Jedro

Ravnanje, s katerim prezadolženi dolžnik neodplačno ali za neznatno plačilo odtuji svoje premoženje, ima posledice tako za upnike kot za stečajno maso, zato takšnemu ravnanju ni mogoče nuditi pravnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo ter 2.) predlog za prekinitev odpusta obveznosti in stečajnega postopka zavrglo.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila dolžnica ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi izpodbijala zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na prekinitev postopka odpusta obveznosti in stečajnega postopka (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). V odsotnosti pritožbenih razlogov, višje sodišče izpodbijani sklep v tem delu potrjuje kot pravilen.

5. V zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti (1. točka izreka izpodbijanega sklepa), je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je dolžnica v zadnjih treh letih pred začetkom postopka osebnega stečaja z darilno pogodbo z dne 6. 9. 2012 nepremičnino (trisobno stanovanje na naslovu ...) izročila svoji hčerki, ki se je na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila vpisala kot lastnica nepremičnine. Pritožnica tega (za odločitev bistvenega dejstva) ne zanika, pač pa pojasnjuje razloge, ki so jo pripeljali v osebni stečaj.

6. Eden izmed razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti je tudi neodplačno razpolaganje s premoženjem (četrta točka 399. člena ZFPPIPP). Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Zakonska določba je jasna, dokazni postopek pa je nedvomno potrdil razpolaganje s premoženjem, v posledici katerega je dolžnica neodplačno odtujila svoje premoženje in s tem poslabšala svoje premoženjsko stanje. Čeprav višje sodišče razume težko situacijo, v kateri se je dolžnica znašla, pa takega razpolaganja ni mogoče opravičevati na način, kot to zmotno meni dolžnica. Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov, vendar ne gre spregledati, da primarni namen tega instituta ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov, pač pa je namen stečajnega postopka zagotovitev najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov. Ravnanje, s katerim prezadolženi dolžnik neodplačno ali za neznatno plačilo odtuji svoje premoženje, ima posledice tako za upnike kot za stečajno maso, zato takšnemu ravnanju ni mogoče nuditi pravnega varstva.

7. Višje sodišče tako zaključuje, da dolžnica s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kotneutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je odgovorilo samo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).