Jedro

Res je, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa to ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije. To, da mora biti izjava dana v postopku denacionalizacije, pa ne pomeni, da je izjavo potrebno dati pred organom, ki postopek denacionalizacije vodi, temveč je zakonsko besedilo potrebno razumeti v časovnem smislu. Pomembno je torej, da je takšna izjava dana v času, ko je postopek denacionalizacije v teku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je dedič zapuščine na podlagi vstopne pravice po materi K. M., ki je podedovala premoženje, ki je bilo vrnjeno njeni pokojni teti F. P. v denacionalizacijskem postopku. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da toženec nima dedne pravice po omenjeni zapustnici in da je tožniku dolžan izročiti v posest celotno nepremično premoženje, ki je bilo zapustnici vrnjeno na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji UE Ljubljana - Center, opr. št. 362-208/93-07/SM-MS z dne 1. 3. 1996, katera je postala pravnomočna z dnem 18. 4. 1996, in odločbe o denacionalizaciji UE Ljubljana – Center, opr. št. 362-208/93-07/SM-MS z dne 17. 10. 1996, katera je postala pravnomočna z dnem 7. 11. 1996, pri čemer je to vrnjeno nepremično premoženje vpisano v zemljiški knjigi pri parc. št. 2592, 2593 in 2594, vse vpisano pri zk. vl. št. ... k. o. ... Odločilo je tudi, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je dedni dogovor z dne 6. 7. 1995, sklenjen med tožencem in tožnikovo pokojno materjo, ničen. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba sodišča druge stopnje vsebuje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni oz. so si med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je dedič po pok. F. P. toženec, ki po materialnem pravu sploh ne pride v poštev. V konkretnem primeru gre namreč za zakonito in ne oporočno dedovanje. Tožnik je edini otrok in s tem zakoniti dedič po pok. K. M. Slednja pa je edina zakonita dedinja po pok. F. P. Dejstvo, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. Cp 3340/2005 z dne 1. 2. 2006 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. F. P., ni bilo upoštevano. Listina, imenovana „dedni dogovor,“ je v celoti nična, saj gre za dedno pogodbo. Dedne izjave pa ni mogoče veljavno podati v pogodbi. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o tem, da ni možno podati dednih izjav o (ne)veljavnosti oporoke, dokler oporoka ni razglašena. Poleg tega se dedni dogovor lahko sklene le na zapuščinski obravnavi, praviloma med dediči. Omenjena listina pa ne vsebuje dopustnega predmeta in kavze, kakor tudi ne izpolnjuje formalnih obličnostnih pogojev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je višje sodišče razveljavilo klavzulo pravnomočnosti sklepa o dedovanju itd.).

7. Očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Ne drži, da sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Obe sta razumljivi, brez protislovij in ustrezno vsebinsko obrazloženi, tako da je preizkus mogoč. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Ostalo revizijske navedbe glede zatrjevanih kršitev postopka niso zadostno konkretizirane. Tožnik je pridobil možnost uveljavljati svojo dediščinsko pravico v tej pravdi ravno zato, ker njegova mati v zapuščinskem postopku po pokojni F. P. ni sodelovala.(2) Očitek takšne procesne kršitve v tem postopku zato ne more biti relevanten.

8. Razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta toženec in tožnikova mati dne 6. 7. 1995 pred Generalnim konzulom RS v Münchnu, v Nemčiji podpisala listino, imenovano dedni dogovor. Njuna podpisa je konzulat overil. Tožnikova pokojna mati je v njem izrecno izjavila, da priznava veljavnost oporoke, s katero je F. P. za dediča vsega svojega premoženja določila toženca, tudi glede zadevnih, v postopku denacionalizacije vrnjenih, nepremičnin. Ker priznava oporoko F. P. tudi glede premoženja, ki bo upravičenki vrnjeno v denacionalizaciji, pa sta pogodbenika soglašala, da bo zato v celoti dedovala premoženje, ki bo v postopku denacionalizacije v zvezi s podržavljeno lekarno vrnjeno pokojnemu G. P. Po 81. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) veljajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo o denacionalizaciji, glede denacionaliziranega premoženja samo, če je to v oporoki izrecno določeno. Če pa zapustnik v oporoki ni izrecno navedel, da veljajo oporočna razpolaganja tudi glede denacionaliziranega premoženja, je morda napravil določena razpolaganja samo zato, ker je bil prepričan, da podržavljeno premoženje ni v zapuščini. Zato zakon določa, da v primerih, ko v oporoki ni izrecno navedeno, da se nanaša tudi na premoženje, ki pripada oporočitelju na podlagi denacionalizacije, imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Tožnikova mati je izjavo o omenjenem učinku oporoke podala v času, ko je že tekel upravni denacionalizacijski postopek, torej, ko je že vedela za pričakovano vrnitev premoženja.(3) Pritrditi je revidentu, da izjava tožnikove matere predstavlja dedno izjavo. Res je, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji, vendar pa to ne velja za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije.(4) To, da mora biti izjava dana v postopku denacionalizacije, pa ne pomeni, da je izjavo potrebno dati pred organom, ki postopek denacionalizacije vodi, temveč je zakonsko besedilo potrebno razumeti v časovnem smislu. Pomembno je torej, da je takšna izjava dana v času, ko je postopek denacionalizacije v teku,(5) kar pa v tem primeru, kot že navedeno, ni sporno. Navedenega revident ne more omajati z navedbami, da je bila oporoka razglašena šele v letu 1996. Dedna izjava mora biti pisna in podpisana s strani dediča, ki jo podaja.(6) Tem zahtevam je bilo v konkretnem primeru zadoščeno. Dejstvo, da je bila zajeta v dogovoru, sklenjenim s tožencem, ne more biti odločilno. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno pojasnilo, zakaj zadevno razpolaganje ni nično v smislu določil 103. do 105. člena ZD.(7)

9. Ostale revizijske navedbe za presojo obravnavane zadeve niso odločilne in revizijsko sodišča nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je toženec spravil v zmoto zapuščinskega sodnika s predložitvijo dednega dogovora z dne 6. 7. 1995, ki nima značaja dednega dogovora, da je bil toženec ves čas slaboveren, da je zapuščinsko sodišče brez formalnega predloga opravilo zapuščinsko obravnavo ipd.).

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (2): Primerjaj 224. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

Op. št. (3): Glede revizijski očitkov, ki se nanašajo na 76. člen ZDen, revizijsko sodišče pojasnjuje, da kot upravičenčevega pravnega naslednika, ki ima legitimacijo za vložitev predloga za uvedbo zapuščinskega postopka glede denacionaliziranega premoženja potrebno šteti vsakogar, ki verjetno izkaže, da bo dedoval denacionalizirano premoženje, čeprav v kasnejšem sklepu o dedovanju morda ne bo ugotovljen kot resnični dednopravni upravičenec. V konkretnem primeru je toženec svojo upravičenost za vložitev predloga za uvedbo tega postopka izkazal s predložitvijo oporoke in izpiskom iz rojstne matične knjige.

Op. št. (4): Primerjaj prvi in drugi odstavek 80. člena ZDen.

Op. št. (5): Primerjaj Breznik, J. (rd.), Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, druga, dopolnjena izdaja, GV, Ljubljana, 2000, str. 517. Op. št. (6): Primerjaj prvi in drugi odstavek 208. člena ZD.

Op. št. (7): Primerjaj stran tri sodbe sodišča druge stopnje.