Jedro

Dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 250,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je R. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je storil skupaj z obsojeno A. H. (25. člen KZ-1). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 10 mesecev zapora in preizkusno dobo 3 leta. Obsojenega D. P. je sodišče spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. in 27. členom KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 8 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 leti. Obsojenci so dolžni oškodovancu Zavodu za ... (v nadaljevanju Zavod) plačati znesek 14.956,58 evrov, stroške kazenskega postopka ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenih R. V. in D. P. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo so iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zagovorniki obsojenega R. V. in obsojenega D. P. 3. 4. 2012 vložili zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta bili v odločanje Vrhovnemu sodišču predloženi 8. 1. 2014. Zagovornik obsojenega R. V. se v zahtevi sklicuje na pritožbene navedbe, izrecno pa uveljavlja kršitev 258. člena ZKP ter navaja, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do pravičnega sojenja s tem, ko je zavrnilo predlog obrambe za postavitev tretjega izvedenca. Tudi zagovorniki obsojenega D. P. vidijo v zavrnitvi tega dokaznega predloga kršitev določbe 258. člena ZKP in kršitev pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist (tretja alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Zagovorniki navajajo, da je sodišče prvič kršilo določbi 257. in 258. člena ZKP že, ko je ugodilo neutemeljenemu predlogu okrožnega državnega tožilca in postavilo drugega izvedenca, čeprav tožilstvo in sodišče nista izpostavila nobenih pomanjkljivosti ali nasprotij v izvidu in mnenju prvega izvedenca. Ker je bilo mnenje prvega izvedenca za obsojenca najugodnejše, bi moralo sodišče skladno z načelom in dubio pro reo po mnenju vložnikov slediti temu mnenju ali ponoviti dokazovanje s postavitvijo tretjega izvedenca, ker se nasprotja med izvedenskimi mnenji tudi s soočenjem izvedencev niso dala odpraviti. Zagovorniki obeh obsojencev Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da navedbam vloženih zahtev ni mogoče pritrditi. Po določbah 17. in 18. člena ZKP sodišče samo oceni, katera dejstva šteje za dokazana. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da je mnenje izvedenca S. L. prepričljivo obrazloženo, zato je nanj oprlo svojo odločitev in navedlo argumente za svojo dokazno oceno. Nestrinjanje z zaključki sodišča vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen zagovornikom in obsojencema. O odgovoru so se izjavili zagovornik obsojenega R. V. v vlogi z dne 11. 2. 2014 in zagovorniki obsojenega D. P. v vlogi z dne 4. 2. 2014. B.

5. Iz opisa dejanskega stanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja, da je R. V. skupaj z A. H. storil kaznivo dejanje goljufije, D. P. pa kaznivo dejanja pomoči pri goljufiji s tem, da sta se R. V. kot direktor in A. H. kot zastopnica pravne osebe B. d.o.o., januarja in februarja 2002 dogovorila z D. P., zaposlenim na Zavodu, da bo podpisal dobavnice za prevzem pisarniškega materiala, čeprav ta material ni bil dostavljen. Na podlagi dobavnic sta V. in H. sestavila fiktivne račune in jih izstavila Zavodu, čigar pristojni uslužbenci so izplačali zneske po teh računih, pri čemer je bil njihov namen pridobiti protipravno premoženjsko korist družbi B. d.o.o. v skupnem znesku 14.956,58 evrov.

6. V dokaznem postopku je sodišče na predlog okrožnega državnega tožilca zaradi kompleksnosti zadeve postavilo sodnega izvedenca finančno računovodske stroke M. K., ki je v svojem mnenju ugotovil, da poslovanje med družbo B. in Zavodom ni bilo korektno in da prva slednjemu ni dobavila vsega blaga, ki ga je zaračunala. V dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki ga je naredil po pregledu dodatne dokumentacije, pa je izvedenec navedel, da ni mogoče nesporno potrditi, da B. ni dobavila vsega materiala, ki ga je zaračunala, ker je glede na neurejenost zadev na Zavodu bilo povsem mogoče tudi, da je bil plačani in zaračunani material dejansko dobavljen, pa neracionalno porabljen ali porabljen za zasebne namene zaposlenih na Zavodu.

7. Zaradi diametralnega nasprotja med izvedenskim mnenjem in njegovo dopolnitvijo je sodišče skladno z 258. členom ZKP na predlog državnega tožilca in ob nasprotovanju obrambe postavilo drugega izvedenca S. L. Slednji je ugotovil, da blago, navedeno v spornih dobavnicah in računih, ni moglo biti dobavljeno, saj v času, ko naj bi bilo dobavljeno, tega blaga ni bilo v skladišču B. oziroma ga ni bilo v tolikšnih količinah, da bi ga lahko Zavodu dobavili toliko, kot je izhajalo iz dobavnic in računov. Spornih enajst računov je bilo izdanih brez podlage v razknjiženju na kartici artikla, iz česar je izvedenec sklepal, da so bili računi fiktivni.

8. Po zaslišanju izvedenca L. in po njegovem soočenju z izvedencem K. so zagovorniki sodišču predlagali, da postavi tretjega izvedenca, saj sta izvedenski mnenji popolnoma nasprotni in nasprotij med njima ni bilo mogoče odpraviti niti s soočenjem izvedencev. Sodišče je dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo in obrazložilo, da je izvedenec L. prepričljivo podal in obrazložil svoje izvedensko mnenje, zato bi postavitev novega izvedenca pomenila zgolj zavlačevanje kazenskega postopka (tretji odstavek na 10. strani sodbe). V okviru svoje dokazne ocene je sodišče pojasnilo, da mnenje izvedenca L. ocenjuje kot strokovnega, dobro utemeljenega in zato prepričljivega in verodostojnega. Z njegovimi trditvami, da glede na blagovne kartice spornih artiklov ni bilo mogoče dobaviti, se je v bistvu strinjal tudi izvedenec K., ki je med soočenjem večkrat poudaril, da sam ne trdi, da do goljufije ni prišlo, temveč le ne upa z gotovostjo zatrditi, da je šlo za fiktivne dobave.

9. Dokazna situacija v obravnavani zadevi je primerljiva z zadevama I Ips 270/2003(1) in I Ips 290/2010,(2) ne pa tudi z zadevami, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D. P., ki se nanašajo na dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi. V zgoraj citiranih zadevah je Vrhovno sodišče pojasnilo, da dokazovanje z novim (tretjim) izvedencem ni potrebno, kadar sodišče zaključi, da sta izvid in mnenje enega izvedenca popolna in v skladu z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. Le če je zaradi ugotovljenih nasprotij med dvema izvedencema podan dvom v pravilnost obeh, je sodišče ugotovljena nasprotja dolžno odpraviti z angažiranjem novega izvedenca.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedenec K. v dopolnitvi svojega mnenja popolnoma spremenil stališče, in nasprotja med prvim mnenjem in dopolnitvijo ni bilo mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem, ravnalo pravilno, ko je na podlagi 258. člena ZKP postavilo novega izvedenca. Ker sta bili mnenji obeh izvedencev različni, je ponovno ravnalo pravilno, ko je z zaslišanjem in soočenjem poskušalo odpraviti oziroma razjasniti nasprotja med njima, pri čemer se je izkazalo, da izvedenec K. pritrjuje ugotovitvam izvedenca L., le da napravi nato drugačno presojo glede verjetnosti, da je bila izvršena goljufija, kar pa ni naloga izvedenca, temveč sodišča. Po drugi strani je izvedenec L. natančno in prepričljivo pojasnil, iz katerih podatkov lahko sklepamo, da so bili sporni računi fiktivni oziroma da plačano blago Zavodu nikoli ni bilo dobavljeno. Sodišče prve stopnje je torej zaslišalo in soočilo oba izvedenca glede nasprotujočih si mnenj, ter nato sprejelo mnenje izvedenca L., za katerega je ocenilo, da je prepričljivo podal in obrazložil svoje mnenje. Takšni oceni in presoji sodišča prve stopnje je v celoti pritrdilo višje sodišče ter dodalo, da je za presojo ocene verodostojnosti izvida in mnenja izvedencev pomembna tudi ugotovitev, da se je izvedenec K. glede na obseg spisovne dokumentacije, ki ni bila na razpolago v elektronski obliki, osredotočil na potrditev ali zanikanje navedb v obtožnici, ni pa podrobno pregledal celotne dokumentacije. Izvedenec L. pa je podrobno pregledal celotno dokumentacijo, ki je bila zasežena B. in pregledal tudi dokumentacijo v arhivu Zavoda.

11. Glede na navedeno očitek obeh zahtev za varstvo zakonitosti v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca ni utemeljen. Ker je sodišče mnenje izvedenca L. ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, niso bili podani pogoji za postavitev novega izvedenca v skladu z 258. členom ZKP, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe.

12. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno izhaja iz pravnomočne sodbe, zato ne presoja vprašanj v zvezi z oceno posameznih izvedenih dokazov. Glede na to ni presojalo pravilnosti oziroma pomanjkljivosti izvidov in mnenj posameznih izvedencev oziroma morebitnih razlik med njima, na katere v zahtevi opozarjajo zagovorniki obsojenega P., saj sodijo te navedbe v okvir izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). V ta okvir v bistvu spadajo tudi očitki glede ravnanja sodnice, ki naj bi bilo v nasprotju s pravico obdolženca do nepristranskega sodnika, pri čemer vložnik niti ne zatrjuje, da je tekom postopka zahteval izločitev sodnice, niti ne konkretizira kakšne od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, temveč izraža predvsem svoje nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča. Zagovorniki se neutemeljeno sklicujejo na načelo in dubio pro reo, saj je sodišče v pravnomočni sodbi z gotovostjo ugotovilo krivdo obsojenca; dvom, ki bi skladno s tem načelom zahteval drugačno odločitev, se torej sodišču ni pojavil. 13. Zagovornik obsojenega R. V. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da vztraja pri navedbah iz pritožbe, izrecno pa izpostavlja le vprašanje angažiranja tretjega izvedenca. Sklicevanje na pritožbene navedbe in v njej uveljavljane razloge po ustaljeni sodni praksi(3) ne izpolnjuje kriterijev glede vsebine zahteve za varstvo zakonitosti, zato Vrhovno sodišče zagovornikovih navedb v tem delu ni preizkušalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

14. Ker kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi, niso podane, je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so ju vložili zagovorniki obsojenih R. V. in D. P. (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki je odmerjena ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojencev in zahtevnosti zadeve.

Op. št. (1) : Sodba z dne 13. 11. 2003. Op. št. (2) : Sodba z dne 9. 6. 2011. Op. št. (3) : Sodbe Vrhovnega sodišča: I Ips 94/2001 z dne 24. 1. 2002, I Ips 308/2001 z dne 5. 12. 2002, I Ips 228/2001 z dne 15. 5. 2003, I Ips 257/2003 z dne 25. 3. 2004 in druge.