Jedro

Sodišče pri obravnavi konkretnega spornega razmerja med pravdnima strankama ne sme samo presojati, ali je zakonska norma, ki se na to sporno razmerje nanaša, skladna z URS. Presoja zakonov je v izključni pristojnosti ustavnega sodišča, redno oziroma specializirano sodišče pa ima možnost, da postopek prekine in ustavnemu sodišču poda pobudo za začetek presoje protiustavnosti določenega zakona.

Ker sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka in sprožilo postopka za presojo ustavnosti določb ZObr, bi moralo ob ugotovitvi, da je bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti oziroma da mu je bila izrečena pogojna obsodba 7 mesecev zapora, zaključiti, da je imela tožena stranka pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja v 7. odstavku 88. člena ZObr.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke X z dne 14.9.2005 se razveljavi in se pogodba o zaposlitvi sklenjena med toženo stranko, kot delodajalcem in tožečo stranko kot delavcem z dne 10.6.2002, št. 182-01-5/2002-521, v celoti vzdrži v veljavi.

Tožena stranka X je dolžna tožnika S.Š., pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka X je dolžna tožniku S.Š., za čas od 29.9.2005 dalje do reintegracije pri toženi stranki obračunati bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, odvesti predpisane davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa tožniku izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih neto nadomestil plače do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka X je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi tekočimi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo" zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke št. 182-03-271/2005-1 z dne 14.9.2005 razveljavi in da se pogodba o zaposlitvi sklenjena med toženo stranko kot delodajalcem in tožnikom kot delavcem z dne 10.6.2002 št. 182-01-5/2002-521 v celoti vzdrži v veljavi in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na dela in naloge, ki jih je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja ter da mu je dolžna za čas od 29.9.2005 dalje do reintegracije pri toženi stranki obračunati bruto nadomestilo plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, odvesti predpisane davke in prispevke, neto nadomestilo plače pa tožniku izplačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih mesečnih neto nadomestil plač do plačila ter mu povrniti stroške postopka v višini 118.865,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz razlogovanja odločitve v izpodbijani sodbi izhaja, da je sodišče zaključilo, da sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi storitve kaznivega dejanja ni nezakonit z vidika 88. člena Zakona o obrambi, je pa nezakonit z vidika presoje ustavnih določb in sicer 14. in 15. člena Ustave Republike Slovenije, na katere je sodišče v skladu s 125. členom ustave vezano. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da Zakon o obrambi v 88. členu ne določa roka, v katerem je potrebno izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ob takšni nepopolni dikciji citirane določbe pa bi bilo potrebno upoštevati razumni rok, ki pa v nobenem primeru ne more biti tako dolg, kot je v konkretnem primeru, ko je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku izdala po nekaj manj kot dveh letih po storitvi kaznivega dejanja. V zvezi s tako obrazložitvijo odločitve tožena stranka opozarja, da 7. odst. 88. člena Zakona o obrambi določa, da v primeru, če je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo obsojen zaradi kaznivega dejanja je sodišče tisto, ki je dolžno pravnomočno sodbo poslati ministrstvu za obrambo. Že iz dopisa Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 9.12.2005 pa jasno izhaja, da je bila pravnomočna sodba posredovana toženi stranki dne 13.9.2005 in ne takoj po pravnomočnosti sodbe, to je 31.12.2003. Zaradi navedenega je mnenja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je zaključilo, da je v konkretnem primeru tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja po preteku razumnega roka, saj je dejstvo, da je bil izpodbijani sklep izdan 14.9.2005, torej naslednji dan, ko je tožena stranka prejela pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je v konkretnem primeru prenehanje delovnega razmerja prehuda posledica za tožnika in ni v skladu z določili Ustave Republike Slovenije, pa pojasnjuje, da 88. člen Zakona o obrambi ne postavlja v neenakopraven položaj tožnika z ostalimi delavci na obrambnem področju, saj strožji pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe izhajajo iz posebnega opravljanja vojaške službe in s tem povezanim statusom vojaške osebe, ki ni v celoti primerljiv z ostalimi skupinami javnih uslužbencev. Pritožba se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v konkretnem primeru postavljen v slabši položaj, kot če bi storil težko disciplinsko kršitev po 57. členu Zakona o obrambi. V zvezi s tem poudarja, da pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, kaže na to, da gre pri teh dejanjih za kazenski pregon v javnem interesu, med tem, ko se disciplinske kršitve nanašajo na kršitve pri opravljanju službenih dolžnosti. Zaradi navedenega je mnenja, da ni mogoče govoriti o primerljivosti določb v disciplinskem postopku in določbe 88. člena Zakona o obrambi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožnik s toženo stranko dne 10.6.2002 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dolžnosti vojaka za določen čas petih let od 10.6.2002 dalje. Dne 24.6.2003 pa je tožnik bil udeležen v prometni nezgodi in s sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. X spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in mu je v posledici tega bila izrečenega pogojna obsodba 7 mesecev zapora. Sodba je postala pravnomočna 31.12.2003, tožena stranka pa je šele 9.9.2005 zaprosila za pravnomočno kazensko sodbo, ki je bila izrečena tožniku. Po prejemu le-te je tožena stranka na podlagi 7. odst. 88. člena Zakona o obrambi (Zobr - uradno prečiščeno besedilo - Ur. l. RS št. 103/2004) izdala sklep z dne 14.9.2005, s katerim je ugotovila, da tožniku preneha delovno razmerje z dnem vročitve tega sklepa. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče ugotovilo, da sklep tožene stranke, s katerim je tožniku delovno razmerje prenehalo, ni nezakonit z vidika 88. člena Zobr, je pa nezakonit z vidika presoje ustavnih določb in sicer 14. in 15. člena Ustave Republike Slovenije, na katero je sodišče vezano. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku prehuda posledica, kar ni v duhu 14. člena Ustave RS, prav tako pa ugotavlja, da Zobr v 88. členu ne določa roka, v katerem je potrebno izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni, da je od delodajalca odvisno, kdaj se bo odločil upoštevati obsodilno sodbo. Ob takšni nepopolni dikciji 88. člena Zobr je po mnenju sodišča potrebno upoštevati razumni rok, ki pa v nobenem primeru ne more biti tako dolg, kot je v konkretnem primeru, ko je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku izdala po več kot dveh letih po storitvi kaznivega dejanja in nekoliko manj, kot po dveh letih, ko je bila tožniku izrečena pravnomočna obsodilna sodba. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka reagirala prepozno in izven razumnega roka za tako težko posledico, kot je prenehanje delovnega razmerja in ob nadaljnji ugotovitvi, da je bil tožnik s takšnim ravnanjem postavljen v bistveno slabši in neenakopraven položaj s tistimi delavci tožene stranke, ki zakrivijo hujšo disciplinsko kršitev po 57. členu Zobr, je sodišče zaključilo, da so kršene tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zaradi česar je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Po določbi 125. člena Ustave Republike Slovenije so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije res vezani na ustavo in zakon. Vendar to še ne pomeni, da pri obravnavanju konkretnega spornega razmerja med strankami lahko presojajo, ali je zakonska norma, ki se nanaša na sporno razmerje v skladu z ustavo ali ne. Presoja zakonov z ustavo je namreč v izključni pristojnosti ustavnega sodišča (1. alinea 160. člena Ustave Republike Slovenije) in v primeru, če ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi (161. člen). Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da sodišče splošne pristojnosti ali specializirano sodišče ne more samo ugotavljati, ali je določen zakon oziroma zakonska norma v neskladju z ustavo. V primeru, da ugotavlja, da je določen zakon protiustaven, ima le možnost, da postopek v obravnavanem sporu prekine in ustavnemu sodišču da pobudo za začetek presoje protiustavnosti določenega zakona. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, bi zato moralo v konkretni sporni zadevi presojati le, ali je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 14.9.2005 izdan v skladu z zakonom ali ne, ne pa zakonske določbe presojati z vidika ustavnih določb. Ker 5. alinea 3. odst. 88. člena Zobr med pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe med drugim določa, da tisti, ki želi poklicno opravljati vojaško službo, ne sme biti pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, iz listin v spisu pa izhaja, da je bil tožnik za tako kaznivo dejanje pravnomočno obsojen, je potrebno ugotoviti, da je imela tožena stranka vso pravno podlago za izdajo spornega sklepa. Zobr v 7. odstavku 88. člena namreč izrecno določa, da v primeru, če je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo, obsojen zaradi kaznivega dejanja oziroma na kazen iz 5. alinee 3. odst. tega člena, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati ministrstvu, delavcu pa v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Kot izhaja iz dopisa Okrajnega sodišča v Sevnici z dne 9.12.2005, je bila pravnomočna obsodilna sodba zoper tožnika toženi stranki poslana dne 13.9.2005, tožena stranka pa je na tej podlagi izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku že dne 14.9.2005, kar je povsem v skladu z zakonom. Upoštevajo navedeno je potrebno ugotoviti, da je sporni sklep tožene stranke zakonit, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravno zmotno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Zaradi vsega navedenega je potrebno zaključiti, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in je v posledici tega pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrnilo.