Jedro

Tožeča stranka je cilje, opredeljene v razpisni dokumentaciji kot predmet in namen razpisa, dosegla. Uresničila pa naj ne bi nečesa, česar tožena stranka kot sofinancer niti ni zahtevala. Zato ni razloga, da bi tožeča stranka, ki je uresničila prijavljeni projekt, vračala celoten znesek sofinanciranja zaradi njene interne organizacije, ki nima nobene zveze s prejetim sofinanciranjem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 427.025,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 24.751,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka."

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 8.182,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 427.025,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2016 ter tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 16.495,92 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravna podlaga zahtevka tožeče stranke je določba 191. člena Obligacijskega zakonika – OZ, po kateri nekdo, ki kaj plača, čeprav ve, da tega ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico to zahtevati nazaj. Tožeča stranka je vtoževani znesek iz naslova sofinanciranja toženi stranki vrnila z izrecnim pridržkom iz 191. člena OZ. Tožena stranka pa je ugovarjala, da izvedeno vračilo sofinanciranja tožeče stranke sploh ni bilo izvedeno brez pravne podlage, temveč ga je tožeča stranka izvedla, ker je tožena stranka ugotovila njeno kršitev pogodbe št. ... z dne 13. 8. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba). Temeljno vprašanje v obravnavani zadevi je torej, ali je tožeča stranka Pogodbo kršila in ali je torej tožena stranka utemeljeno terjala (in prejela) vračilo tega zneska; z drugimi besedami, ali je tožeča stranka plačala nekaj, česar ni bila dolžna.

6. Po določilu 3. člena Pogodbe so njen sestavni del tudi razpisna dokumentacija in prijavna vloga tožeče stranke, ključno Obrazec 3 prijave. Med pravdnima strankama je sporno, ali se je tožeča stranka v prijavi na javni razpis toženi stranki zavezala, da bo tekom izvajanja prijavljenega projekta, ki ga je z vtoževanim zneskom (so)financirala tožena stranka, realizirala 7 novih zaposlitev. Tožeča stranka je prepričana, da to ni bil cilj niti predvideni rezultat projekta, posledično pa tudi ne njena zaveza, medtem ko je tožena stranka trdila, da se ji je tožeča stranka z navedbami v prijavnem Obrazcu 3 k temu zavezala.

7. V razpisni dokumentaciji za projekt SMER+ je treba omeniti 2. točko, imenovano "predmet in namen razpisa". Kot predmet javnega razpisa je navedeno "sofinanciranje raziskovalno razvojne dejavnosti za izvedbo tehnološko razvojnih projektov, usmerjenih v ustvarjanje novih ali izboljšavo že obstoječih proizvodov, materialov, naprav, sistemov in metod, vključno s fazo oblikovanja zahtevkov, pripravo prototipov, procesov in storitev, ki s pridobivanjem oziroma uvajanjem novih znanj razvijajo nove oziroma izboljšujejo obstoječe tehnološke značilnosti proizvodov in/ali proizvodnje". Nadalje je navedeno, da bo "ministrstvo sofinanciralo del stroškov raziskovalno razvojnih projektov, ki se izvajajo v obliki industrijskih raziskav in eksperimentalnim razvojem ter so povezani s tehnološko izboljšavo proizvodnega procesa in/ali proizvodov". V vlogah so morali prijavitelji "dokazati, da jih bo načrtovana pomoč spodbudila k izvajanju raziskav, ki jih brez pomoči ne bi izvajala". V 3. točki razpisne dokumentacije je pod pogoji sodelovanja zapisano, da mora projekt izkazovati spodbujevalni učinek. 7. točka razpisne dokumentacije, imenovana "Ocenjevanje vlog" pa je med merili pod II. točko, imenovano "Ocena projekta", pod postavko 6 točkovala zaposlitev novih kadrov.

8. V prijavnem Obrazcu 3 je pod točko 2, imenovano "tehnološka in upravljavska sposobnost", pod postavko C tožeča stranka navedla, da je v letu 2013 planirana zaposlitev dodatnih 7 članov ekipe1. Nadalje je v okviru točke 3, imenovane "faze projekta in končni rezultati" navedla, da bo lahko zaradi prejete državne pomoči za projekt namenila bistveno večjo ekipo (+7 oseb), več prostorske namembnosti in bolj skoncentriran časovni razpon dela. Pod točko 7, imenovano "spodbujevalni učinki projekta", pa je tožeča stranka (med drugim) navedla, da bo prejem finančne pomoči omogočil dodatne zaposlitve – povečanje števila ljudi, aktivnih na projektu, ter da bodo nove zaposlitve posledica realizacije razvojnega projekta.

9. Tožena stranka je sama navedla, da v okviru javnega razpisa ni zahtevala realizacije novih zaposlitev v času izvedbe projekta (str. 5‒6 pripravljalne vloge z dne 12. 10. 2016). Njeno stališče pa je bilo, da je kljub temu to predstavljalo pogodbeno obveznost tožeče stranke, saj je slednja to navedla v okviru Obrazca 3, zato je bila tožena stranka upravičena preverjati, ali je tožeča stranka svojo navedbo izpolnila in ob neupoštevanju tega zahtevati vračilo zneska sofinanciranja. Tej argumentaciji višje sodišče ne sledi.

10. Sklicevanje na to, da obveznost tožeče stranke dokazuje že njena navedba v točki 2 Obrazca 3, imenovani "tehnološka in upravljavska sposobnost prijavitelja", postavka C, da namerava v letu 2013 realizirati še 7 dodatnih zaposlitev, ovrže že sistematična razlaga razpisne dokumentacije. Tožeča stranka je utemeljeno opozorila, da se ta točka Obrazca sploh ni nanašala na prijavljeni projekt, temveč je vsebovala (le) podatke o prijavitelju. Njeno stališče potrjuje struktura ocenjevalnih meril v 7. točki razpisne dokumentacije, kjer je ta postavka umeščena pod I. točko "Ocena prijavitelja" in ne II. točko, naslovljeno "Ocena projekta". Tega dela prijave torej nedvomno ni mogoče šteti kot zaveze tožeče stranke v zvezi s samim izvedenim projektom, ki je bil predmet sofinanciranja.

11. Zgoraj povzeta navedba tožene stranke, da v okviru javnega razpisa ni zahtevala realizacije novih zaposlitev v času izvedbe projekta, po presoji višjega sodišča pomeni, da navedba tožeče stranke v prijavi, da bo zaradi prejetega sofinanciranja za projekt lahko namenila bistveno večjo ekipo (+ 7 oseb), sama po sebi ne pomeni kršitve njenih obveznosti po Pogodbi. Če tožena stranka financiranja ni utemeljevala na ustvarjanju dodatnih delovnih mest, potem je v tem delu šlo za interno stvar tožeče stranke in ne za njeno obveznost do tožene stranke v okviru prejetega zneska sofinanciranja. To potrjuje tudi zgoraj povzeta razpisna dokumentacija v delu "predmet in namen razpisa". V tem sklopu namreč niti z besedo niso omenjena nova delovna mesta, temveč je usmerjen v vsebinsko strukturo oziroma opredelitev razvojno raziskovalnih projektov, ki bodo predmet sofinanciranja. Da je prijavljeni projekt tožeče stranke predmet in namen razpisa s časovne in vsebinske plati uresničil, ni predmet tega spora, kar pomeni, da realizacija projekta med strankama ni sporna. Če je torej prijavljeni projekt uresničil namen, ki ga je tožena stranka zasledovala s financiranjem, ne more vračila sofinanciranja utemeljevati okoliščina, da tožeča stranka ni (v celoti)2 sledila lastnemu kadrovskemu načrtu v prijavi, četudi je to (očitno) ni v ničemer oviralo pri uresničitvi vsebine projekta.

12. Če je tožena stranka sama navedla, da ni zahtevala realizacije novih zaposlitev v času izvedbe projekta, pa dejstvo, da se je istočasno oprla na merila za ocenjevanje vlog prijaviteljev, ki so kot eno izmed kategorij točkovala tudi zaposlitev novih kadrov, dokazuje, da so bila določila razpisne dokumentacije glede novih zaposlitev pravzaprav nejasna in terjajo dodatno razlago. Če predmet oziroma namen razpisa ni bilo financiranje dodatnih zaposlovanj, kar izhaja iz dejstva, da ta cilj ni naveden v sklopu namena razpisa, potem točkovanja zaposlovanja novih kadrov ni mogoče razlagati na način, da je to pogodbena zaveza prijavitelja, od izpolnitve katere je odvisen prejem sofinanciranja. Pri tem je treba posebej opozoriti na dejstvo, da razpisna dokumentacija izrecno navaja, da bo vloga, ki bo pri kateremkoli ocenjevalnem merilu prejela 0 točk, izločena iz razpisa, hkrati pa je tožena stranka, kot že rečeno, navedla, da realizacije novih zaposlitev v času projekta od prijaviteljev ni zahtevala. Gre torej za očitno nejasnost v razlagi relevantnih aktov, v tem primeru razpisne dokumentacije. To pa pomeni, da je treba sistematično nedoslednost pri razlagi kriterija novih zaposlitev v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist tožeče stranke na način, da, ne glede na to, da je bilo ocenjevalno merilo (sicer v relativno majhnem delu) tudi izvedba novih zaposlitev, le-te niso bile obveznost tožeče stranke do tožene po Obrazcu 3 kot sestavnem delu Pogodbe, saj niso bile v nobeni konkretni zvezi s samim ciljem sofinanciranja, opredeljenem v razpisni dokumentaciji.

13. Tožeča stranka je cilje, opredeljene v razpisni dokumentaciji kot predmet in namen razpisa, dosegla. Uresničila pa naj ne bi nečesa, česar tožena stranka kot sofinancer ni zahtevala, niti ni bil namen sofinanciranja. Zato ni razloga, da bi tožeča stranka, ki je uresničila prijavljeni projekt, vračala celoten znesek sofinanciranja zaradi njene interne organizacije, ki nima nobene zveze s prejetim sofinanciranjem. Pri tem ni sporno niti, da je tožeča stranka del zaposlitev realizirala. Če naj bi bil predmet in namen razpisa (tudi) zagotavljanje dodatnih zaposlitev, bi bilo to treba opredeliti kot namen razpisa oziroma sofinanciranja. V konkretnem primeru tega ni bilo, še več, tožena stranka je izrecno navedla, da realizacije novih zaposlitev v času trajanja projekta ni zahtevala. Zato ne gre slediti argumentaciji, da je tožeča stranka dolžna vračati celoten znesek sofinanciranja, ker je tožena stranka naknadno zavzela stališče, da je bila tožeča stranka sofinancirana za to, da v letu 2013 zaposli dodatnih 7 oseb. Naziranje tožene stranke vodi v situacijo, kjer država kot sofinancer širi svoj vpliv na poslovanje prijavitelja tudi na področja delovanja gospodarskih subjektov, ki s predmetom sofinanciranja nimajo nobene zveze.

14. Višje sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je tožeča stranka toženi znesek sofinanciranja vrnila, čeprav za to ni bilo pravne podlage, saj ni kršila Pogodbe v nobenem delu, glede katerega je prejela sofinanciranje. Ker pa si je ob vračilu tega zneska izrecno pridržala pravico (ponovno) zahtevati ta znesek, sta izpolnjena oba pogoja za uporabo določbe 191. člena OZ glede temelja tožbenega zahtevka.

15. V zvezi z višino tožbenega zahtevka tožena stranka ni podala nobenih konkretnih ugovorov, zato je višje sodišče ob upoštevanju, da je podan temelj zahtevka, tožbenemu zahtevku po višini ugodilo v celoti.

**O stroških**

16. Ker se s sodbo višjega sodišča spreminja odločitev sodišča prve stopnje, je višje sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka.

17. V pritožbenem postopku je višje sodišče odločalo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (pod opr. št. IX Pg 1038/2016) tožeče stranke zoper toženo. Prvotno pa se je postopek začel s tožbo (pod opr. št. IX Pg 70/2016) sedaj tožene stranke za vračilo zneska sofinanciranja zoper sedaj tožečo stranko. S sklepom z dne 20. 7. 2016 je sodišče prve stopnje postopka po tožbi in nasprotni tožbi združilo (pod prvotno opr. št. IX Pg 70/2016). Že predhodno je z vlogo z dne 18. 4. 2016 tožena stranka prvotno vloženo tožbo umaknila, ker ji je nasprotna stranka (sedaj tožeča stranka) plačala vtoževani znesek. Soglasje k umiku prvotne tožbe je tožeča stranka podala (šele) v vlogi z dne 28. 2. 2017. Sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe je sodišče prve stopnje izdalo v končni odločbi 8. 1. 2020. 18. Po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP ima tožeča stranka pravico do povrnitve stroškov postopka, če je tožbo umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Tako je tožena stranka (v prvotnem postopku) tudi ravnala. V skladu s tem ji po presoji višjega sodišča gredo njeni stroški v zvezi z umaknjeno tožbo. Tako je višje sodišče na podlagi priglašenega stroškovnika ter določil OT toženi stranki priznalo stroške pripravljalne vloge z dne 10. 2. 2016 v višini 1.900 točk, umika tožbe v višini 50 točk (umik je višje sodišče štelo kot obrazložen dopis) ter materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) v višini 29,5 točk. Za višji znesek pravdnih stroškov po presoji višjega sodišča ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znašajo tako pravdni stroški tožene stranke 1.187,70 EUR, po prištetju izvršilnih stroškov v višini 93,64 EUR pa 1.281,34 EUR.

19. Tožeča stranka pa je naposled s svojim zahtevkom (prvotno zahtevkom po nasprotni tožbi) v celoti uspela, zato ji je po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka, odmerjene na podlagi predloženega stroškovnika (list. št. 350) ter določil Odvetniške tarife – OT. Vrednost spornega predmeta znaša 427.025,00 EUR, ker pa se je postopek končal po uveljavitvi spremembe vrednosti odvetniške točke (6. 4. 2019), je višje sodišče upoštevalo to vrednost pri izračunu vrednosti posamezne priglašene storitve.

20. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ter ugovora zoper sklep o izvršbi in stroškov pripravljalne vloge z dne 4. 3. 2016. Ti stroški so se nanašali (izključno) na zahtevek po prvotni tožbi tožene stranke, ki ga je tožeča stranka v celoti izpolnila. Priznalo pa je nadaljnje stroške od vložitve nasprotne tožbe, s katero je tožeča stranka uspela, in sicer: 2.500 točk za nasprotno tožbo (ta strošek je tožeča stranka priglasila dvakrat, vendar ker gre le za eno vlogo, ji je višje sodišče strošek kot potrebno vlogo priznalo enkrat), 50 točk za dopis z dne 31. 5. 2016, 2.500 točk za pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2016, 1.875 točk za pripravljalno vlogo z dne 18. 11. 2016, po 1.250 točk za vsako od vlog z dne 23. 12. 2016, 24. 1. 2017, 28. 2. 2017, 9. 5. 2017, 28. 11. 2019, 1. 2. 2021, 3. 5. 2021, 3. 6. 2021 in 30. 6. 2021, 50 točk za vlogo z dne 10. 11. 2017 ter 3.125 točk za odgovor na pritožbo z dne 16. 6. 2020. Nadalje je tožeči stranki priznalo 625 točk za zastopanje na naroku dne 7. 12. 2016 (iz zapisnika izhaja, da se tega dne prvi narok ni opravil), priglašenih 1.500 točk za zastopanje na naroku dne 1. 2. 2017 (tega dne se je sicer opravil 1. narok, vendar pa je tožeča stranka za ta narok priglasila 1.500 točk), 1.250 točk za naroke dne 12. 4. 2017, 8. 11. 2017, 19. 5. 2021, 40 točk za odsotnost iz pisarne na naroku 19. 5. 2021, materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) v višini 282,65 točk, skupno 27.547,65 točk. Za višji znesek priglašenih stroškov ni pravne podlage. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) to znaša 16.528,59 EUR ter po prištetju 22 % DDV 20.164,88 EUR. Tožeči stranki je priznalo še sodno takso za nasprotno tožbo v višini 5.865,00 EUR ter potne stroške pooblaščencev v znesku 2,60 EUR, zato skupno torej potrebni stroški tožeče stranke znašajo 26.032,48 EUR.

21. Po medsebojnem pobotu izračunanih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči plačati 24.751,14 EUR.

22. Na podlagi vsega navedenega tako glede glavne terjatve kot glede odločitve o stroških postopka je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Na podlagi v pritožbi zaznamovanih stroškov in določil OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 3.125 točk za pritožbo (za višji priglašeni znesek glede na vrednost spornega predmeta ni podlage) ter materialne stroške v višini 41,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 2.317,70 EUR, po prištetju sodne takse za pritožbo v znesku 5.865,00 EUR pa je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti 8.182,70 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 3 osebe v razvojni laboratorij, 2 osebi v razvoj elektronskih sklopov in 2 osebi v razvoj mehanskih sklopov. 2 Ni namreč sporno, da je tožeča stranka del novih zaposlitev realizirala.