Jedro

Iz izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da prvostopenjski organ ni sledil nobenemu izmed napotil iz sodbe, niti ni obrazložil, zakaj jim ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Upravni organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil do nobene navedbe in dokazil tožeče stranke glede izpolnitve nadomestne kvote, s čimer je ostala odločba v tem delu pomanjkljivo obrazložena, niti se ni opredelil do predlaganih dokazov in ni pojasnil zakaj jih ni upošteval. Sodišče poudarja, da temeljna pravila upravnega postopka od organa zahtevajo, da mora organ v primeru, ko stranka ugovarja pravilnosti izračuna, ugovor obrazloženo obravnavati v odločbi in ne more odločati le in izključno na podlagi podatkov, ki jih pridobi iz uradnih evidenc, še posebej ob dejstvu, da v spornem obdobju ni imel zakonske podlage za tako postopanje. Pri tem ne gre za to, da bi organ moral dvomiti v oddane podatke, temveč gre za to, da v primeru, če dobi informacijo, da ti podatki niso točni, da se mora do tega dejstva opredeliti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 4932-2-1300117-4 z dne 26. 2. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) na podlagi 65. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS št. 16/07-UBP2, 14/09 Odl. US: U-I-36/06-18, 84/11 Odl. US: U-I-245/10-13, U-I-181/10-6, Up-1002/10-7, 87/11, 96/12-ZPIZ-2 in 98/14, v nadaljevanju: ZZRZI) v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1019/2014 ugotovil, da je tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno januarja 2011 do vključno maja 2013, dolžna v Sklad plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini glavnice 88.429,75 EUR ter zamudne obresti v višini 11.385,77 EUR, kar skupaj znaša 99.815,22 EUR. Pri tem je obveznosti za vsak mesec specificiral (1. točka izreka). Pod 2. točko izreka pa je organ ugotovil, da je tožeča stranka dne 20. 12. 2013 plačala znesek v višini 99.718,63 in dne 18. 3. 2014 znesek v višini 96,89 EUR, s tem je dolg po tej odločbi v celoti poravnan ter da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da Sklad po določbi pete alineje prvega odstavka 82. člena ZZRZI in 20. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS št. 32/07, 21/08, 21/14, v nadaljevanju Uredba) nadzira izpolnjevanje kvote in ugotavlja obveznosti zavezancev za kvoto. Sklad na podlagi podatkov, ki jih pridobi iz uradnih evidenc (ZZZS, AJPES in DURS), in na katere je tudi vezan pri svojem odločanju, odloči tudi o obveznosti delodajalcev in oblikuje terjatev do zavezancev. Nadomestna izpolnitev kvote po 64. členu ZZRZI je le način izpolnitve kvote, ni ne pravica in ne obveznost delodajalca. Zakon in Uredba določata le način uveljavljanja in posledice, če kvota na noben od možnih in dopustnih načinov ni izpolnjena. V kvotnem sistemu je potrebno v primeru nadomestnega izpolnjevanja kvote to evidentirati v obliki, ki odraža število invalidov za izpolnitev kvote, za katere je pogodba realizirana. Za preračun zneskov realiziranih stroškov dela za storitve, je potrebno storitev „prekvalificirati“ v invalide za izpolnitev kvote. Sklad brez poročanja o realizaciji pogodb tega ne more izvesti, zato je tudi v Uredbi podrobneje opisan postopek za poročanje. Sklad je od zavezanca dne 27. 1. 2011 prejel vlogo za nadomestno izpolnjevanje kvote za obdobje od januarja 2011 do decembra 2011 in pogodbo z invalidskim podjetjem A. d.o.o. Sklad je dne 9. 2. 2011 izdal potrditev vloge za nadomestno izpolnitev kvote. Dne 3. 2. 2012 je zavezanec preko aplikacije svzi.net oddal in podpisal zaključno poročilo o realizaciji nadomestne izpolnitve kvote, ki ga je isti dan z elektronskim podpisom potrdilo tudi invalidsko podjetje. Na zaključnem poročilu je zavezanec izpolnil, da znašajo realizirani stroški dela 0,00 EUR, tako je Sklad iz realizacije nadomestne kvote izračunal, da zavezanec z nadomestno kvoto ni realiziral nobenega invalida, zato je delodajalcu, skladno s tretjim odstavkom 12. člena Uredbe, dne 14. 3. 2012 poslal Obvestilo o realizaciji nadomestne izpolnitve kvote za leto 2011, v katerem ga je pozval, da poravna obveznost, v roku 7 dni, oziroma dokaže, da ni zavezanec za plačilo ali v roku 7 dni pošlje zaključno poročilo. S tem mu je omogočil, da se o navedbah iz prvotno poslanega zaključnega poročila ponovno izjasni in morebitne napake v poročilu popravi. Po izteku roka 7 dni je od zavezanca prejel natisnjeno zaključno poročilo iz aplikacije SVZI.Net, iz katerega je bilo razvidno, da znašajo realizirani stroški dela 0,00 EUR. Od 1. 1. 2012 dalje so veljali spremenjeni predpisi. Za leto 2012 in 2013 je Sklad zavezancu potrdil vlogi za nadomestno izpolnjevanje kvote za obdobje od januarja do decembra. V 8. do 11. odstavka 64. člena ZZRZI je točno določeno, da mora zavezanec dokazati realizacijo nadomestne izpolnitve kvote in na kakšen način jo mora dokazati. Sklad je skladno s podatki na mesečnih poročilih, ki so jih podpisali zavezanec in invalidsko podjetje, obračunal višino mesečnega prispevka, ki ga je zavezanec dolžan plačati. Če torej zavezanec, ki odda mesečno poročilo, iz katerega je razvidno, da je realizirana vrednost stroškov dela, ki je podlaga za izračun števila invalidov za izpolnitev kvote enaka 0,00 EUR, Sklad šteje, da kvota ni bila izpolnjena, če zavezanec ne realizira napovedane nadomestne kvote za zadostno število invalidov ali je v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, postane dolžnik iz tega naslova, kot to določajo določila ZZRZI in Uredba. ZZRZI eksplicitno določa, da naknadno dokazovanje realizacije pogodbe za nadomestno izpolnitev kvote ali oddaja mesečnega poročila kot dokazila o nadomestni izpolnitvi kvote po predpisanem roku nista mogoča. Zavezanec je sam oddajal in izpolnjeval mesečna poročila preko aplikacije SVZI.Net, katera mu je ves čas potrjevalo tudi invalidsko podjetje. Zavezanec ima v primeru napake možnost mesečno poročilo tudi kadarkoli preklicati in oddati novo, vendar pa le v roku, ki ga določa osmi odstavek 64. člena ZZRZI. Kljub temu, da je v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, je organ prve stopnje v ponovljenem postopku odločil v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopenjskega sodišča, saj je imel za to utemeljene razloge, ki jih je v obrazložitvi nove odločbe tudi posebej pojasnil. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da noveliranje 64. člena ZZRZI ne pomeni novih obveznosti, ampak je sprememba oz. dopolnitev predpisa od 1. 1. 2012 dalje pojasnjevalne narave, Uredba pa podrobneje ureja kvoto za zaposlovanje invalidov. Neustavnost Uredbe v navedenem delu s strani Ustavnega sodišča RS, ni bila ugotovljena.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava in napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Organ prve stopnje ni izvedel dodatnega dokaznega postopka v ponovljenem postopku. Tožena stranka pa se v drugostopenjski odločbi ni opredelila do vseh pritožbenih navedb. Tožeča stranka je Skladu predložila vsa dokazila, iz katerih izhaja, da je v celoti izpolnila predpisano kvoto. Sklad pa se do predloženih dokazov ni opredelil niti v ponovljenem postopku, niti ni navedel, zakaj se do njih ni opredelil, kljub temu, da je Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. I U 948/2013-21 z dne 18. 12. 2013, izrecno poudarilo, da mora Sklad upoštevati tudi dodatna naknadna pojasnila delodajalca, v kolikor ti odstopajo od podatkov iz oddanih poročil ter javnih evidenc. S tem, ko organa nista upoštevala načela materialne resnice (8. člena ZUP) ter splošnimi pravili upravnega postopku (138. in 139. člen ZUP), sta bistveno kršila določbe postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-l v povezavi s tretjim odstavkom 75. člena ZUP ter prvim odstavkom 339. člena ZPP), posledično pa tudi nepravilno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-l). ZZRZI v letu 2011 sploh ni določal posebnega postopka poročanja zavezancev, ampak je to izključno urejala Uredba v 12. členu, torej podzakonski akt. Zakon ni nikjer določal, da se realizacija pogodbe o poslovnem sodelovanju lahko dokazuje samo skozi sistem poročanja Skladu oziroma da neizpolnitev pravočasnega poročanja o izpolnitvi nadomestne kvote pomeni obveznost plačila prispevka, kot je to izhajalo iz Uredbe. Tak podzakonski akt, ki nalaga obveznosti, ki niso urejene z zakonom, je v neskladju z Ustavo RS (85. člen Ustave RS). Kljub navedenemu je Sklad odločil drugače. Ravnal je v nasprotju s stališčem Upravnega sodišča RS, pa čeprav je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-l vezan na pravno mnenje in stališča Upravnega sodišča RS, pri čemer ni konkretno pojasnil razlogov za ravnanje v nasprotju z mnenjem sodišča. Tudi če bi bil 12. člen Uredbe v skladu z Ustavo RS, bi se štelo, da je tožeča stranka izpolnila nadomestno kvoto. Skladno z 8. členom Uredbe se namreč šteje, da je nadomestna kvota izpolnjena s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju, pri čemer je delodajalec dolžan na zahtevo Sklada (12. člen Uredbe) predložiti dokazila o sklenitvi pogodbe. Upoštevajoč navedeno je lahko zavezanec za plačilo prispevkov samo tisti delodajalec, ki ni dokazal nadomestne izpolnitve kvote oziroma dejansko ni izpolnil napovedane nadomestne izpolnitve. V konkretnem primeru je tožeča stranka Skladu predložila vso ustrezno dokumentacijo, ki izkazuje, da je realizacijo izpolnila še pred izdajo prvotne odločbe. Tako Sklad kot tudi tožena stranka kljub prepričanju, da je pomembna realizacije pogodbe, nista preverila dokazil zavezanca o realizaciji pogodbe niti pred izdajo prvotne odločbe, niti v ponovljenem postopku. Od 1. 1. 2012 je veljala spremenjena ureditev, po kateri sta tako dejanska realizacija oziroma izpolnitev pogodbe kot tudi pravočasna oddaja mesečnega poročila o izpolnitvi pogodbenih obveznosti zakonsko predpisana pogoja za priznanje nadomestne izpolnitve kvote. Vendar pa je Upravno sodišče RS v zvezi s tem poudarilo, da ta ureditev ne daje Skladu pooblastila, da v okviru mesečnega poročila zahteva podatke o stroških dela. Ti namreč ne predstavljajo pogodbenih obveznosti, o izpolnjevanju katerih mora delodajalec poročati po osmem odstavku 64. člena ZZRZI, temveč morajo po šestem odstavku istega člena zgolj izhajati iz pogodbe in biti preverljivi na podlagi kalkulacije. Tožeča stranka je namreč v celotnem spornem obdobju oddajala mesečna poročila o realizaciji pogodbe z invalidskim podjetjem v zakonsko določenem roku. Zakonska določba zahteva le oddajanje poročila, ne ureja pa kakšne so posledice oddanega in napačnega ali nepopolnega poročila. Oddajanje mesečnih poročil je sicer Skladu v pomoč, da lažje spremlja zavezance, ki za izpolnitev kvote uporabijo institut nadomestne izpolnitve kvote, vendar ga to ne razbremeni dolžnosti, da ugotavlja dejansko realizacijo pogodb na letni ravni koledarskega leta. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka dokumentacijo za leto 2012 in 2013 (za sporno obdobje januar do maj, ki je predmet Izpiska odprtih postavk) Skladu dostavila že pred izdajo prvotne odločbe. Tako Sklad kot tudi tožena stranka bi morala upoštevati načelo materialne resnice ter pomanjkljivo ureditev razlagati v korist tožeče stranke. Zakon nikjer ne določa, da se zaradi napačne oddaje poročila šteje, da kvota ni neizpolnjena. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka sodišču predlaga, da se tožbi ugodi, tako, da se odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. 4932-2-1300117-4 z dne 26. 2. 2015 odpravi ter da se postopek, ki se vodi pred Javnim jamstvenim, preživninskim in invalidskim skladom Republike Slovenije pod št. 4932-2-1300117 ustavi. Hkrati naj ugotovi, da je Javni jamstveni, preživninski in invalidskega sklada Republike Slovenije dolžan tožeči stranki plačati 99.718,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2013 dalje do plačila ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe do plačila, oziroma podredno, da sodišče tožbi ugodi, odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. 4932-2-1300117-4 z dne 26. 2. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14104-48/2014, z dne 24. 6. 2015 odpravi in zadevo vrne Javnemu jamstvenemu, preživninskemu in invalidskemu sklada Republike Slovenije v ponoven postopek. Hkrati naj toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške tega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe do plačila.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Dodaja, da predhodna napoved za nadomestno izpolnitev kvote ne pomeni dokaza o izpolnitvi kvote. Če so stroški dela prikazani v poročilih 0, ne gre za izpolnitev obveznosti po ZZRZI. Tožena stranka ugotavlja, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V konkretnem primeru je organ izdal izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1019/2014 z dne 15. 1. 2015, v kateri je sodišče natančno razdelalo in obrazložilo katero zakonsko podlago za odločanje glede obveznosti tako za leto 2011 kot tudi za 2012 in 2013 bi morala uporabiti tožena stranka. Določbe, ki so urejale obveznost poročanja in njegove pravne posledice, so bile namreč v prvem delu obravnavanega obdobja (v letu 2011) drugačne kot v drugem delu obravnavanega obdobja (v letih 2012 in 2013).

7. V primeru, če sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno določa, da je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Gre za procesno določbo, katere kršitev pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka, sodišče pa v ponovnem upravnem sporu ugotavlja, ali je upravni organ ravnal v skladu s pravnim mnenjem in stališči glede postopka iz prejšnje sodbe, in če ugotovi, da ni, odločbo odpravi. Pravilnost uporabe materialnega prava, glede katerega je že zavzelo stališče v prejšnji sodbi, preizkuša le, če je upravni organ ugotovil drugačno dejansko stanje kot v prvotni, s prejšnjo sodbo odpravljeni odločbi (Breznik, J. in ostali: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, str. 358).

8. V konkretnem primeru iz izpodbijane odločbe izrecno izhaja, da prvostopenjski organ ni sledil nobenemu izmed napotil iz citirane sodbe, niti ni obrazložil, zakaj napotilom ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka. V zadevi med strankama tako še vedno ostaja sporno vprašanje, ali je tožena stranka kljub temu, da je tožnik oddajal nepopolna oziroma napačna poročila, dolžna ugotavljati in upoštevati dejansko nadomestno izpolnitev kvote in ali so in kakšne so pravne posledice kršitve obveznosti poročanja. V zvezi s tem sodišče povzema, kar je povedalo že v predhodni sodbi opr. šr. I U 1019/2014. Glede pravne podlage, ki je veljala v letu 2011 tako ponovno ugotavlja enako kot izhaja iz navedene sodbe: „Opisana zakonska ureditev je torej nadomestno izpolnitev kvote vezala izključno na sklenitev pogodbe, po kateri so bili priznani določeni stroški dela, in na obvestilo Skladu o tej pogodbi, ne pa tudi na izpolnitev („realizacijo“) te pogodbe ali poročanje o tej izpolnitvi. Kaj takega ne izhaja niti iz 65. člena zakona..... Kot že rečeno, navedena zakonska ureditev tožniku ne nalaga obveznosti poročanja o izpolnitvi pogodbe, niti na tako poročanje ne veže veljavnosti izpolnitve nadomestne kvote. Zato te obveznosti ni mogoče naložiti s podzakonskim aktom, v obravnavani zadevi z Uredbo, saj načelo delitve oblasti izključuje možnost, da bi vlada pravice in obveznosti urejala samostojno, brez podlage v zakonu (87. in 153. člen Ustave RS). .....Iz navedenega izhaja, da odločitev toženke, kolikor se nanaša na leto 2011, nima temelja v takrat veljavni zakonski ureditvi....“ V letu 2012 in 2013, ko je že veljala spremenjena ureditev, je bilo v zgoraj navedeni sodbi zapisano sledeče: „Po tej ureditvi sta torej tako „dejanska realizacija“ oziroma izpolnitev pogodbe kot tudi pravočasna oddaja mesečnega poročila o izpolnitvi pogodbenih obveznosti zakonsko predpisana pogoja za priznanje nadomestne izpolnitve kvote. Vendar pa po presoji sodišča tudi ta ureditev toženki ne daje pooblastila, da bi okviru mesečnega poročila zahtevala podatke o stroških dela. Ti namreč ne predstavljajo pogodbenih obveznosti, o izpolnjevanju katerih mora delodajalec poročati po osmem odstavku 64. člena, temveč morajo po šestem odstavku istega člena zgolj izhajati iz pogodbe in biti preverljivi na podlagi kalkulacije. Zakonska ureditev torej zagotavlja preverljivost stroškov dela, izplačanih na podlagi pogodbe iz prvega odstavka 64. člena, ne nalaga pa zavezancu njihovega izračuna za vsak mesec posebej in poročanja o njih.....Poleg tega iz prvega odstavka 64. člena izhaja temeljno pravilo, da za nadomestno izpolnitev kvote šteje v koledarskem letu (in ne morda v posameznem mesecu) sklenjena in realizirana pogodba. Tudi s tega stališča torej vsebina mesečnih poročil („višina realizacije“) ne more vplivati na ugotovitev o nadomestni izpolnitvi kvote, ki jo je treba ugotoviti na ravni koledarskega leta......Iz navedenih razlogov tožnica tudi za obdobje let 2012 in 2013 ni imela zakonske podlage za odločitev, da tožnik zgolj zato, ker v mesečnih poročilih ni navajal stroškov dela oziroma jih je navajal v znesku 0,00 EUR, ni nadomestno izpolnil zaposlitvene kvote iz 62. člena ZZRZI.“ Takšno je stališče sodišča glede uporabe materialnega prava v konkretni zadevi.

9. Hkrati sodišče ugotavlja, da se upravni organ v izpodbijani odločbi ni opredelil do nobene navedbe in dokazil tožeče stranke glede izpolnitve nadomestne kvote, s čimer je ostala odločba v tem delu pomanjkljivo obrazložena, niti se ni opredelil do predlaganih dokazov in ni pojasnil zakaj jih ni upošteval. Sodišče poudarja, da temeljna pravila upravnega postopka od organa zahtevajo, da mora organ v primeru, ko stranka ugovarja pravilnosti izračuna, ugovor obrazloženo obravnavati v odločbi in ne more odločati le in izključno na podlagi podatkov, ki jih pridobi iz uradnih evidenc, še posebej ob dejstvu, da v spornem obdobju ni imel zakonske podlage za tako postopanje, kar mu je sodišče pojasnilo že v sodbi opr. št. I U 1019/2014. Pri tem ne gre za to, da bi organ moral dvomiti v oddane podatke, temveč gre za to, da v primeru, če dobi informacijo, da ti podatki niso točni, da se mora do tega dejstva opredeliti. Ker navedene nepravilnosti ni odpravil niti organ druge stopnje, niti se ni do pritožbenih navedb opredelil, na kar utemeljeno opozarja tožeča stranka v tožbi, je tudi organ druge stopnje storil bistveno kršitev pravil postopka (drugi odstavek 251. člena ZUP).

10. Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ponovno odloči o zadevi.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.

K II. točki izreka:

12. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).