Jedro

Kot pogoj za dovoljenost revizije je mogoče uveljavljati le tisto pravno vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve, to pa je tisto pravno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna tudi odločitev v posameznem primeru.

Ker revidentka ni navedla, kakšne dejanske posledice bo imela zaradi izpodbijane odločitve, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, ni izkazala obstoja zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 9. 2006, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila revidentkino pritožbo zoper sklep Območne geodetske uprave Velenje z dne 5. 11. 2003, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrnil revidentkino zahtevo za spremembo vrste rabe tam navedenih zemljišč.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Kot pogoj za dovoljenost revizije je mogoče uveljavljati le tisto pravno vprašanje, ki je pomembno po vsebini obravnavane zadeve, to pa je tisto pravno vprašanje, od katerega rešitve je odvisna tudi odločitev v posameznem primeru.

7. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje navaja trditev, da morajo, upoštevaje določbe 67. člena Stvarnopravnega zakonika (oziroma določbe prejšnjega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij – ZTLR), ker gre za stvar skupne uprave, le vsi solastniki skupaj predlagati spremembo vrste rabe zemljišča. Toda v upravnem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta parceli, za kateri je revidentka vložila zahtevo za spremembo vrste rabe iz hmeljišča v njivo, (še vedno) hmeljišče in tako do spremembe katastrske kulture, evidentirane v zemljiškem katastru ni prišlo, kar je razlog za zavrnitev revidentkine zahteve in tudi podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu. Izpostavljeno pravno vprašanje oziroma trditev zato v obravnavani zadevi ni pomembno pravno vprašanje, saj glede na ugotovljeno vrsto katastrske kulture zemljišč uporaba citirane določbe SPZ na drugačno odločitev niti ne more vplivati. Ker ne gre za vprašanje, ki je bistveno za odločitev, revidentka tudi ne more uspeti s sklicevanjem na odstop od sodne prakse. Glede na vse navedeno zato ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Nadalje revidentka uveljavlja izpolnjevanje pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Navaja, da je bilo z ravnanjem upravnega organa poseženo v z zakonom določene pravice solastnika, kot tudi v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine. Zelo hude posledice so nedoločen pravni pojem, ki ga je treba presojati v vsakem primeru posebej. Ker pa revidentka ni navedla, kakšne dejanske posledice bo imela zaradi izpodbijane odločitve, da bi jih Vrhovno sodišče lahko preizkusilo, ni izkazala obstoja zelo hudih posledic. Revizija zato tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).