Jedro

Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi v vlogi z dne 17. 5. 2016 ugovarjala pravilnost vročitve odločbe, ki je, kot navaja že sodišče prve stopnje, lahko predmet presoje v zvezi s pritožbo zoper eventualni sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17. 5. 2016 v zvezi z zamudo roka za vložitev tožbe zoper odločbo tožene stranke.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj predlog, ne predstavljajo razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik namreč ugovarja pravilnosti opravljene vročitve odločbe, ki jo izpodbija v tem upravnem sporu, kar pa je razlog za vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju tožbe in ne za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je njegov predlog nedovoljen.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sklep sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Poudarja, da je potrebno izhajati iz konkretne situacije, zaradi katere je obstajala možnost, da bi sodišče tožbo zavrglo kot prepozno. Pooblaščenec tožeče stranke v postopku pred Uradom RS za intelektualno lastnino, odvetnik A. A. je dne 30. 11. 2015 spremenil svoj sedež in ima od tedaj dalje svoj sedež na naslovu C., Ljubljana. Kljub temu, da je spremembo naslova jasno označil na poštnem predalčniku na starem naslovu, A., Ljubljana, je vročevalec odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2016 nepravilno vročal na stari naslov pooblaščenca in jo tam tudi pustil. Zato ni res, da je bila odločba tožene stranke tožeči stranki vročena že 2. 4. 2016. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka in stranka z interesom na pritožbo nista odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru tožeča stranka v predlogu niti ni navajala razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Iz sodnega spisa namreč izhaja, da je tožeča stranka v obravnavani zadevi predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila z vlogo z dne 17. 5. 2016, skupaj s tožbo zoper odločbo Urada RS za intelektualno lastnino št. 31207-171/2013 z dne 16. 3. 2016. Stranka je v tej vlogi zatrjevala, da iz izpisa iz sodnega registra za Odvetniško pisarno ..., d. o. o., izhaja, da od 30. 11. 2015 nima več sedeža na naslovu A., Ljubljana, ampak na naslovu C., Ljubljana, in takratni pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik A. A., je spremembo poslovnega naslova na poštnem predalčniku jasno označil. Kljub temu pa je vročevalec pisanje z dne 16. 3. 2016 vročal na naslov A. in ga tam tudi pustil. To je bilo ugotovljeno šele 10. 5. 2016, ko je odvetnik pregledal vsebino svojega prejšnjega poštnega predalčnika. Vročevalec bi moral postopati po določilih 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, kar pa očitno ni.

7. ZUS-1 v prvem odstavku 24. člena določa, da lahko stranka, ki iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Ker ZUS-1 nima določb, ki bi se nanašale na nedovoljen predlog, se uporabljajo določbe ZPP, kot to navaja že sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru ni bilo podlage za vsebinsko presojo predloga, zato so bile določbe ZPP pravilno uporabljene.

8. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s svojimi navedbami in dokaznimi predlogi v vlogi z dne 17. 5. 2016 ugovarjala pravilnost vročitve odločbe, ki je, kot navaja že sodišče prve stopnje, lahko predmet presoje v zvezi s pritožbo zoper eventualni sklep o zavrženju tožbe kot prepozne in ne razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje(1). Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje je Vrhovno sodišče takšno stališče sprejelo že tudi v zadevi I Up 315/2013 z dne 4. 9. 2013. 9. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

(1) Prim. A. Galič: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, 2005, str. 476 in odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 315/2013 z dne 4. 9. 2013.