Jedro

Kršitve, ki jo opredeljuje ZDR v četrti alineji prvega odstavka 112. člena – trikrat zaporedoma oziroma trikrat v obdobju 6 mesecev neizplačilo plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, ni mogoče odpraviti. Delavec lahko poda odpoved iz navedenega razloga šele potem, ko se vsaj trikrat zgodi, da delodajalec ne izplača plače ob zakonsko dogovorjenem roku. Take kršitve pa ni mogoče odpraviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 1.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 dalje do plačila in odškodnino v znesku 589,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 30,00 EUR v roku 8 dni od izdaje sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni, tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka kot bivši zaposleni pri toženi stranki podal izredno odpoved delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca domnevno zaradi kršitve tožene stranke, ker mu trikrat zaporedoma v predvidenem roku ni izplačala plače. Prav tako je uveljavljal kontinuiteto delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu družbi A. d.o.o., trdeč, da se v obdobje za priznanje odpravnine šteje tudi obdobje dela pri tej družbi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo potem, ko je ugotovilo, da je bila plača trikrat izplačana z zamudo 5 dni. To ne more biti razlog za izredno odpoved delovnega razmerja s strani delavca. Sodišče ne bi smelo tožeči stranki po prvem naroku priznati dodatne navedbe in dokaze, to je posredovanje listine, da je pisno opozorila inšpektorja za delo dne 22. 12. 2009, čemur je tožena stranka na naroku ugovarjala. Sodišče bi moralo šteti, da ni bil izvršen noben od pogojev za odpoved po 112. členu ZDR, ker je bil tožnik prekludiran. Podredno pa pritožba navaja, da je sodišče napačno razumelo posledice opomina, saj ima ta namen, da se odpravijo kršitve v 8 dneh in šele potem nastopi pogoj za izredno odpoved. V konkretnem primeru je tožena stranka še pred izdajo opomina odpravila kršitve, zato sploh ni bil podan razlog za opomin, še manj pa za odpoved. Graja tudi odločitev sodišča prve stopnje o domnevni kontinuiteti delovnega razmerja po 73. členu ZDR, saj podjetje A. d.o.o. ni z ničemer ne lastniško, ne kako drugače povezano s toženo stranko. To, da je tožnik pri eni in drugi firmi opravljal podobna dela, je premalo. Zakon izrecno zahteva ugotovitev pravnega prenosa, ta pa mora biti razviden iz pravnega akta, ne pa iz ugotavljanja sličnosti v delovnem procesu. Sodba je v tem arbitrarna in brez podlage v pravni normi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravil postopka, niti ne kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče ne bi smelo upoštevati listine, ki jo je v spis predložil tožnik po prvem naroku za glavno obravnavo, to je obvestilo inšpektorju za delo z dne 22. 12. 2009. Tožnik je izpodbijani dokaz vložil v spis na podlagi napotila višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu Pdp 373/2012, v katerem je le-to opozorilo, da je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR potrebno ugotoviti tudi, ali je delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi obvestil inšpektorja za delo. Po določbi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), lahko sodišče izvede tudi dokaze po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker je bil ta dokaz izveden na podlagi napotila višjega sodišča, ga ni mogoče šteti kot prepoznega, kot se to zmotno zavzema pritožba.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v skladu z določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ko je potem, ko trikrat zapored ni prejel plače najpozneje do 18. v mesecu kot to določa prvi odstavek 134. člena ZDR (temveč šele 23. v mesecu, kar predstavlja kršitev določeno v četrti alineji prvega odstavka 112. člena ZDR), pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah ter pisno obvestil inšpektorja za delo. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnik moral počakati na odpravo kršitev oziroma, da so bile kršitve odpravljene še pred opominom, saj je bila plača plačana 23. v mesecu. Kršitev, kot jo opredeljuje zakon v četrti alineji prvega odstavka 112. člena – trikrat zaporedoma oziroma trikrat v obdobju 6 mesecev neizplačilo plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku namreč ni mogoče odpraviti. Delavec lahko poda odpoved iz navedenega razloga šele potem, ko se vsaj trikrat zgodi, da delodajalec ne izplača plače ob zakonsko dogovorjenem roku. Take kršitve pa ni mogoče odpraviti. To izhaja tudi iz obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012, točka 15. Zato je pritožba tožene stranke v tej smeri neutemeljena.

Po določbi drugega odstavka 112. člena ZDR je delavec v primeru odpovedi po prvem odstavku 112. člena ZDR upravičen do odpravnine, določene za primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Plačilo odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka pripada delavcu v vsakem primeru zakonite izredne odpovedi delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR. Odpravnina, po 109. členu ZDR pa pripada v višini, ki je odvisna od let dela pri delodajalcu. Po določbi tretjega odstavka 109. člena se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in v delovno dobo štelo tudi čas zaposlitve tožnika pri prejšnjem delodajalcu A. d.o.o., ker je ugotovilo, da je prišlo do prenosa ekonomske identitete med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko v smislu 73. člena ZDR. Ugotovilo je, da je direktor prejšnjega delodajalca ponudil pogodbo o zaposlitvi tožniku za zaposlitev pri toženi stranki in da je tožnik pri obeh delodajalcih opravljal enako delo ter da sta ga pri obeh delodajalcih nadzirala ista delavca. Višje delovno in socialno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu Pdp 373/2012 toženi stranki pojasnilo, da zgolj pritožbene navedbe, brez kakršnihkoli dokazov, da ni prišlo do pravnega prenosa ne zadostujejo za drugačen zaključek sodišča. Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko sodišče šteje kot prenos dejavnosti le prenos na podlagi pravnega posla oziroma, če gre za pravno nasledstvo. Iz obširne sodne prakse namreč izhaja, da zadostuje delovnopravna kontinuiteta, kar pomeni, da delavec opravlja enaka dela z istimi delovnimi sredstvi (glej na primer odločbe VS RS VIII Ips 293/2008, 231/2009, 189/2009 …) zato so pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo brez pravne podlage in arbitrarno, neutemeljene, saj je svojo odločitev obširno utemeljilo na podlagi izvedenih dokazov v dokaznem postopku, v katerem je sodelovala tudi tožena stranka.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela. Za to odločitev je imelo podlago v določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP.