo predvideva le, da v primeru, ko je upnikova terjatev povezana z odložnim pogojem, ki se do izdelave načrta končne razdelitve ne uresniči, terjatev preneha. Navedeni člen torej določa le končni, skrajni rok, v katerem se mora odložni pogoj izpolniti.

8. Obstoj zastavne (ločitvene) pravice je bil v konkretnem primeru odvisen od uresničitve odložnega pogoja - uspeha toženke z izpodbojnim zahtevkom. Ker se v obravnavani zadevi omenjeni odložni pogoj ni izpolnil (tožnica v pritožbi njegove izpolnitve sploh ne zatrjuje), na nastanek ločitvene pravice nedvomno ne (more) učinkuje(vati). O tožbenem zahtevku je namreč že bilo pravnomočno odločeno, saj je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavržen. Res sicer zavrženje ne pomeni ovire za ponovno odločanje o istem tožbenem zahtevku. Vendar se pogoj, kot ga je postavila tožnica v konkretnem primeru, nedvomno ne more več uresničiti. Tožnica namreč ni dokazala vložitve drugega izpodbojnega zahtevka toženke, niti ga (razen pravde opr. št. XI Pg 1044/2012) ni zatrjevala. Ker je nesporno, da tožbenemu zahtevku toženke ni bilo pravnomočno ugodeno, je jasno, da se odložni pogoj ne more več izpolniti. Pogoj je torej nemogoč, saj pravno dejstvo, ki ga je tožnica določila za pogoj - pravnomočna ugoditev izpodbojnemu zahtevku toženke, ne more več nastopiti. Ker z odločitvijo po tožbi XI Pg 1044/2012 zahtevku toženke ni bilo ugodeno, pri čemer novih izpodbojnih zahtevkov toženke tožnica niti ne zatrjuje, je postalo gotovo, da se pogoj za nastanek ločitvene pravice ne bo izpolnil. Uresničitev odložnega pogoja je tako postala nemogoča. Toženka namreč tudi ne more več uveljavljati novih izpodbojnih zahtevkov, saj je izpodbojno tožbo treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP). Zastavna pravica, ki je bila vezana na nemogoč odložni pogoj, ne more nastati. Ker je tekom postopka postalo jasno, da se pogoj ne bo izpolnil,(5) je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Pritožnica namreč ne more uspeti s trditvami, da "toženka pred romunskimi sodišče še vedno vlaga tožbe in izpodbija veljavnost sklepov, vlaga pa tudi kazenske ovadbe, na podlagi katerih bi teoretično lahko prišlo do obnove postopka", saj so pavšalne in nekonkretizirane. Tožnica namreč ne pojasni, kakšne tožbene zahtevke uveljavlja toženka, oziroma, ali so povezani s sporno pogojno ločitveno pravico, niti ne pojasni, kakšna je vsebina kazenskih ovadb, na podlagi katerih bi po mnenju pritožnice lahko prišlo do obnove postopka. Pritožba s tem v zvezi tudi ne predloži nikakršnih dokazil.(6) Tudi sicer je nepravilno pritožničino stališče, da je tožnica ostala brez možnosti uveljavljati pogojno ločitveno pravico v primeru, ko bi se pravnomočna sodba v postopku obnove razveljavila, saj bi v takšnem primeru lahko vložila predlog za obnovo zadevnega postopka (9. točka 394. člena ZPP).

10. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.759,73 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15–dnevnega roka dalje do plačila (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo specificiran stroškovnik in Odvetniško tarifo - OT. Pritožbeno sodišče je toženki nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 1.422,40 EUR in materialne izdatke v pavšalnem znesku 20 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV skušaj znaša 1.759,73 EUR.

Op. št. (1): in bi bila tožnica upravičena do prednostnega poplačila na poslovnem deležu svoje priznane terjatve v znesku 757.729,01 EUR.

Op. št. (2): po katerem mora upnik, zoper katerega je bila vložena tožba za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, prijaviti v enem mesecu od vročitve tožbe, svojo terjatev, ki bo nastala (po 3. odstavku 278. členu ZFPPIPP), če bo zahtevku ugodeno.

Op. št. (3): s katero je tožnica (v tem sporu toženka) tožila toženko (v tem sporu tožnico) in zahtevala razveljavitev prenosa poslovnih deležev v družbi V., razveljavitev učinka pogodbe o cesiji ter razveljavitev učinka vpisa prenosa poslovnih deležev v sodni register v Romuniji ter razveljavitev učinka sporazuma o zastavi poslovnega deleža v omenjeni družbi. Podrejeno je zahtevala ugotovitev ničnosti odločbe skupščine V., pogodbe o cesiji in prenosa poslovnega deleža ter sporazuma o zastavi poslovnega deleža. Zahtevala je tudi vzpostavitev ponovnega vpisa tožnice kot imetnice poslovnih deležev.

Op. št. (4): tako sodba VSRS II Ips 524/99 z dne 19. 4. 2000. Op. št. (5): izpolnitev odložnega pogoja je postala nemogoča zaradi pravnomočnega zavrženja zahtevka v pravdi XI Pg 1044/2012 z iztekom rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev.

Op. št. (6): iz priloge A21 namreč izhaja le, da je S. d.o.o. vložil ničnostno tožbo zaradi goljufivih dejanj zoper toženko V. (in torej ne gre za izpodbojni zahtevek, niti tožnica oziroma toženka nista pravdni stranki omenjenega postopka).