Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM sodba I Cp 1641/2011

ECLI:SI:VSMB:2012:I.CP.1641.2011 Civilni oddelek

preklic darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti pravni standard hude nehvaležnosti načelo proste presoje dokazov povezanost trditvenega in dokaznega bremena
Višje sodišče v Mariboru
13. marec 2012

Povzetek

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za razveljavitev darilne pogodbe, ker ni uspela dokazati hude nehvaležnosti toženih strank. Sodišče je ugotovilo, da toženi stranki nista ravnali moralno nedopustno in da sta tožeči stranki nudili podporo ter pomoč v času njene bolezni in invalidnosti. Pritožba tožeče stranke je bila zavrnjena, saj sodišče druge stopnje ni našlo procesnih kršitev in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.
  • Huda nehvaležnost kot razlog za preklic darilne pogodbeSodišče obravnava, ali je tožeča stranka uspela dokazati hudo nehvaležnost toženih strank v razmerju do nje po sklenitvi darilne pogodbe.
  • Ugotovitev dejanskega stanja in dokazno bremeSodišče presoja, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ali je tožeča stranka uspela izpolniti dokazno breme glede hude nehvaležnosti.
  • Pravica do prostega gibanja po podarjeni nepremičniniSodišče obravnava, ali je bila tožeča stranka dejansko onemogočena v uresničevanju pravice do prostega gibanja po podarjeni nepremičnini.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Huda nehvaležnost kot razlog za preklic darilne pogodbe predstavlja pravni standard, ki ga more sodišče zapolniti upoštevaje vse okoliščine konkretnega življenjskega primera, kar stori tako, da dejansko stanje razišče v smeri obstoja morebitnega moralno nedopustnega obnašanja obdarjenca v razmerju do darovalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe z dne 9. 4. 2008, v obliki notarskega zapisa sklenjene med tožečo stranko kot darovalcem ter prvo toženko in drugim tožencem, to je njegovo hčerko ter zunajzakonskim partnerjem le-te, kot obdarjencema. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek za vrnitev darila skupaj z izjavama z vsebino zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerih bi se v zemljiški knjigi pri toženima strankama vsakemu do ½ lastni nepremičnini parc. št. 56, vl. št. …, k.o. … ponovno vknjižila lastninska pravica na ime tožeče stranke, ter zavezo tožeče stranke, da sodbo predloži Davčnemu uradu RS zaradi odmere davka in pridobi morebitna druga upravna dovolila ter predlaga zemljiškoknjižno izvedbo sodbe (I. točka izreka). Tožečo stranko je zavezalo, da toženima strankama v roku 15 dni povrne pravdne stroške v višini 583,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obrazložilo je, da slednja ni uspela dokazati, da sta toženi stranki po sklenitvi darilne pogodbe v razmerju do nje izkazovali hudo nehvaležnost, zato razlog za preklic darilne pogodbe iz 540. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ni podan.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zgolj navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj tožeča stranka ni uspela dokazati hude nehvaležnosti toženih strank. Izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič pri tem le povzema, ne navaja pa razlogov, zakaj je sledilo le izpovedbam toženih strank, ni pa v celoti verjelo izpovedbi tožeče stranke. Navedlo je v katerih delih pravdnima strankama verjame, ni pa navedlo zakaj se je tako odločilo. Nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih tožeča stranka vidi v tem, ko sodišče prve stopnje najprej navede, da verjame tožeči stranki, da sta toženi stranki ključavnico na vikendu zamenjali, ter mu tako onemogočili vstop v podarjeno nepremičnino, v nadaljevanju pa navaja, da tožeči stranki ne verjame, da sta ji toženi stranki popolnoma onemogočili dostop do nepremičnine, saj tožeča stranka sama navaja, da je bila ključavnica zamenjana in sta toženi stranki zgradili stopnice, ob tem, da je tožeča stranka ostala brez obeh nog in rabi dostop za invalide. Po prepričanju pritožbe je tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključuje, da enkratni dogodek, ko tožeča stranka ni mogla vstopiti v vikend, še ne pomeni hude nehvaležnosti, saj ne predstavlja trajnejšega in ponavljajočega se ravnanja, pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka ključev ni imela in jih vse do danes naknadno ni dobila, ponujeni so ji bili le pod pogojem, da umakne tožbo. V nepremičnino tako ni mogla vstopati ves čas od zamenjave ključavnic do obravnave na sodišču, kjer ključev ni dobila. Trajno dejanje pa prav tako predstavlja izgradnja stopnic. Tožeča stranka se tudi ne strinja z ugotovitvijo, da je k nesoglasju med pravdnimi strankami veliko prispevala sama, ker prve toženke ni prosila, da jo pelje na vikend in ni prosila za ključe le-tega. Tožeča stranka si je v darilni pogodbi izgovorila pravico do prostega gibanja po nepremičnini in njene uporabe ter tako tudi do ključev vikenda, zato lahko sama odloča, kdo bo jo na vikend peljal, kar lahko stori tudi kdo drug in ne le prva toženka. O tem, da sta toženi stranki ključ pustili pri sosedu, pa tožeče stranke nista obvestili. Sodišče prve stopnje zraven dejstva, da sta toženi stranki na nepremičnini naredili stopnice, po katerih je dostop z vozičkom nemogoč, in sta zamenjali ključavnico, ni upoštevalo tudi nobenih drugih dejstev, niti da so bile uničene obleke, podrta stena stanovanja, zamenjani gospodinjski aparati in da so ostale neplačane položnice, denarja na računu pa ni bilo. Sodišče prve stopnje je torej povsem zmotno ocenilo, da ravnanje toženih strank ni bilo trajnejše narave, ki ne bi ustrezalo pričakovanemu odnosu do tožeče stranke, pri ugotavljanju dejanskega stanja pa se tudi ni prepričalo z ogledom kraja samega, temveč je le verjelo izpovedbam toženih strank. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabno materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, podana pa ni niti kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in ima o teh razloge, ki so razumljivi ter logično preverljivi in jih ob uporabi 8. člena ZPP v argumentaciji povezuje v zanesljivo dejansko podlago sodbe, ki je podlaga materialnopravno pravilni odločitvi, zato tudi preostala pritožbena razloga nista podana.

6. Tožeča stranka se v pritožbi sicer sklicuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma zatrjuje, da so ti med seboj v nasprotju, iz celote njenih pritožbenih izvajanj pa je razbrati, da tudi ob sklicevanju na procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana, pravzaprav graja prvostopenjsko dokazno oceno (dokazno vrednotenje po 8. členu ZPP), ki se po prepričanju pritožbe odraža v zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ne more biti podlaga materialnopravno pravilni odločitvi, čemur pa sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu predmetne zadeve ne more pritrditi.

7. Tožeča stranka, ki s tožbenim zahtevkom sicer nepravilno zahteva razveljavitev sporne darilne pogodbe (1), se v tožbenih trditvah in enako v pritožbi sklicuje na zakonski razlog za preklic darilne pogodbe iz 540. člena OZ. Zatrjuje, da sta se toženi stranki v odnosu do nje po sklenitvi darilne pogodbe oziroma po poslabšanju njenega zdravstvenega stanja, ko je tožeča stranka z amputacijo izgubila obe nogi, obnašali hudo nehvaležno s tem, ko sta podrli pregradno steno v stanovanju, brez potrebe zamenjali luči, zavrgli oblačila oziroma odtujili obutev, zamenjali gospodinjske aparate, porabili njena denarna sredstva, dolgove pa pustili neporavnane, predvsem pa ker sta tožeči stranki onemogočili dostop do podarjene nepremičnine in njeno uporabo, saj sta menjali ključavnico in naredili stopnice, ki onemogočajo dostop z invalidskim vozičkom.

8. Huda nehvaležnost kot razlog za preklic darilne pogodbe predstavlja pravni standard, ki ga more sodišče zapolniti upoštevaje vse okoliščine konkretnega življenjskega primera, kar stori tako, da dejansko stanje razišče v smeri obstoja morebitnega moralno nedopustnega obnašanja obdarjenca v razmerju do darovalca (2). To je storilo tudi sodišče prve stopnje, le da je pri celoviti presoji razmerij med pravdnimi strankami pravilno zaključilo, da ta pravni standard v obravnavanem primeru ni izpolnjen, ob tem pa procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni storilo. Ta kršitev ni podana niti iz razloga, ker se o dejanskem stanju (dostopnost podarjene nepremičnine z invalidskim vozičkom) ni prepričalo z ogledom kraja samega, v zvezi s čemer zadostuje pojasniti le, da sta ta dokazni predlog v svoji pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2011 podali toženi stranki, na zadnji glavni obravnavi 6. 9. 2011 pa sta predlog za izvedbo tega dokaza umaknili. Tožeča stranka se zaradi dokazovanja svojih navedb na dokaz, ki ga je predlagala nasprotna stranka, ni sklicevala, tudi sicer pa graje morebitne procesne kršitve v tej povezavi po določilu 286.b člena ZPP na zadnji glavni obravnavi ni podala in je že iz tega razloga s predmetno pritožbo ne more uveljavljati.

9. Pravdni postopek je dispozitivni postopek, v katerem je bistvena procesna aktivnost pravdnih strank, kar se odraža v določbah ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP), hkrati pa je tudi težnja sodišča, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje (285. člen ZPP). Uveljavljen je princip proste dokazne presoje, kjer je dokazna inciativa sicer breme pravdnih strank, presoja, katera dejstva so pravno pomembna za odločbo in kateri od predlaganih dokazov naj se izvedejo za ugotovitev teh dejstev, pa je na strani sodišča (213. člen in 287. člen ZPP). Sodišče je tudi tisto, ki ocenjuje dokazno vrednost izvedenih dokazov, saj po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP) in tako oblikuje dejansko podlago sodne odločitve. Prosta presoja dokazov je miselni proces, ki se opravi v več fazah. Argumenti sodišča v okviru dokaznega ocenjevanja morajo biti razumljivi, racionalno in obče sprejemljivi, prepričljivi in logično preverljivi. Takšno raven bo dokazna ocena dosegla, kadar bo sodišče ob uporabi pravil logičnega sklepanja, znanosti in stroke (kadar je v postopek pritegnilo izvedenca) ter splošnega izkustva najprej kritično presodilo vsak dokaz posebej, nato pa vsak dokaz v razmerju do drugih dokazov, ki govorijo bodisi v prid obstoju oziroma neobstoju določenega pravno relevantnega dejstva, upoštevaje pri tem celotno procesno dogajanje. Opisane metodološke napotke iz 8. člena ZPP je pri dokaznem ocenjevanju v obravnavani zadevi ustrezno uresničilo tudi sodišče prve stopnje, zato o kršitvi določila 8. člena ZPP, ki je sicer relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP) in ki bi ob pomanjkljivi obravnavi pravno odločilnih dejstev, kot nakazuje pritožba, lahko (kar pa v obravnavani zadevi ni primer) prerasla v bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne more biti govora in je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

10. V pravdnem postopku je potrebno izhajati iz povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, zato more pravdna stranka ne le navajati dejstva na katera opira svoj zahtevek oziroma s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika, temveč tudi predlagati dokaze, s katerimi naj se zatrjevana dejstva dokazujejo kot resnična. Tega dokaznega bremena pa tožeča stranka glede trditev o hudi nehvaležnosti obdarjencev ni zmogla in ji že tudi sodišče prve stopnje pojasni, da njenim trditvam ni sledilo, ker teh v dokaznem postopku ni uspela dokazati. Nasprotno sta bili pri dokazovanju resničnosti trditvene podlage uspešni toženi stranki, zato je sodišče prve stopnje pravilno prav njuna zatrjevanja povzelo v dejansko podlago sodbe, ki pa zaključka o hudi nehvaležnosti toženih strank po sklenitvi darilne pogodbe ne utemeljuje. Sodišče prve stopnje tudi obrazloži, da je trditvam toženih strank sledilo, ker so jih skladno (zato v verodostojnost izpovedb tudi po stališču sodišča druge stopnje ni dvomiti) potrdile v postopku zaslišane priče. Njihove izpovedbe razumljivo povzema, saj ravno s tem argumentirano utrjuje svoje prepričanje, da sta toženi stranki tožeči stranki v času bolezni in okrevanja, kasneje pa ob soočanju z invalidnostjo v vsakdanjiku, nudili vso podporo in pomoč, tudi sicer pa sta v celoti prevzeli skrb zanjo kot tudi njen finančni položaj in ji tudi uresničevanja pravice do prostega gibanja na podarjeni nepremičnini nista odrekali. Prav tako sodišče pojasni, da priči J.L. (brat tožeče stranke) glede razmer med pravdnimi strankami po vrnitvi tožeče stranke iz bolnišnice ni sledilo, saj mu te, ker se je s tožečo stranko povezal šele, ko je ta prekinila stike s prvo toženko, kakor je tudi izpovedal, ne morejo biti poznane iz lastnih zaznavanj (temveč le po pripovedovanju tožeče stranke), čemur velja le pritrditi. Prepričanje o resničnosti zgoraj strnjenih pravno relevantnih okoliščin pa sodišče prve stopnje s sklicevanjem na listinska dokazila o izvršenih plačilih, ki sta jih predložili toženi stranki in natančneje izhajajo iz dokaznega sklepa (B3 - B19), le še utrjuje in s tem oblikuje zanesljivo dejansko podlago sodne odločitve, ki je pritožba ne more omajati.

11. Tožeča stranka je imela težave z alkoholom, kar v tožbi navede že sama, to pa potrdita tudi priči J. L. ter F. A.(soseda tožeče stranke). Njeno stanovanje je bilo zanemarjeno in sta ga za bivanje ter gibanje invalidne osebe primerno uredili toženi stranki, o čemer sta izpovedali priči F. A. in K. M., slednja je tudi pomagala pri čiščenju. Toženi stranki sta tožeči stranki s pomočjo prijateljev in sosedov zagotovili potrebno posteljnino, rjuhe, zavese ter obleko, ki sta jo tudi kupili (račun v prilogi B4), pregradno steno sta podrli in pobelili ta del stanovanja zato, da je bilo mogoče gibanje z invalidskim vozičkom, priskrbeli sta ročaj za dvigovanje iz postelje ter pokvarjene gospodinjske aparate nadomestili z delujočimi (hladilnik z zamrzovalnikom, mikrovalovna pečica, sesalec), tožeči stranki pa tudi organizirali prehrano, kar vse izhaja iz izpovedb priče L. K., F. A. ter K. M.. Navede priče potrdijo tudi, da sta toženi stranki (oziroma predvsem prva toženka) tožeči stranki stali ob strani v času zdravljenja ter rehabilitacije, jo pri tem spremljali, skrbeli za uveljavljanje pravic iz socialnih zavarovanj in tudi sicer poskrbeli za vse potrebno. Tudi priča V. N. (socialna delavka) je izpovedala, da je tožeča stranka imela krasno urejene bivalne prostore. Glede na predstavljeno zato tudi sodišče druge stopnje trditvam tožeče stranke, da naj bi toženi stranki zavrgli oziroma odtujili posamezne še uporabne predmete tožeče stranke ter obleko oziroma obutev, ne more slediti. Ravno nasprotno sta toženi stranki dokazali, da sta tožeči stranki v času bolezni in po nastopu invalidnosti nudili vso potrebno pomoč, predvsem pa podporo pri urejanju bivanjskih razmer ter zagotavljanju osnovnih življenjskih potrebščin, zavzeli pa sta se tudi za njeno osebno urejenost, kar je razumeti le tako, da sta si prizadevali izboljšati njen življenjski položaj ter ji olajšati soočanje z nastalo invalidnostjo, kar temeljnim moralnim načelom gotovo ne nasprotuje, zato opisano ravnanje toženih strank pravnega standarda hude nehvaležnosti ne zapolnjuje. Pri tem ne gre prezreti, da tudi iz izpovedb prič L. K., F. A., K. M. ter V. N. izhaja, da je bila tožeča stranka do konflikta zaradi menjave ključavnice s pomočjo in oskrbo, ki jo je bila deležna, zadovoljna in je bila zanjo hvaležna.

12. Tožeča stranka je prvo toženko konec avgusta 2008 pooblastila za razpolaganje z njenimi finančnimi sredstvi in v tožbi tudi navaja, da je bilo dogovorjeno, da bo prva toženka poravnavala položnice in ostale potrebne stroške tožeče stranke. To je ta v spornem obdobju do februarja 2009, ko je bilo pooblastilo preklicano, tudi storila, vendar pritožbena izvajanja v tej povezavi, da naj bi s finančnimi sredstvi tožeče stranke razpolagala neracionalno ter dolgove pustila neporavnane, ne vzdržijo kritične presoje. Dokazni postopek je nasprotno pokazal, da je tožeča stranka imela nizke prihodke (pokojnina v višini 391,58 EUR, od decembra 2008 v višini 419,48 EUR – priloga A5 do A12) ter hkrati dolgove, ki so njena razpoložljiva denarna sredstva (na dan 31. 7. 2008 je imela na bančnem računu 144,13 EUR) bistveno presegali, prva toženka pa je izkazala, da je sistematično pristopila k poravnavanju odprtih obveznosti. Da je bila tožeča stranka zadolžena in je prva toženka poravnavala kvečjemu njene stroške, izhaja iz izpovedb prič L. K., K. M. ter F. A. (slednji je tožeča stranka celo povedala, da je vikend podarila hčerki in ji upniki - plačilo plina - tako nimajo kaj vzeti). Zadolženost tožeče stranke je potrdil tudi njen brat, priča J.L., o dolgovih do Stanovanjskega podjetja d.o.o. (dolg v višini 1.700,00 EUR), Si.mobil d.d. (dolg v višini 880,00 EUR) ter o kazni zaradi kršitve javnega reda in miru (dolg do DURS v višini 980,00 EUR) pa je vedela povedati tudi socialna delavka, priča V. N.. Tožeča stranka je tudi sama izpovedala, da je v tožbi zmotno navedeno, da naj bi ji prva toženka nakopala dolg do Stanovanjskega podjetja d.o.o. in Si.mobila d.d. (list. št. 92), da je bila zadolžena, pa je nenazadnje sklepati že glede na seznam izvršilnih zadev na list. št. 37 do 41 sodnega spisa. Iz obvestil o prometu na bančnem računu, ki jih je tožeča stranka predložila sama (A8 – A11), pa izhaja tudi njena mesečna kreditna obveznost v višini 77,21 EUR. Že iz zgornje obrazložitve izhaja, da je prva toženka pokrivala stroške prehrane, oblek ter drugih osnovnih potrebščin, dosegla pa je tudi dogovor o obročnem poplačilu dolga pri Stanovanjskem podjetju d.o.o. (uredila je tudi subvencioniranje najemnine) ter Si.mobilu d.d. (20,00 EUR mesečno), s sredstvi iz naslova izredne denarne socialne pomoči (tožeča stranka je septembra in decembra 2008 prejela 220,00 EUR) je poplačala del dolga do Stanovanjskega podjetja (plačilo 201,00 EUR - B8) ter tožeči stranki uredila zobno protezo (plačilo 200,00 EUR – B8), o poplačilih pa CSD predložila dokazila, kar je potrdila tudi priča V. N.. Ob vsem navedenem, ko je tudi s plačilnimi nalogi oziroma odrezki položnic izkazala plačila v korist Elektra Celje, d.d., Stanovanjskega podjetja d.o.o., X s.p., Vzajemne, zdravstvene zavarovalnice d.v.z.. RTV Slovenije, Si.mobila d.d. (B3, B9 – B16), prav tako pa plačilo kreditnih obveznosti (B17, B18), ni podlage za zaključek, da je pri razpolaganju z denarnimi sredstvi tožeče stranke zasledovala kakršnokoli lastno premoženjsko korist, temveč je ravno nasprotno želela poiskati izhod iz dolgov, takšno prizadevanje pa elementov nemoralnosti ne odraža. Tudi v kolikor ob preklicu pooblastila dolgovi tožeče stranke niso bili poplačani v celoti, pa vendar ne gre prezreti, da so ti razpoložljiva denarna sredstva tožeče stranke v tem obdobju krepko presegali in je prvi toženki verjeti, da je delno prispevala tudi lastna sredstva. V zvezi z opominom v prilogi A13, v kolikor se pritožbene trditve o neplačanih položnicah nanašajo prav nanj, pa velja dodati le, da sodišče prve stopnje pri dokaznem vrednotenju temu pravilno ni pripisalo nobene teže. Prva toženka je namreč pojasnila, da je dosegla dogovor, da tožeča stranka komunalnih storitev ne rabi plačevati, iz opomina za plačilo v skupni višini 16,33 EUR (za mesec oktober in december 2008 znesek 1,31 EUR ter za mesec januar 2009 znesek 12,52 EUR, skupaj s stroški opomina 1,19 EUR), ki je bil izdan šele 15. 10. 2009, ko prva toženka s sredstvi tožeče stranke ni več razpolagala, pa tudi ne izhaja, da so zaračunane redne mesečne obveznosti, in je sodišče druge stopnje prepričano, da bi prva toženka, glede na vsa sicer izvršena plačila in prizadevanja za obvladovanje dolžniškega položaja tožeče stranke, tudi to obveznost plačala, v kolikor bi zanjo vedela.

13. Tožeča stranka bistveni razlog za preklic darilne pogodbe vidi v kršitvi pravice do prostega gibanja na podarjeni nepremičnini. To pravico si je z darilno pogodbo sicer nesporno pridržala, vendar je glede na ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno potrebno sprejeti tudi presojo sodišča prve stopnje, da je kljub menjavi ključavnice na vikendu, razloge za neizvrševanje te pravice iskati prav na njeni strani. Nasprotij v pravno odločilnih dejstvih, kot jih želi prikazati pritožba, sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ne najde, saj so prvostopenjski dejanski zaključki glede možnosti dostopanja do sporne nepremičnine jasni in tudi pravilni. Toženi stranki sta vikend uredili in zamenjali ključavnico, vendar ne iz razloga, da bi tožeči stranki onemogočili dostop do podarjene nepremičnine, temveč zato, ker so ključe vikenda imeli tudi znanci tožeče stranke, ki so prav tako imeli težave z alkoholom, tem prvostopenjskim argumentom pa pritožba niti ne oporeka. Iz izpovedb zaslišanih prič, ki jih v razlogih izpodbijane sodbe povzema že sodišče prve stopnje (22. točka obrazložitve), namreč izhaja, da sta toženi stranki tožeči stranki možnost obiskovanja vikenda vseskozi zagotavljali in ji prihod tja ni bil prepovedan. Sosedu V.V. sta tudi izročile ključe, kjer bi jih tožeča stranka lahko vselej dobila, kar je ta zaslišan kot priča tudi potrdil. Tožeča stranka je celo sama izpovedala, da ji prihod na vikend ni bil izrecno prepovedan in je tam bila že tudi po nastanku invalidnosti (pozno jeseni 2008), ko so pekli kostanje, kasneje, v zimskem času, pa toženih strank oziroma prve toženke tudi ni prosila, da jo pelje na podarjeno nepremičnino, prav tako ne po menjavi ključavnice, saj sta takrat že bili v sporu. Zaradi amputacije obeh nog je dostop tožeče stranke na sporno nepremičnino sicer otežen, ne drži pa, kakor zatrjuje pritožba, da zanjo trajno prepreko predstavljajo tudi stopnice, ki sta jih uredili toženi stranki, saj iz izpovedb prič K. M., V. V. ter tudi J.L. izhaja, da dostop z invalidskim vozičkom že zaradi strmosti in zahtevnosti terena ni mogoč in tožeča stranka pri tem potrebuje pomoč. Z ozirom na to, da je tožeča stranka sama izpovedala, da je že tudi po nastanku invalidnosti vikend obiskovala, toženi stranki pa sta izpovedali, da sta jo predhodno brez težav vozili na vikend, drugi toženec pa je tožečo stranko do vikenda celo nosil, kar izpostavi že tudi sodišče prve stopnje, in je bila potrebne pomoči torej deležna, njena pritožbena zatrjevanja, ko poudarja, da ji je dostop do podarjene nepremičnine povsem onemogočen, ne vzdržijo. Ob navedenem je potrebno izpostaviti, da nastanek invalidnosti vendar predstavlja okoliščino, ki je nastopila v sferi tožeče stranke, zaradi katere so njene možnosti za (samostojno) gibanje vsekakor omejene, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, kljub tej oviri pa sta toženi stranki izkazali pripravljenost za uresničevanje sporne pravice iz darilne pogodbe, le da tožeča stranka za obisk vikenda ni prosila oziroma to zahtevala. V pritožbi zato neutemeljeno zatrjuje, da ji je dostop do sporne nepremičnine trajno onemogočen zaradi menjave ključavnice ter izgradnje stopnic. Toženi stranki sta tožeči stranki dostop do vikenda še zmeraj pripravljeni zagotavljati, kar sta izrazili tudi v okviru predmetnega pravdnega postopka, pod pogojem umika tožbe pa sta ji ponudili tudi ključ, ki ga ta ni hotela sprejeti. Prihod tožeče stranke na vikend skupaj z bratom, ko zaradi menjave ključavnice nista mogla vstopiti vanj, kakor pravilno ovrednoti že sodišče prve stopnje, predstavlja enkratni dogodek, ki siceršnjih odnosov med pravdnimi strankami po sklenitvi darilne pogodbe oziroma po bolezni tožeče stranke, o katerih izčrpno že v zgornji obrazložitvi, realno ne odseva. V tej povezavi ne gre prezreti, da tožeča stranka o nameravanem obisku vikenda toženi stranki, ki sta v tem obdobju v celoti skrbeli za njene interese in sta lahko upravičeno pričakovali, da se bo zaradi potrebe po spremstvu obrnila nanju, ni obvestila, sodišče druge stopnje je namreč prepričano, da bi ji vstop v vikend v tem primeru zagotovili. Kasneje, ko je med pravnimi strankami že prišlo do spora, pa kot že zgoraj obrazloženo, tožeča stranka za obisk vikenda toženi stranki ni prosila in tudi ključa, ki ji je bil pred sodiščem ponujen, ni želela sprejeti, sama pa je tudi izpovedala, da ji je priča V.V. kasneje povedal, da se ključ nahaja pri njemu. Tožeči stranki v zvezi z dostopom na podarjeno nepremičnino pomoč sicer lahko nudi kdorkoli, vendar pa ni odveč dodati, da se pravica do prostega gibanja po sporni nepremičnini izhajajoč iz določila šeste točke darilne pogodbe na tretje osebe ne razteza, hkrati pa bo morala tožeča stranka sprejeti, da so možnosti za izvrševanje te pravice zaradi njene invalidnosti sedaj spremenjene (omejene), ter realizirati, da bo za njeno uresničevanje potrebna pripravljenost ter obzirnost na strani obeh pogodbenih strank.

14. Z ozirom na celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med darovalcem in obdarjencema, ki je v izpodbijani sodbi po vsem obrazloženem pravilna, o moralni zavržnosti ravnanj toženih strank ni mogoče govoriti, zato tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravni standard velike nehvaležnosti iz 540. člena OZ ni izpolnjen. Tudi dejstvo, da tožeča stranka kritičnega dne, ko je z bratom obiskala vikend, v podarjeno nepremičnino zaradi menjave ključavnice ni mogla vstopiti, pa ob zgoraj predstavljenih okoliščinah nima takšne teže, ki bi razumno opravičevala preklic darila (3), zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

15. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranske skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. (1): Preklic darilne pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje darovalca, z uresničitvijo katerega iz kogentno določenih razlogov (preklic zaradi stiske, hude nehvaležnosti ali pozneje rojenih otrok) doseže razvezo darilne pogodbe. Odstopno pravico uresniči z izjavo o preklicu, naslovljeno na obdarjenca, s katero zahteva vrnitev darovane stvari ali plačilo njene vrednosti. Razveza že izpolnjene darilne pogodbe ima torej za posledico zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve po 190. členu OZ, v kolikor obdarjenec svoje obveznosti ne izpolni prostovoljno, mora darovalec tak zahtevek uveljavljati sodno z dajatvenim zahtevkom, ki ga je tožeča stranka sicer postavila (B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 485,486).

op. št. (2): Tako tudi B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 485,486, enako sodba VS RS II Ips 315/2011 z dne 3. 11. 2011. op. št. (3): Tako tudi sodbi VS RS II Ips 4/2006 z dne 27. 8. 2008 in II Ips 1207/2008 z dne 9. 12. 2010.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia