Jedro

Pravdni stranki imata v premoženjskopravnih sporih iz člena 382/2 ZPP z nedenarnim zahtevkom in iz člena 382/3 ZPP, revizijo kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo le takrat, kadar je tožnik z ustrezno navedbo vrednosti spornega predmeta zagotovil pravico do revizije. Toženec ima v pravdi pravico opozoriti tako na neustrezno oceno vrednosti spornega predmeta v tožbi, kakor tudi na to, da vrednosti spornega predmeta tožnik sploh ni označil (s čimer izzove ukrepanje sodišča zaradi nepopolne vsebine tožbe).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencem, da morajo v 15 dneh izprazniti stanovanjske prostore v stanovanjski hiši v ... in se iz njih izseliti, in sicer prvi toženec tri sobe v prvem nadstropju levo, drugi toženec tri sobe v prvem nadstropju desno, tretji toženec v pritličju levo kuhinjo, sobo in kopalnico, četrta toženka sobo v prvem nadstropju naravnost, peti toženec sobo v pritličju desno in šesti toženec sobo v pritličju, prva vrata desno. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožencev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so toženci vložili pravočasno revizijo, s katero uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna je presoja, da gre za spor po tožbi za varstvo lastninske pravice iz 43. člena ZTLR. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke člena 354/2 ZPP, ko se pri taki presoji sodišče obenem sklicuje na pravno podlago zahtevka iz zakona o stanovanjskih razmerjih. Aktivne legitimacije tožnice ni, ker je le solastnica hiše, ni pa soglasja vseh solastnikov v smislu 15. člena ZTLR za vložitev take tožbe. Toženci predlagajo razveljavitev sodbe druge stopnje in novo sojenje na drugi stopnji. Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (člen 390 ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je tožencem naloženo, da izpraznijo posamezne stanovanjske prostore (v izreku sodbe navedene in v začetku te obrazložitve povzete) v stanovanjski hiši v Ljubljani. Po določbah ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur. l. SRS 35/82 in 14/84 - tega je treba upoštevati glede na določbo 158. člena Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS 18/91-I) nima vsak spor o izpraznitvi stanovanjskih prostorov narave spora, v katerem se odloča o stanovanjski pravici - ampak imajo tako naravo samo tisti spori, katerim data pravdni stranki tako vsebino (bodisi tožeča stranka s sklicevanjem na pravice stanodajalca nasproti imetniku stanovanjske pravice ali pa tožena stranka s sklicevanjem na stanovanjsko pravico oz. pravico ali pravni status, ki ji daje enak obseg stanovanjske zaščite, kakor pripada imetniku stanovanjske pravice). Vsi drugi spori o izpraznitvi stanovanjskih prostorov, ki nimajo pravkar opisane posebne narave, so premoženjskopravni spori.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niti tožeča stranka (ki se je sklicevala na svoja solastninska upravičenja do hiše, v kateri so sporni stanovanjski prostori) niti toženci niso dali sporu v tej pravdi vsebine spora o stanovanjski pravici. Toženci so ugovarjali, da tožnica nima aktivne legitimacije, ker je le solastnica do 1/6, ki nima soglasja za tožbo od drugih solastnikov. Noben izmed njih ni zatrjeval, da ima pravico do uporabe stanovanja na podlagi stanovanjske pogodbe v smislu člena 34/1 ZSR, sklenjene z lastnikom stanovanja, niti ni zatrjeval, da bi mu šla na kakšni drugi podlagi stanovanjska zaščita, kakršna gre takemu sklenitelju stanovanjske pogodbe in kakršna je po določbi člena 8/1 ZSR izenačena z zaščito imetnika stanovanjske pravice. Tako pa se je izkazalo, da gre v tej pravdi za premoženjskopravni spor in sicer glede na tožbeni zahtevek za spor iz člena 382/2 ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, ki se uporablja po določbi člena 4/1 Ustavnega zakona Ur. l. RS 1/91-I). V takih premoženjskopravnih sporih pa ni revizije, če vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska. Ta znesek je v času vložitve tožbe znašal 8.000,00 din (sedaj SIT) in ga je glede na določbo člena 10/3 zadnje novele ZPŠP (zakon pod zap. št. 2515 Ur. l. RS 55/92) treba upoštevati pri odločanju o reviziji.

Za presojo dovoljenosti revizije v premoženjskopravnih sporih z nedenarnimi zahtevki, kakršen je v tem sporu obravnavani zahtevek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo navede tožnik v tožbi (člen 40/2 v zvezi s členom 35/1 ZPP), kolikor sodišče ne ugotovi drugačne vrednosti (po členu 40/3 ZPP). Tožeča stranka vrednosti spora v tej pravdi ni navedla, prav tako je ni ugotovilo sodišče. Vprašanje dovoljenosti revizije v takem primeru je treba rešiti ob upoštevanju naslednjih določb ZPP: 1) da mora tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije (člen 186/1), 2) da nastopijo učinki razsojene stvari (člen 333/2) s trenutkom, ko sodbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo in zato postane pravnomočna (člen 333/1) ter 3) da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (člen 382/1). Naštete določbe ZPP narekujejo presojo, da imata pravdni stranki v premoženjskopravnih sporih iz člen 382/2 ZPP z nedenarnim zahtevkom (za tak spor gre v tej pravdi, kot je že bilo obrazloženo), enak pa v sporih iz čl. 382/3 ZPP, revizijo kot izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo le takrat, kadar je tožnik z ustrezno navedbo vrednosti spora predmeta zagotovil pravico do revizije. Zaradi okoliščine, da so obravnavano revizijo vložili toženci, je treba opozoriti, da ima toženec v pravdi pravico opozoriti tako na neustrezno (prenizko ali previsoko) oceno vrednosti spornega predmeta v tožbi - in s tem izzvati presojo sodišča po členu 40/3 ZPP - kakor tudi na to, da vrednosti spornega predmeta tožnik sploh ni označil - in s tem izzvati ukrepanje sodišča zoper tožnika zaradi nepopolne vsebine tožbe (člen 186/2 v zvezi s členom 106 in naslednjimi ZPP). Iz vsega doslej povedanega sledi, da pravdni stranki nista zagotovili pravice do revizije, ker tožnica niti sama v tožbi niti na intervencijo sodišča (samostojno ali od tožencev predlagano) do konca pravde ni navedla nobene vrednosti spornega predmeta, zlasti pa ne takšne, ki bi presegala znesek 8.000,00 SIT, da bi tako pravdni stranki imeli pravico do revizije zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizija torej ni dovoljena in jo je bilo zato treba po določbi člena 392 ZPP zavreči.