Jedro

Zakonska ureditev v železniško infrastrukturo ni uvrščala prometne opreme, torej tudi naprav, kakršne so zapornice in polzapornice ne, zato je ta cestna oprema lahko predstavljala le del cestne infrastrukture in ne železniške infrastrukture. Cestno infrastrukturo pa je dolžen postavljati in vzdrževati upravljalec ceste.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. odst. izreka) potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr.št. 0002 Ig 2003/00511 z dne 23.06.2003 ohranilo v veljavi v 1. točki delno, v 3. točki pa v celoti, tako da je tožena stranka dolžna plačati glavnico v znesku 10.112.401,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2003 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 125.804,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2003 dalje do plačila (1. odst. izreka). V presežnem delu v znesku 5.411,11 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je navedeni izvršilni sklep v 1. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. odst. izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 571.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.04.2005 dalje do plačila (3. odst. izreka).

Zoper obsodilni del sodbe (1. in 3. odst. izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka je prijavila tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje sodbo, ki se izpodbija s pritožbo, preizkusi v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odst. 350. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da za pravilno materialnopravno odločitev v tej zadevi dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno in tudi bistvenih kršitev določb postopka, na katere bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tožbenih trditev, da se zahtevek tožeče stranke po dveh vtoževanih računih nanaša na povračilo stroškov vzdrževanja cestno prometne signalizacije in prometne opreme na nivojskih križiščih občinskih cest z železniškimi progami na področju občine N. za leti 2001 in 2002. Tožeča stranka je v vlogi z dne 23.1.2004 še posebej pojasnila, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo vzdrževanja cestno prometne signalizacije - svetlobnih znakov za označevanje prehoda ceste čez železniško progo in zapornic ter polzapornic s pripadajočimi napravami, pri čemer je trdila, da le-ti predstavljajo prometno opremo kot sestavni del ceste.

Glede na s strani tožeče stranke zatrjevano podlago, da so terjatve tožeče stranke nastale v letih 2001 in 2002, je kot pravno podlago za razsojo spornega razmerja sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določila Zakona o varnosti v železniškem prometu (Ur.l. RS, št. 85/2000 - v nadaljevanju ZVZP), ki je stopil v veljavo z dnem 24.9.2000. Vprašanje razmejitve obveznosti pri vzdrževanju, obnovi in rekonstrukciji nivojskih prehodov je urejeno v 29. členu ZVZP. Določilo posebej specificira porazdelitev bremena stroškov in določa, da stroški v zvezi z vzdrževanjem, obnovo ali rekonstrukcijo nivojskih prehodov in progovne signalizacije, bremenijo lastnika javne železniške infrastrukture. V 2. odst. istega člena pa ZVZP upravljalcu ceste nalaga, da postavlja cestno prometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod in da to signalizacijo tudi vzdržuje. Poprej je bilo v Zakonu o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur.l. SRS, št. 28-/81 in 38/86, v nadaljevanju ZUDVPV) v 3. odst. 42. člena določeno, da stroške za vzdrževanje naprav za zapiranje prometa na cestnem prehodu ter stroške za ravnanje s takimi napravami, v enakih delih nosita železniška organizacija in upravljalec ceste, če se ne sporazumeta drugače. Sedanja ureditev takšne porazdelitve ne predvideva več, sledi pa vendarle usmeritvi, da vzdrževanje v načelu bremeni nosilca infrastrukture. Tako tudi sedanja (drugačna) zakonska določba 1. odst. 29. člena ZVZP lastnika javne železniške infrastrukture bremeni za stroške v zvezi z vzdrževanjem, obnovo in rekonstrukcijo nivojskih prehodov in progovne signalizacije, upravljalca ceste pa za prometno signalizacijo na nivojskem prehodu (2. odst. istega člena). Zato se logično zastavlja vprašanje, kam predpis uvršča naprave, glede katerih tožeča stranka uveljavlja povračilo za njihovo vzdrževanje in je za odločitev o tožbenem zahtevku vendarle relevantno vprašanje, kako so v času nastanka terjatev bile v obstoječih predpisih kategorizirane naprave (torej zapornice in polzapornice), ki jih je vzdrževala tožeča stranka. Navedeno je relevantno tudi z vprašanjem, kdo je nosilec obveznosti vzdrževanja glede na 2. odst. 29. člena, ki upravljalcu ceste nalaga vzdrževanje "prometne signalizacije na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence prometa na ta prehod". Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da določilo 2. odst. 29. člena ZVZP ne govori o prometni opremi, pač pa o cestno prometni signalizaciji. Kot izhaja iz pravne ureditve, veljavne ob času nastanka spornih terjatev, zapornice in polzapornice niso bile kategorizirane kot cestno prometna signalizacija, ki opozarja udeležence cestnega prometa na prehod, niti kot progovna signalizacija po 1. odst. 29. člena ZVZP. Zakon o javnih cestah v 39. točki 14. člena zapornice in polzapornice izrecno označuje kot prometno opremo na cestah. Med takšno prometno opremo uvršča zapornice in polzapornice tudi 7. alinea 3. točke 2. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. l. RS, št. 46/2000), pri čemer določbi 84. in 85. člena navedenega pravilnika posebej govorita o železniških zapornicah.

Tožena stranka je nasprotovala tožbenemu zahtevku s sklicevanjem na določila Zakona o železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 92/99, v nadaljevanju ZŽELP) z utemeljitvijo, da iz tega predpisa izhaja, da je javna železniška infrastruktura grajeno javno dobro v lasti države, pri čemer so nivojska križanja, vključno s signalno varnostnimi napravami, sestavni del železniške infrastrukture. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ZŽELP (kot je ta veljal pred novelo, to je Zakon o spremembah in dopolnitvah ZŽELP - C, Ur.l. RS, št. 110/2002), v 7. alinei 10. člena v sestavni del železniške infrastrukture res uvrstil "nivojska križanja, vključno s signalno varnostnimi napravami". To določilo je bilo z ZŽELP - C spremenjeno (8. člen ZŽELP-C) tako, da je bilo po spremenjeni 7. alinei 10. člena določeno, da so sestavni del javne železniške infrastrukture tudi nivojski prehodi, vključno z "napravami za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu". Vendar pa se je ta določba (na kar je opozarjala tožeča stranka v svojih vlogah in kar trdi tudi pritožnik v pritožbi) začela uporabljati šele od 1.1.2005 dalje, kot to določa 39. člen ZŽELP-C. Ob času nastanka vtoževanih terjatev (leto 2001 in 2002) veljavna zakonska ureditev torej v železniško infrastrukturo ni uvrščala prometne opreme, torej tudi naprav, kakršne so zapornice in polzapornice ne, zato je ta cestna oprema lahko predstavljala le del cestne infrastrukture. Obseg železniške infrastrukture v zvezi z nivojskimi križanji je bil namreč po navedeni zakonski določbi očitno o-mejen le na signalne naprave. Šele po navedeni zakonski spremembi pa bi lahko postalo relevantno, ali je med naprave za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu mogoče uvrstiti tudi cestno opremo, kot so zapornice in polzapornice.

Tožena stranka je še trdila, da v tej zadevi ni pasivno legitimirana in da je k plačilu vtoževanih storitev ne zavezuje noben predpis. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so se glede na zgoraj izpostavljeno zakonsko ureditev, veljavno ob času nastanka vtoževanih terjatev, ki je v cestno infrastrukturo tudi vključevala naprave za zagotavljanje varnosti, vzdrževalna dela, če so bila v zvezi s to opremo, očitno nanašala na infrastrukturo tožene stranke. Navedeni stroški bremenijo toženo stranko po samem teme-lju glede na 2. odst. 29. člena ZVZP, ki upravljalcu ceste nalaga, da postavlja cestno prometno signalizacijo na nivojskem prehodu, ki opozarja udeležence cestnega prometa na ta prehod in da to signalizacijo tudi vzdržuje. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, zakaj mora tožena stranka te stroške tožeči stranki plačati na podlagi določil Obligacijskega zakonika (zadnji odstavek na četrti strani, ki se nadaljuje na peti strani). Ob povedanem je materialno pravna podlaga za povrnitev stroškov s strani tožeče stranke podana. Ker tožena stranka niti ni oporekala, da je tožeča stranka dela vzdrževanja opravila, je pritožbeni očitek tožene stranke neutemeljen.

Glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, ko je zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ker niso podani niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Sledijo le še razlogi v zvezi s stroški pritožbenega postopka. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).