Up-132/96

15.5.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku obravnavanja o ustavni pritožbi D. C. iz P. na seji dne 15. maja 1996

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba D. C. iz P. zoper sklep Sodnega sveta št. 3/96-112 z dne 25.4.1996 se sprejme v obravnavo.

2.Do končne odločitve se zadrži izvrševanje izpodbijanega sklepa Sodnega sveta.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedeni sklep Sodnega sveta z dne 25.4.1996, s katerim je Sodni svet sklenil, da je ne predlaga Državnemu zboru v izvolitev na razpisano prosto sodniško mesto. Vsebina njene ustavne pritožbe bo povzeta v končni odločbi Ustavnega sodišča o tej ustavni pritožbi.

2.Že iz analize izpodbijanega akta samega (brez podrobnejšega analiziranja navedb in argumentov ustavne pritožbe) je očitno, da sta izpolnjena oba pogoja, ki sta po drugem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/96 - v nadaljevanju: ZUstS) potrebna za izjemno odločanje Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev: očitnost zatrjevane kršitve in nepopravljivost posledic izvršitve izpodbijanega akta za pritožnico.

3.V ustavni pritožbi je zatrjevana zlasti kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic v postopku pred državnim organom (22. člen Ustave) in do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave). Kot se navaja tudi v ustavni pritožbi, je kršitve teh dveh ustavnih pravic s prejšnjim, po vsebini enakim sklepom (le da je takratni sklep zatrjeval neizpolnjevanje "pogojev" iz 3. in 6. točke 1. odstavka 29. člena ZSS, tokratni sklep pa v obrazložitvi zatrjuje le domnevno "neizpolnjevanje kriterija" iz 6. točke)

Ustavno sodišče že ugotovilo s svojo odločbo št. Up-134/95 z dne 14.3.1996, v kateri so bile te kršitve podrobno analizirane. Pri ponovnem odločanju Sodni svet (razen že omenjene izpustitve prvotnega zatrjevanja, da pritožnica tudi "pogoja" iz navedene 3. točke ne izpolnjuje, in razen tega, da je sedaj izpodbijani, novi sklep Sodnega sveta obrazložen) ni odpravil nobene od takrat ugotovljenih kršitev pritožničinih ustavnih pravic niti ni v obrazložitvi navedel, zakaj ni sledil pravnemu naziranju organa, ki je odpravil njegov posamični akt, in zakaj od pristojnega organa ugotovljenih kršitev ustavnih pravic pri ponovnem odločanju ni odpravil, ampak jih je ponovil. Očitnost zatrjevanih kršitev je s tem izkazana.

4.Nepopravljivost posledic izvršitve takega akta za pritožnico je nastala in se vse od dne, ko je pritožnici zaradi nezakonitega nepredlaganja v izvolitev prenehalo delovno razmerje, še nadalje povečuje. Z izvršitvijo izpodbijanega akta pa bi pritožnica lahko celo izgubila upanje, da bi se nezakonito kršenje njenih ustavnih pravic končalo. Izvršitev izpodbijanega akta bi namreč pomenila, da je s tem postopek, v katerem Sodni svet predlaga Državnemu zboru kandidata za izvolitev na prosto sodniško mesto, končan in da bi bilo treba to prosto sodniško mesto ponovno razpisati.

5.Pritožnica predlaga tudi zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa Sodnega sveta. Po 58. členu ZUstS lahko Ustavno sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega posamičnega akta, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Ker je zgoraj v točki 4 navedeno, zakaj Ustavno sodišče šteje, da so že nastale in da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale še bolj nepopravljive posledice, je s tem toliko bolj izpolnjen tudi blažji pogoj, ki ga 58. člen ZUstS postavlja za dopustnost zadržanja izvrševanja (možnost nastanka težko popravljivih škodljivih posledic). Zato je sklenilo izvrševanje izpodbijanega akta zadržati, kar med drugim pomeni, da postopek predlaganja kandidata na razpisano prosto sodniško mesto še ni končan.

6.Ta sklep je Ustavno sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 51. člena in na podlagi 58. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ude.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek

Up-132/96

24.10.1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi D. C. iz P. na seji dne 24. oktobra 1996

o d l o č i l o:

1.Sklep Sodnega sveta Republike Slovenije št. 3/96 -112 z dne 25.4.1996 se odpravi.

2.Kandidatka D. C. se predlaga Državnemu zboru v izvolitev za sodnico na razpisano prosto sodniško mesto na Temeljnem sodišču v Kopru (razpis, objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/94).

3.Na podlagi drugega odstavka 161. člena Ustave ter 59. in 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču se začne postopek za presojo ustavnosti drugega odstavka 16. člena, drugega odstavka 19. člena in 35. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in 8/96).

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sodni svet je v postopku za izvolitev sodnika na razpisano prosto sodniško mesto na Temeljnem sodišču v Kopru (razpis objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/94), ponovljenem na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. Up 134/95 z dne 14.3.1996, na seji dne 25.4.1996 sklenil, da pritožnice ne predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v izvolitev, ker ne izpolnjuje kriterija, določenega v 6. točki prvega odstavka 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 14/94, 8/96 - v nadaljevanju: ZSS).

2.Tako je odločil, potem ko je ponovno obravnaval pritožničino kandidaturo in ponovno presodil kandidatkino dotedanjo ravnanje oziroma obnašanje, tako v službi kot tudi izven nje, ko je bila še sodnica Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu.

Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, je Sodni svet sklicujoč se na določbe 28. in 29. člena ZSS, svojo presojo oblikoval na podlagi mnenj Temeljnega sodišča v Kopru in ocene Višjega sodišča v Kopru, mnenja in ocena pa naj bi slonela na podatkih, ki izkazujejo pritožničin neprimeren odnos do administratorke, drugih sodelavcev in sosedov. Sodni svet poudarja, da po mnenju Personalnega sveta Temeljnega sodišča v Kopru, ki je pritožničino obnašanje poznal, pritožnica ne izpolnjuje kriterija iz 6. točke prvega odstavka 29. člena ZSS, glede ocene Višjega sodišča pa zaključuje, da je negativna, ker se po vsebini negativno opredeljuje do izpolnjevanja kriterija iz 6. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. Na podlagi navedenih mnenj in ocene je torej tudi Sodni svet lahko le ugotovil, da pritožnica ne izpolnjuje kriterija iz navedene 6. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. S tem, ko je izkazan neprimeren odnos pritožnice do sodelavcev in ljudi v bližnji okolici, pa je po stališču Sodnega sveta izkazana okoliščina, ki preprečuje, da bi opravljala tako pomembno državno funkcijo, kot je sodniška.

3.Sodni svet še poudarja, da je pri svoji odločitvi v skladu z določbo 28. člena ZSS moral upoštevati ugotovitev, da sta pritožničino obnašanje izven službe in njen odnos do sodelavcev takšna, da tega kriterija ne izpolnjuje. Tudi ni mogel zaključiti, da ima pritožnica potrebne sposobnosti za sodniško službo oziroma da je do tedaj uspešno opravljala sodniško funkcijo, saj bi morala za takšno ugotovitev pritožnica izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS. Šele pozitivna ocena, pri kateri morajo biti izpolnjeni vsi kriteriji iz 29. člena ZSS, bi predstavljala podlago za pozitivno odločitev Sodnega sveta o njeni kandidaturi.

4.Sodni svet posebej opozarja na svoj ustavnopravni položaj predlagatelja kandidatov za izvolitev v trajno sodniško funkcijo (130. člen Ustave) in dejstvo, da je po ZSS edini organ, ki omogoči prenehanje sodniške funkcije po zakonu (7.točka prvega odstavka 74. člena ZSS), s tem ko potrdi negativno oceno iz 33. člena ZSS. Poudarja, da upošteva pri izvajanju kadrovske politike vse pravno relevantne podatke, zlasti pa oceno sodniške službe, ki je lahko le strokovna ocena personalnega sveta in kot taka podlaga za odločanje, medtem ko je izbira kandidatov in njihovo predlaganje v izvolitev pridržana odločitvi Sodnega sveta.

5.Pritožnica v ustavni pritožbi Sodnemu svetu na prvem mestu očita, da pri odločanju ni upošteval interpretacije ZSS, obrazložene v odločbi Ustavnega sodišča št. Up 134/95, in da zato izpodbijani sklep ne temelji na zakonu, to je, na 16., 17., 28. in 29. členu ZSS, kar je kršitev 153. člena Ustave. Zatrjuje, da bi jo Sodni svet, po navedeni interpretaciji Ustavnega sodišča, kot edino kandidatko, ki izpolnjuje vse pogoje, in v skladu z javnim interesom, moral predlagati v izvolitev Državnemu zboru.

6.Pritožnica poudarja, da je Sodni svet v ponovljenem postopku odločanja o njeni kandidaturi stališčem Ustavnega sodišča sledil le v tem, da ji ni več očital, da ne izpolnjuje kriterija iz 3. točke prvega odstavka 29. člena ZSS in v tem, da je tokrat izdal obrazloženo odločbo, sicer pa je ponovno (že tretjič) kršil pritožničine pravice in temeljne svoboščine iz 25., 29., 49., 22., 38. in 14. člena Ustave, kršena pa naj bi bila tudi pravica do poštene obravnave iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Pritožnica zato v nadaljevanju vloge ponavlja trditve in argumente, ki jih je navedla glede zatrjevanih kršitev ustavnih pravic že v ustavni pritožbi zoper sklep Sodnega sveta, ki je bil s citirano odločbo Ustavnega sodišča odpravljen.

7.Ob tem pritožnica ponovno zatrjuje, da kriterije iz 29. člena ZSS v celoti izpolnjuje in se sklicuje na sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Ps 1/94, po katerem je edino veljavna in pravnomočna ocena njenega sodniškega dela ocena Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopu z dne 26.9.1994, ki je pozitivna glede vseh kriterijev iz 29. člena ZSS. Ponovno trdi, da "ocena" Personalnega sveta Temeljnega sodišča v Kopru z dne 24.10.1994 po vsebini ni mnenje, tako kot to navaja Sodni svet, ampak ocena sodniškega dela, ki pa je neveljavna, ker je ni izdelal pristojni organ in ker zoper njo ni imela možnosti ugovora. Sodni svet je tako, po navedbah pritožnice, odločil na podlagi gradiva, ki vsebuje nepreverjene, enostranske in lažne podatke, glede katerih pritožnice nista zaslišala ne Personalni svet Temeljnega sodišča v Kopru in ne Sodni svet.

8.Glede vsebinskih navedb v izpodbijanem sklepu Sodnega sveta, ki se nanašajo na neprimeren odnos pritožnice do sodelavcev in sosedov, se pritožnica sklicuje na navedbe v ustavni pritožbi v zadevi št. Up 134/95, pri čemer ponovno poudarja, da so ugotovitve Sodnega sveta neresnične oziroma nepravilne. Sklicuje se na pisne izjave in mnenja posameznikov in državnih organov, ki jih tej ustavni pritožbi ponovno prilaga.

9.Pritožnica Ustavnemu sodišču predlaga, da:

10.Navedene predloge daje pritožnica Ustavnemu sodišču potem, ko na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZustS) predlaga izjemno odločanje Ustavnega sodišča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev. Da so zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitne, utemeljuje z dejstvom, da Sodni svet pri odločanju ni upošteval interpretacije ZSS, kot jo vsebuje odločba Ustavnega sodišča št. Up 134/95, nepopravljive posledice pa naj bi nastale oziroma že nastajajo pritožnici s tem, ko je brez zaposlitve in ker obstaja nevarnost, da bo pritožničino sodniško mesto zasedeno. Škoda pa naj bi nastajala tudi državi, saj sodnikov na okrajnih sodiščih, kjer je mesto razpisano, primanjkuje.

11.Ustavno sodišče je s sklepom št. 132/96 z dne 15.5.1996 z osmimi glasovi proti enemu pritožničinemu predlogu za odločanje na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUstS ugodilo in ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Ugotovilo je namreč, da je že iz analize izpodbijanega akta samega, brez podrobnejšega analiziranja navedb in argumentov ustavne pritožbe, razvidna očitnost zatrjevanih kršitev in nepopravljivost posledic izpodbijanega akta za pritožnico. Očitnost kršitve 22. in 49. člena Ustave je po zaključkih Ustavnega sodišča podana s tem, ko Sodni svet pri ponovnem odločanju, razen izpustitve prvotnega zatrjevanja, da pritožnica tudi "pogoja" iz 3. točke prvega odstavka 29. člena ZSS ne izpolnjuje in razen tega, da je sedaj sklep Sodnega sveta obrazložen, ni odpravil nobene od ugotovljenih kršitev pritožničinih ustavnih pravic niti ni v obrazložitvi navedel, zakaj ni sledil pravnemu naziranju organa, ki je odpravil njegov posamični akt. Nepopravljivost posledic pa je nastala s tem, ko je pritožnici zaradi nezakonitega nepredlaganja v izvolitev prenehalo delovno razmerje in se od takrat naprej le še povečuje. Ugodilo je tudi njenemu predlogu za začasno zadržanje in izvrševanje izpodbijanega sklepa Sodnega sveta zadržalo do končne odločitve o ustavni pritožbi.

12.Sodni svet v odgovoru na navedbe v ustavni pritožbi predlaga, da Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.

13.Sodni svet poudarja, da je pritožnici zagotovil ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku pred državnimi organi in pravico do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji, s tem ko je v obravnavanem primeru postopal povsem enako kot v ostalih primerih. Kandidatki - pritožnici sta bili vročeni obe oceni sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru, prejela pa je tudi vsa mnenja Personalnega sveta Temeljnega sodišča v Kopru ter bila seznanjena sploh z vsemi podatki, pomembnimi za odločitev o njeni kandidaturi ter s tem obravnavana povsem enako kot drugi kandidati v postopku predlaganja v sodniško funkcijo. Res je v večini primerov do sedaj odločil drugače - pozitivno, vendar pa vselej ob predpostavki pozitivne ocene sodniške službe.

14.Sodni svet tudi meni, da je spoštoval odločbo Ustavnega sodišča z dne 13.4.1996 (pravilno: 14.3.1996), da je v okviru napotkov svoj sklep, temelječ na negativni oceni Personalnega sveta, obrazložil, in da na ta način niso mogle nastati v ponovljenem postopku nobene kršitve pritožničinih ustavno zagotovljenih pravic. Upošteval naj bi, v skladu s stališčem, da je v primeru razveljavitve oziroma odprave odločbe vezan le na procesne napotke, ne pa tudi na dokazno oceno, vsebovano v odločbi Ustavnega sodišča, napotke procesne narave, s tem ko je v ponovljenem postopku svojo odločitev natančno obrazložil, upošteval pa naj bi tudi napotke, da je vezan na pozitivno pravnomočno oceno sodniške službe, in da bi le v tem primeru kandidatko, kot edino, moral predlagati v izvolitev. Vprašanje, ali je v konkretnem primeru ocena sodniške službe po svoji vsebini pozitivna ali negativna, pa naj bi bila dejansko vprašanje, zato Sodni svet meni, da je to vprašanje dokazne ocene, in da v tem delu na ugotovitve Ustavnega sodišča ni bil vezan.

15.Ob izhodišču, da ni pozitivna tista ocena, na podlagi katere je kandidat po kateremkoli kriteriju iz 29. člena ZSS ocenjen negativno, je Sodni svet ocenil, da je končna ocena Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru negativna, ker se po vsebini negativno opredeljuje do izpolnjevanja kriterija iz 6. točke prvega odstavka 29. člena ZSS. V zvezi s sklicevanjem pritožnice na sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 3.10.1994 Sodni svet pojasnjuje, da je bil s s tem sklepom ugovor pritožnice zavrnjen in torej sprejeta zanjo negativna odločitev ter s tem tudi po vsebini potrjena negativna odločitev Personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru. Tisti del besedila sklepa Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje pritožnica, je po mnenju Sodnega sveta nejasen in zato nezavezujoč v tem smislu, da same vsebine ocene Personalnega sveta Višjega sodišča dejansko in pravno ne more spremeniti.

16.V nadaljevanju odgovora Sodni svet podaja v zvezi s stališči, zavzetimi v odločbi Ustavnega sodišča, svoje pravno naziranje glede svojih pristojnosti in svoje vloge pri izbiri in predlaganju kandidatov v sodniško funkcijo. Kot v dosedanjih vlogah opozarja na svoj ustavnopravni položaj predlagatelja kandidatov za izvolitev v trajno sodniško funkcijo Državnemu zboru in edinega organa, ki omogoči prenehanje sodniške funkcije po zakonu, s tem ko potrdi negativno oceno po 33. členu ZSS. Ta določba po mnenju Sodnega sveta ne izključuje posegov Sodnega sveta v druge ocene sodniške službe in mnenja personalnih svetov. Z določbami ZSS (15., 18., 28. člen) in Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 28. člen) Sodni svet utemeljuje svoje stališče, da je kot organ, ki odloča o predlogih za izvolitev, avtonomen in pri presoji vezan le na kriterije iz 29. člena ZSS, ki dajejo Sodnemu svetu podlago za presojo izpolnjevanja tistih splošnih in posebnih pogojev za izvolitev, ki so vsebinske narave. Po mnenju Sodnega sveta mora kandidat za zaključek, da je uspešno opravljal sodniško funkcijo, izpolnjevati prav vse kriterije iz 29. člena, saj je lahko sodnik le tisti, ki ni le strokovno ustrezen, temveč tudi po svojih drugih lastnostih takšen, da bo vselej varoval ugled sodniškega poklica. Prav tako po stališču Sodnega sveta določba 19. člena ZSS ne obvezuje Sodnega sveta, da mora predlagati edinega kandidata v izvolitev. Poudarja še, da s takšno oceno, kot je v konkretnem primeru, ni bil doslej predlagan še noben kandidat od skupno 450.

B. - I.

17.Po določbi 1. člena ZUstS je Ustavno sodišče najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Odločbe Ustavnega sodišča so po določbi tretjega odstavka istega člena ZUstS obvezne.

18.Kadar Ustavno sodišče odloča v konkretnem primeru o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjenih s posamičnim aktom državnega organa, in na podlagi 59. člena ZUstS izda odločbo, s katero ustavni pritožbi ugodi, napadeni posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje, po 60. členu ZUstS pa lahko ob odpravi akta pod določenimi pogoji (glej B.-II.) samo odloči o sporni pravici. Po smiselni uporabi 62. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77) je organ, ki mu je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje Ustavnega sodišča in je v skladu s tem torej dolžan v ponovljenem postopku ugotovljeno protiustavnost oziroma nezakonitost odpraviti. Če tega ne stori, po smiselni uporabi 63. člena Zakona o upravnih sporih Ustavno sodišče na podlagi ponovno vložene ustavne pritožbe ne le odpravi izpodbijani akt, ampak praviloma samo odloči o stvari, pri čemer odločba sodišča povsem nadomešča akt pristojnega organa. Ustavno sodišče je v tem primeru - skladno s pooblastilom iz 6. člena ZUstS - smiselno uporabilo navedene določbe Zakona o upravnih sporih.

19.Ko je Ustavno sodišče z odločbo št. Up 134/95 z dne 14.3.1996 odpravilo sklep Sodnega sveta št. 751-4/94 z dne 7.11.1994 kot nezakonit in neustaven, je zadevo vrnilo Sodnemu svetu v ponovno odločanje z izrecnim napotilom, da je pri odločanju dolžan upoštevati takšno interpretacijo veljavne zakonske ureditve, kot je obrazložena v odločbi Ustavnega sodišča. Sodni svet pri ponovnem odločanju interpretaciji ZSS, ki jo vsebuje obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča, v bistvenih elementih ni sledil.

20.Kot je Ustavno sodišče navedlo že v sklepu z dne 15.5.1996, Sodni svet v sedaj izpodbijanem sklepu (v primerjavi s sklepom, o katerem je bilo odločeno v zadevi Up-134/95) razen izpustitve takratnega zatrjevanja, da pritožnica ne izpolnjuje tudi "pogoja" iz 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS (varovanje ugleda nepristranskega sodnika itd.), in razen tega, da je sedaj izpodbijani sklep obrazložen, ni odpravil nobene od takrat ugotovljenih kršitev pritožničinih ustavnih pravic niti ni v obrazložitvi navedel, zakaj ni sledil pravnemu naziranju Ustavnega sodišča in zakaj ugotovljenih kršitev pri ponovnem odločanju ni odpravil, ampak jih je ponovil.

21.Te ponovljene nezakonitosti pri ponovnem odločanju (ki so hkrati kršitve ustavnih pravic iz 22. in 49. člena Ustave - enako varstvo pravic in dostopnost sodniškega mesta pod enakimi, z zakonom določenimi pogoji) so zlasti naslednje:

- neupoštevanje, da zakon (ZSS) določa splošne in posebne pogoje za sodniško mesto v členih 7-14, in napačno razumevanje kriterijev iz 29. člena ZSS kot pogojev,

- iz tega nerazumevanja izhajajoče napačno pojmovanje, da mora kandidat "izpolnjevati vse kriterije iz 29. člena ZSS" - namesto pravilne razlage zakona, po kateri se po (vseh) kriterijih iz 29. člena ZSS le presoja, ali kandidat izpolnjuje 6. točko splošnih pogojev iz 8. člena in ustrezne posebne pogoje iz členov 9-12 ZSS, in se to ne izrazi za vsakega od teh pogojev posebej (ali ločeno po posameznih kriterijih - razen seveda v obrazložitvi), ampak "sintetično ... z eno od štirih ocen iz 32. člena ZSS", - neupoštevanje dejstva, da je v zakonsko predpisanem "postopku ocenjevanja sodniškega dela" (v členih 31-36 ZSS) kandidatka dobila pozitivno "sintetično" oceno in s tem izpolnila navedene zakonske pogoje,

- nespoštovanje zakonske ureditve, po kateri je Sodni svet vezan na oceno sodniške službe po zakonu pristojnih personalnih svetov in je ne more spreminjati (le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi - a tudi te torej ne more sam spreminjati),

- neupoštevanje bistvene razlike med oceno sodniškega dela po členih 31-36 in 104 ZSS, na katero je Sodni svet vezan in ki pomeni dokaz o izpolnjevanju prej omenjenih zakonskih pogojev, in "oceno ustreznosti prijavljenih kandidatov" po 16. in 17. členu ZSS, ki pomeni zgolj mnenje personalnega sveta o tem, katerim izmed prijavljenih kandidatov daje prednost, na kar pa Sodni svet po izrecni določbi 18. člena ni vezan.

22.Veljavna zakonska ureditev torej izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje, v celoti prepušča Sodnemu svetu, ki na mnenje pristojnega personalnega sveta pri tem ni vezan (vezan je le na upoštevanje kriterijev iz 29. člena ZSS in mora zato odločitev obrazložiti) - ne daje pa Sodnemu svetu pravice, da bi kandidata, ki so mu pristojni personalni sveti dali pozitivno oceno sodniškega dela, izločil iz konkurence kot kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev.

23.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Sodni svet zatrjuje, da je bila za pritožnico "končna ocena personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru negativna, saj se po vsebini negativno opredeljuje do izpolnjevanja kriterija iz 6. točke 1.odstavka 29. člena ZSS - to je ustrezen odnos do sodelavcev in ustrezno obnašanje izven službe". To zatrjevanje Sodnega sveta ne ustreza resnični vsebini omenjene končne ocene, v kateri Personalni svet Višjega sodišča v Kopru najprej poudari, da se že v svoji prvotni oceni zaradi pomanjkanja podatkov ni opredelil glede primernosti za izvolitev, in se nato tej opredelitvi (ali "sintetični oceni") ponovno izogne tudi v tej "končni" oceni - z besedami (podčrtano v originalu): "Ker kljub temu PS Vrhovnega sodišča vztraja na tem, ali kandidatinjo podpiramo ali ne, poudarjamo soglasno ... da glede njene strokovnosti ne vidimo ovire za njeno izvolitev za sodnico okrajnega sodišča. Pri tem pa izrecno opozarjamo tudi na drugi vidik, to je na njeno 'konfliktnost', glede katere pa PS Višjega sodišča ne razpolaga s podatki in je zato potrebno našo oceno nujno povezati z oceno Temeljnega sodišča v Kopru ob upoštevanju vseh razpoložljivih podatkov." Torej ne morda "upoštevati oceno Temeljnega sodišča kot del naše ocene", ampak: "našo oceno povezati z oceno Temeljnega sodišča" in to "ob upoštevanju vseh razpoložljivih podatkov" (torej tudi morebitnih podatkov, ki jih ocena Temeljnega sodišča ni upoštevala).

24.Ta "končna ocena" torej sama po sebi ni bila niti negativna niti pozitivna. Toda zakonsko predpisani "postopek ocenjevanja sodniškega dela" se s to "končno oceno" v resnici še ni končal, ker je kandidatka zoper njo vložila ugovor po drugem odstavku 36. člena ZSS na Personalni svet Vrhovnega sodišča. Šele s sklepom tega organa dne 3.10.1994 je bil ta postopek ocenjevanja v resnici končan. Personalni svet Vrhovnega sodišča je ugovor kandidatke sicer zavrnil, toda ne zato, ker bi se morda tudi on priključil "zaupanju v opozorila Temeljnega sodišča" o njeni neprimernosti, ampak je - prav nasprotno - "zaključil, da Personalni svet Višjega sodišča v Kopru glede strokovnosti izrecno navaja, da je kandidatka primerna za izvolitev. Glede ostalih kriterijev pa je njegovo ponovno oceno razumeti tako, da niso taki, da ne bi opravičevali njene kandidature, saj jih v oceni tudi ni opredelil ..." - in končuje, da je prav zato odločil, da ugovor kandidatke ni utemeljen. Po tej intervenciji Personalnega sveta Vrhovnega sodišča je torej dotlej neopredeljeno "končno" oceno Personalnega sveta Višjega sodišča treba razumeti kot pozitivno.

25.Izpodbijani sklep Sodnega sveta te bistvene odločitve Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, podpisane od predsednika Vrhovnega sodišča dr. B. S., sploh ne omenja, kot da je ne bi bilo. Čeprav tudi pred to intervencijo omenjene "končne ocene" Personalnega sveta Višjega sodišča nikakor ne bi bilo dopustno razlagati v nasprotju z naknadno interpretacijo Personalnega sveta Vrhovnega sodišča, torej kot negativne, ampak bi jo bilo možno kvečjemu šteti za neopredeljeno ali nedokončano, Sodni svet tudi v svojem odgovoru na ustavno pritožbo (odgovor z dne 20.5.1996) vztraja pri zatrjevanju, da je ta "končna ocena" Personalnega sveta Višjega sodišča negativna. Načelno sicer priznava svojo vezanost na pravno naziranje Ustavnega sodišča (da je Sodni svet pri izbiri kandidatov vezan le na pozitivno pravnomočno oceno personalnega sveta), vendar pa to konkretno oceno šteje za negativno in dodaja: "Vprašanje, ali je v konkretnem primeru ocena sodniške službe po svoji vsebini pozitivna ali negativna, pa je dejansko vprašanje (dejanska presoja vsebine ocene)" in da torej Sodni svet ni bil vezan na oceno Ustavnega sodišča, da je bila ta ocena pozitivna.

26.Stališče, da je (prosti) dokazni oceni prepuščeno, ali je v zakonsko urejenem postopku od pristojnega organa izdano oceno treba šteti za pozitivno ali negativno, je nesprejemljivo. Prosti dokazni oceni je v tem postopku res prepuščena npr. presoja tega, katera za to oceno relevantna ravnanja kandidatke, ki so ji bila očitana, se štejejo za izkazana. Vsi ti očitki so v postopku izdelave ocene ostali nepreverjeni in zatrjevanih dejstev ni mogoče šteti za izkazana, še zlasti zato ne, ker kandidatki sploh ni bila dana možnost, da bi v posameznih fazah postopka tem očitkom lahko ugovarjala in zoper njih predlagala nasprotne dokaze - kasneje predloženi taki dokazi pa so bili ignorirani. Iz izpodbijanega sklepa Sodnega sveta samega je razvidno, da te "negativne" ocene temeljijo zgolj na nekih dopisih, zabeležkah, dopisih in izjavah sosedov itd. Taka "prosta ocena dokazov" bi bila izpodbojna tudi v postopku reševanja ustavne pritožbe (zaradi ugotavljanja kršitve ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave), če bi privedla do negativne ocene sodniške službe - v konkretnem primeru pa je zakoniti postopek vendarle pripeljal do pozitivne ocene in zato pritožnica pred Ustavnim sodiščem seveda ni izpodbijala te ocene, ampak sklep Sodnega sveta, ki te zakonite ocene ni upošteval.

27.Kot že rečeno, bi bila v postopku odločanja o ustavni pritožbi izpodbojna celo prosta dokazna ocena dejstev (domnevnega ravnanja kandidatke), kolikor je do nje prišlo ob kršitvah ustavnih pravic kandidatke. Že vprašanje, kakšna ocena sposobnosti kandidatke za sodniško službo bi iz pravilno in zakonito ugotovljenega dejanskega stanja (torej iz morebitnih resnično ugotovljenih "konfliktnih" ravnanj kandidatke) morala slediti, pa je že izrazito pravno vprašanje - vprašanje pravilnega subsumiranja ugotovljenega dejanskega stanja pod pravne norme. Zakonska ureditev teh vprašanj v 29. členu ZSS pa ni taka, da bi že ob ugotovljeni najmanjši stopnji tovrstne "konfliktnosti" zahtevala ugotovitev kandidatove neprimernosti za sodniško službo.

28.Nasprotno, od pristojnih organov zahteva kompleksno, celovito vrednotenje kandidata po vseh kriterijih in na podlagi takega vrednotenja izdelavo končne "sintetične" pozitivne ali negativne ocene. V 29. členu ZSS je 6. točka le eden izmed sedmih kriterijev za izdelavo ocene in presoja zelo nedoločenih pravnih pojmov v tej 6. točki (odnos do sodelavcev in obnašanje izven službe) bi morala biti zelo odmerjena, pretehtana in odgovorna, da se ne bi sprevrgla v arbitrarnost. Izločitev kandidata (in to po deset letih sodniškega dela) na podlagi povsem nepreverjenih očitkov o domnevnih konfliktih s sodelavci in sosedi bi moralo Ustavno sodišče razveljaviti tudi v primeru, če bi to storil po zakonu pristojni organ.

29.Že ocena, ali pravilno ugotovljeno dejansko stanje narekuje pozitivno ali negativno oceno sodniške službe, je torej (kljub nujnemu prepletanju pravnih in dejanskih vprašanj) v bistvu že pravno, ne dejansko vprašanje. Še mnogo bolj pa je nesprejemljivo stališče, da naj bi bila potem, ko so pristojni personalni sveti to oceno že sprejeli in to v zakonsko predpisanem postopku, stvar "proste presoje dokazov" oziroma "dejansko vprašanje", ali je to oceno treba šteti za pozitivno ali za negativno. Dejansko vprašanje bi tu lahko bilo npr. vprašanje, ali je predložena dokazna listina o tej zakoniti oceni pristna ali falzificirana - vprašanje, kaj v tej oceni zapisane besede in stavki pomenijo (pozitivno ali negativno oceno), pa je izrazito pravno vprašanje.

30.Na to vprašanje je jasno odgovoril že sklep Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 3.10.1994 (glej zgoraj točko 25), ki pa ga je izpodbijani sklep Sodnega sveta povsem obšel oziroma zamolčal. V odgovoru na ustavno pritožbo pa Sodni svet zatrjuje, da je bila s tem sklepom Personalnega sveta Vrhovnega sodišča sprejeta za pritožnico negativna odločitev in da je formulacija v obrazložitvi tega sklepa, kako je treba oceno razumeti, le "nejasna formulacija" , ki da jo je Sodni svet štel za nezavezujočo. Glede na prikaz resnične vsebine tega sklepa Personalnega sveta Vrhovnega sodišča zgoraj v 25. točki dodatno dokazovanje neutemeljenosti navedenega zatrjevanja v odgovoru Sodnega sveta ni potrebno.

31.Iz navedenih razlogov je bilo treba izpodbijani sklep Sodnega sveta odpraviti.

32.Ker v svojem odgovoru na ustavno pritožbo Sodni svet svoje ravnanje utemeljuje tudi s sklicevanjem na 28. člen ZSS, je treba - dodatno h gornjim razlogom - pojasniti še to vprašanje. Opirajoč se na analizo zakona, narejeno že v obrazložitvi prejšnje odločbe (Up-134/95) in na kratko povzeto v tej odločbi, Ustavno sodišče dodatno opozarja, da je tudi nekoliko nejasno dikcijo 28. člena ZSS seveda treba obravnavati v kontekstu celotnega zakona in ne izolirano. Če ta določba pravi, da se mora Sodni svet pri izbiri kandidatov za sodniško službo ravnati "po kriterijih, ki jih določa ta zakon za ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnosti za opravljanje sodniške službo" (torej po kriterijih iz 29. člena za oceno sodniške službe), s tem ni bilo rečeno, da to "ugotovitev, ali kandidat ima strokovno znanje in sposobnosti" sprejema Sodni svet. To ugotovitev (torej oceno sodniške službe) namreč po posebnem postopku, natančno urejenem v členih 31-36 ZSS, sprejemajo drugi organi (personalni sveti).

Določba 28. člena torej Sodnemu svetu ne daje pristojnosti za sprejemanje te "ugotovitve" oziroma ocene, ampak mu nalaga le to, da mora tudi pri izbiri med kandidati (ki pogoje izpolnjujejo) ravnati po istih kriterijih, kot veljajo za izdelavo ocene sodniškega dela (za kar pa so po zakonu pristojni personalni sveti).

32.Prav ta vezanost Sodnega sveta na iste zakonske kriterije iz 29. člena ZSS tudi pri izbiri med kandidati, ki pogoje izpolnjujejo, Sodni svet obvezuje k obrazložitvi njegove odločitve o taki izbiri, kajti tudi zoper odločitve na podlagi prostega preudarka obstaja sodno varstvo v upravnem sporu, to pa brez obveznosti obrazložitve ne bi bilo možno. Kolikor v svojem odgovoru na ustavno pritožbo Sodni svet z zatrjevanjem, da mu zakon daje "pooblastilo ... za avtonomno meritorno odločanje o kandidaturah" misli na to zakonsko vezano diskrecijsko odločanje, mu je treba pritrditi - ne pa tudi pri njegovem zatrjevanju, da ima "zakonsko pooblastilo za avtonomno meritorno presojo ocen personalnih svetov s stališča kriterijev iz 29. člena zakona".

Tega pooblastila mu 28. člen ZSS namreč ne daje, v 33. členu ZSS pa ima pooblastilo le za tovrstno presojo negativne ocene sodniškega dela. Določbe 28. člena Zakona o sodiščih, na katere se pri tem tudi sklicuje, je seveda prav tako treba razumeti v kontekstu podrobne ureditve teh vprašanj v ZSS, ki je glede tega lex specialis - določba drugega odstavka tega člena pa sploh nima zatrjevane vsebine (ne poudarja, da o predlogih za izvolitev sodnikov Sodni svet odloča, kot to interpretira Sodni svet, ampak je v ta odstavek zgolj procesna odločba o tem, s kakšno večino se o takih vprašanjih odloča).

33.Prikazana razhajanja v interpretaciji oziroma v razumevanju posameznih premalo jasnih zakonskih določb oziroma predvsem premalo jasnega zakona kot celote so napotila Ustavno sodišče k odločitvi o razširitvi postopka na presojo ustavnosti nekaterih zakonskih določb - o tem več pod B.-III.

B. - II.

34.Prvi odstavek 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču se glasi: "Če ustavno sodišče odpravi posamični akt, lahko odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustavne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti."

35.Ob sprejemanju 2. točke izreka, s katero je Ustavno sodišče namesto Sodnega sveta samo predlagalo Državnemu zboru kandidatko v izvolitev na razpisano sodniško mesto, je bilo treba rešiti dve vprašanji: ali je na podlagi podatkov v spisu o tem možno odločiti in ali je izpolnjen tudi prvi pogoj (nujnost odprave že nastalih posledic ali nujnost take odločitve zaradi narave ustavne pravice). Na obe vprašanji je Ustavno sodišče odgovorilo pritrdilno.

36.Ali pritožnica izpolnjuje pogoje za izvolitev v trajni mandat, je vprašanje, o katerem po veljavni zakonski ureditvi ne odloča Sodni svet. V pritožničinem primeru je o bilo o tem odločeno z oceno personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru, ki jo je po sklepu Personalnega sveta Vrhovnega sodišča z dne 3.10.1994 treba šteti za pozitivno. Na to pravnomočno oceno so vezani vsi drugi organi, ki odločajo v nadaljnjem postopku - tako Sodni svet kot tudi Ustavno sodišče.

37.V zvezi z vprašanjem, ali je 2. točka izreka nujna "zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale" (prvi odstavek 60. člena ZUstS), je taka odločitev Ustavnega sodišča nujna ob dejstvu, da je zaradi nezakonitih odločitev Sodnega sveta pritožnica že od 28.10.1994 brez zaposlitve in od novembra 1995 tudi brez plače oziroma dohodkov.

B. - III.

38.Dejstvo, da je pri uporabi zakona, ki ureja tako pomembno in občutljivo snov kot Zakon o sodniški službi, lahko prišlo do tako velikih razlik med interpretacijami Sodnega sveta, Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča, je lažje razumljivo in razložljivo prav s tem, da je zakon sam preveč nejasen in pomanjkljiv in da je vprašljivo oziroma sporno, ali sedanja zakonska ureditev sploh zagotavlja na eni strani uresničevanje ustavno določene vloge Sodne sveta in na drugi strani dosledno spoštovanje ustavnih pravic kandidatov. Tudi interpretacija Ustavnega sodišča v prvi odločbi o tej zadevi (Up-134/95) ni bila sprejeto soglasno, ampak ob velikih razlikah tako med večino in manjšino kakor tudi znotraj večine, ki je glasovala za sprejeti izrek. Zato se je ob ponovnem odločanju o tej zadevi Ustavno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUstS in s 30. členom ZUstS postopek razširiti še na presojo skladnosti nekaterih zakonskih določb z Ustavo.

39.V 3. točki izreka je Ustavno sodišče odločilo, da se na podlagi drugega odstavka 161. člena Ustave ter 59. in 30. člena Zakona o Ustavnem sodišču začne postopek za presojo ustavnosti nekaterih določb ZSS, torej zakona, na katerega določbah temeljita akta, ki ju je Ustavno sodišče odpravilo v 1. točki izreka.

40.Izpodbijani sklep Sodnega sveta neposredno temelji na uporabi dveh od teh določb, najprej drugega odstavka 16. člena ZSS, po katerem pristojni personalni svet mnenje iz prvega odstavka tega člena (oziroma "oceno ustreznosti kandidatov" - 17. člen) pošlje le ministrstvu (in torej ne tudi kandidatom), s čimer je v tej zadevi Sodni svet utemeljeval svoje ravnanje, sodba v upravnem sporu pa se do tega vprašanja ni opredelila. Začetek postopka za presojo te zakonske določbe torej temelji neposredno na uporabi drugega odstavka 59. člena ZUstS. V postopku bo po odgovoru Državnega zbora treba odgovoriti na vprašanje, ali je določba drugega odstavka 16. člena ZSS, kolikor niti personalnemu svetu niti ministrstvu ne nalaga, da sta vsak svoje mnenje o kandidatih dolžna dostaviti tudi kandidatom (z ustreznim rokom za morebitni odgovor na to mnenje), v skladu z Ustavo, zlasti z 21. členom Ustave (spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva v vseh postopkih) in z načeli pravne države. Sodni svet sicer na ti dve mnenji ni vezan, nedvomno pa navedbe o kandidatih v teh dveh mnenjih lahko vplivajo na njegovo odločitev, zato bo treba presoditi, ali je ustavno dopustno tovrstno vplivanje na odločitev Sodnega sveta z mnenji državnih organov, o katerih prizadeti niso seznanjeni - oziroma so lahko seznanjeni kvečjemu v okviru svoje pravice do vpogleda v spis, kar pa jim, če bi jim bila ta pravica priznana, še vedno ne bi omogočalo pravočasnega reagiranja na morebitne zanje neugodne navedbe.

41.Izpodbijani sklep Sodnega sveta dalje neposredno temelji tudi na drugem odstavku 19. člena ZSS, v katerem je določeno, da Sodni svet predlaga Državnemu zboru v izvolitev za vsako razpisano mesto enega kandidata - ni pa določeno, da mora o tem izdati obrazloženo odločbo, zoper katero bi imel neizbrani kandidat (ali morda - zaradi delno neugodne obrazložitve - celo izbrani kandidat) pravico do sodnega varstva in da bi moral Državni zbor do odločitve sodišča (v kratkem roku) postopek odločanja o izpodbijanem predlogu prekiniti. Ker odločitev Sodnega sveta o izbiri kandidata po 28. členu ZSS ni zakonsko povsem (razen postopkovno) nevezana odločitev, tako kot npr. temu sledeča odločitev Državnega zbora o izvolitvi ali neizvolitvi predlaganega kandidata, ampak je Sodni svet pri tem zakonsko vezan na upoštevanje kriterijev iz 29. člena ZSS, bo v postopku treba oceniti, ali načela pravne države zahtevajo, da mora biti v takem primeru dolžnost Sodnega sveta, da o izbiri odloči z obrazloženo odločbo, izrecno zapisana v zakonu, in da mora biti v zakonu zapisana tudi dolžnost Državnega zbora, da do rešitve upravnega spora zadrži odločanje o izpodbijanem predlogu Sodnega sveta.

42.Zakonske določbe 35. člena ZSS (zlasti prvega in drugega odstavka) sicer v izpodbijanih dveh aktih niso bile uporabljene oziroma ta dva akta na njih ne temeljita, vendar so tako tesno povezane z neposredno uporabljenimi zakonskimi določbami, da je Ustavno sodišče ob analizi zakona kot celote nujno naletelo tudi na vprašanje njihove skladnosti z Ustavo. Zaradi izrednega pomena morebitne neustavnosti teh določb ne le za spoštovanje ustavnih pravic kandidatov v morebitnih kasnejših spornih primerih, ampak sploh za spoštovanje ustavnih načel pri izbiranju sodnikov kot nosilcev tretje veje oblasti, se je Ustavno sodišče v tem primeru odločilo za široko interpretacijo drugega odstavka 161. člena Ustave, po katerem lahko odloči o ustavnosti predpisa, katerega protiustavnost ugotovi "pri odločanju o ustavni pritožbi" - torej ne le v primeru iz drugega odstavka 59. člena ZUstS, ko v postopku odločanja o ustavni pritožbi odpravljeni akt tudi temelji na takem protiustavnem predpisu, namreč prav na protiustavnih določbah takega predpisa. Pri začetku postopka presoje ustavnosti navedenih določb ZSS se zato Ustavno sodišče ni oprlo na drugi odstavek 59. člena ZUstS, ampak na 30. člen ZUstS (ki se po 49. členu ZUstS lahko smiselno uporabi tudi v postopku odločanja o ustavni pritožbi, če v ZUstS ni drugače določeno), po katerem lahko Ustavno sodišče oceni tudi ustavnost drugih določb istega ali celo drugega predpisa, katerih ocena ustavnosti ni bila predlagana (oziroma - v tem primeru - ni nujna zaradi rešitve same ustavne pritožbe), če so te določbe v medsebojni zvezi (ali če je to nujno za rešitev zadeve).

43.Pri 35. členu ZSS se zastavlja vprašanje, ali je ureditev, po kateri oceno sodniške službe za okrajne in okrožne sodnike sprejme personalni svet okrožnega sodišča, za višje sodnike pa personalni svet višjega sodišča (ne pa personalni svet "instančno" višjega sodišča), v skladu z Ustavo oziroma z ustavno vlogo in položajem sodne oblasti. Tudi po mnenju nekaterih personalnih svetov, ki jih je Ustavno sodišče zaprosilo za mnenje v tem postopku, je nevezanost Sodnega sveta na ocene sodniške službe nujna, če teh ocen ne sprejemajo instančno višja sodišča (čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da po veljavni ureditvi Sodni svet tudi na te ocene je vezan). Toda tudi v primeru, če Sodni svet na te ocene ne bi bil vezan, bi na njegovo odločanje še vedno imele pomemben vpliv. V nadaljnjem postopku bo treba presoditi, ali bi tako ureditev lahko šteli za neustavno zato, ker ne omogoča v zadovoljivi meri uresničevanja ustavnega načela neodvisnosti sodnikov (125. člen Ustave), s tem ko dopušča nevarnost, da bi se ustvaril npr. relativno zaprt krog okrajnih in okrožnih sodnikov, iz katerega tudi neustreznih posameznikov ne bi bilo mogoče izločiti, ker bi jim ta krog vedno dajal pozitivne ocene.

Presoditi bo torej treba, ali so sodniki lahko res neodvisni in suvereni nosilci "tretje veje oblasti" le ob ustrezni visoki kvaliteti in ob zanesljivem selekcijskem mehanizmu, ki to zagotavlja - glede na to, da sodna oblast nima niti neposrednega demokratičnega izvora v volitvah niti parlamentarne kontrole, kot npr. eksekutiva, in da mora biti zato podvržena toliko strožjemu in zanesljivejšemu selekcijskemu mehanizmu. Presoditi bo tudi treba, ali za strokovno ocenjevanje izpolnjenosti minimalnih pogojev za sodniško službo (kdo sploh lahko kandidira) zadošča selekcijski mehanizem znotraj sodniških vrst (le z morebitnim premikom od nižjih na višje personalne svete) - ali pa je Sodnemu svetu treba zakonsko zagotoviti možnost intervencije tudi v pozitivne in ne le v negativne ocene sodniške službe po 32. členu ZSS (upoštevajoč seveda tudi pri tem vsa relevantna ustavnopravna vprašanja, med drugim tudi vprašanje, ali bi v tem primeru zakon moral vsaj okvirno določiti - zaradi spoštovanja enakosti kandidatov pred zakonom - v kakšnih primerih Sodni svet lahko tako intervenira).

C.

44.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena, prvega in drugega odstavka 60. člena, 30. člena, drugega odstavka 40. člena in 6. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Janez Šinkovec, Lojze Ude in Boštjan M. Zupančič. Sodnik Krivic je dal pritrdilno, sodnik Ude pa odklonilno ločeno mnenje.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta,

ki se mu pridružujeta sodnika dr. Šinkovec in dr. Zupančič

1.Bistvo svoje drugačne opredelitve kot je mnenje večine v odločbi, h kateri dajem odklonilno ločeno mnenje, sem obrazložil že v svojem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča št. Up 134/95. Na to ločeno mnenje se tudi v celoti sklicujem. V tem ločenem mnenju se zlasti nisem strinjal z razlago 19. člena ZSS, da je sodni svet dolžan v primeru, če se prijavi na razpisano sodniško mesto le en kandidat, ki izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZSS in čigar dotedanja sodniška služba (če gre za sodnika, ki je to funkcijo že opravljal) je bila na podlagi kriterijev iz 29. člena ZSS pozitivno ocenjena, takega kandidata predlagati državnemu zboru v izvolitev. Nisem se strinjal tudi s stališčem, da je sodni svet pri tem vezan na "pravnomočno" oceno sodniške službe s strani pristojnega personalnega sveta. Na teh dveh izhodiščih temelji tudi odločba št. Up 132/96 z dne 24.10.1996, ki pa se dodatno ukvarja tudi z vprašanjem, ali je bila končna ocena pritožničine dosedanje sodniške službe s strani personalnega sveta Višjega sodišča v Kopru pozitivna ali negativna.

2.Mnenja sem, da za odločitev v zadevi ni bistveno, kakšna je bila dejansko ocena pritožničine dosedanje sodniške službe s strani pristojnega personalnega sveta. Kot sem že obrazložil je sodni svet organ, ki edini predlaga sodnike v izvolitev (člen 130. Ustave RS) in ki tudi edini predlaga razrešitev sodnika. Kot tak je torej nosilec oblikovanja predloga za izvolitev in razrešitev sodnika. Tako kot sodnik brez dvoma nima "pravice biti izvoljen", pa čeprav izpolnjuje vse pogoje, ki jih zakon zahteva za izvolitev za sodnika, pa po mojem mnenju tudi nima "pravice biti predlagan v izvolitev". Pri tem se ni mogoče sklicevati na določbo tretjega odstavka 49. člena Ustave, saj ta ustavna določba le pravi, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Čeprav je sodnik glede na trajnost svojega mandata tudi v rednem delovnem razmerju, pa je za njegov položaj bistveno opravljanje sodne funkcije. Pri predlaganju in izvolitvi za sodnika ga je treba obravnavati kot nosilca sodne funkcije. Za vsako funkcijo pa je bistveno, da samo izpolnjevanje pogojev za izvolitev še ne zadostuje.

3.Ne morem se strinjati tudi z odločitvijo pod tč. 2 odločbe, s katero je Ustavno sodišče samo predlagalo pritožnico državnemu zboru v izvolitev za sodnico na razpisano prosto sodniško mesto na Temeljnem sodišču v Kopru. Ta odločitev naj bi temeljila na 60. členu ZUstS in na smiselni uporabi 63. člena Zakona o upravnih sporih. Čeprav 60. člen ZUstS res določa, da lahko odloči Ustavno sodišče, kadar odpravi posamični akt, tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, pa sem mnenja, da to pooblastilo v primeru oblikovanja predloga za izvolitev za sodnika v smislu 130. člena Ustave ne pride v poštev. Ta ustavna določba namreč popolnoma jasno določa, da sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Po mojem mnenju taka ustavna dikcija ne omogoča prevzema predlagalne funkcije s strani Ustavnega sodišča.

Sodnik dr. Lojze Ude

Se pridružujeta s o d n i k a : dr. Janez Šinkovec dr. Boštjan M. Zupančič

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica

I.Z odločbo in z njeno obrazložitvijo se v celoti strinjam. Dodajam le naslednje:

Zaradi prvotne nejasnosti, kaj od pristojnih personalnih svetov sprejeta ocena v tem konkretnem primeru pomeni (ali je pozitivna ali negativna), in zlasti še zato, ker v postopku sprejemanja te ocene pristojni personalni sveti žal niso nedvoumno potrdili ali ovrgli izraženih sumov glede pritožničinega domnevno "konfliktnega" odnosa do sodelavcev in sosedov, obstaja nevarnost, da bi prav te napake v postopku, za katere pritožnica ni odgovorna, ampak so bile storjene njej v škodo, lahko negativno vplivale še na njene možnosti za končno izvolitev v Državnem zboru. Zato želim poudariti, da je že iz podatkov v spisu (brez nadaljnjega preverjanja) možno z veliko zanesljivostjo sklepati, da so očitki o neustreznosti kandidatke glede na kriterij odnosa do sodelavcev in obnašanja zunaj službe neutemeljeni - ali v najslabšem primeru tako majhnega pomena, da tudi pri natančnejši analizi ne bi mogli negativno vplivati na pozitivno oceno njene primernosti za izvolitev. Po stališču Ustavnega sodišča iz te odločbe, s katerim se v celoti strinjam, mora namreč biti ocena primernosti kandidata za sodniško službo "sintetična" - in pri taki sintetični oceni bi bilo celo v primeru, če bi bili doslej zgolj zatrjevani očitki kandidatki potrjeni oziroma zanesljivo ugotovljeni, treba tehtati, ali naj se (pri pomanjkanju sodnikov) država odpove kandidatu, ki je strokovno dober, le v neki specifični in zaostreni situaciji je (če bi bili očitki potrjeni) enkrat izgubil živce nasproti sodni administraciji ali pa je bil morda v nekih sporih s sosedom.

In ne le, da taki malenkostni očitki (celo v primeru, v katerem bi se izkazali za utemeljene - tu se namreč niso) ne morejo razvrednotiti siceršnje pozitivne ocene kandidatkinih strokovnih, delovnih in drugih kvalitet - celo v primeru, če bi tak kandidat imel protikandidata, ki mu sicer nihče ne bi očital tovrstne "konfliktnosti", a bi bil strokovno ali po delavnosti bistveno slabši (čeprav še vedno s pozitivno oceno), po mojem mnenju ne bi smelo biti dileme, komu izmed dveh kandidatov, ki minimalne pogoje oba izpolnjujeta, dati prednost: strokovno boljšemu in bolj delovnemu (učinkovitemu) kandidatu, zoper katerega je sicer nekaj očitkov o slabem odnosu do kolegov v službi ali zasebno do sosedov (ne do strank na sodišču|) - ali strokovno in delovno bistveno slabšemu, ki pa se še nikoli z nikomer ni sprl.

V našem primeru pa, kot je bilo že večkrat poudarjeno, je bila gospa C. celo edina kandidatka, ki je po ugotovitvi v zakonsko predpisanem postopku, da je njena ocena pozitivna in da torej izpolnjuje vse pogoje za izvolitev, nihče več ne bi smel izločiti v postopku izvolitve za sodnico - kvečjemu boljši kandidat. Sodni svet bi edinega kandidata lahko "izločil iz igre" samo, če bi mu zakon dajal pravico, da bi bila tudi kandidatova pozitivna ocena še vedno podvržena njegovi (ne)potrditvi - dokler mu zakon take pristojnosti ne daje (in veljavni ZSS mu je nedvomno ne daje), pa bi bila njegova odločitev, da tudi edinega kandidata s pozitivno oceno ne predlaga v izvolitev (ali celo nobenega izmed več takih kandidatov), češ, saj pogoje izpolnjuje(jo), ampak dovolj dober za sodnika pa vseeno ni nobeden, povsem nezakonita in tudi nesmiselna: pri pomanjkanju kandidatov za sodnike je v nasprotju z javnim interesom, da se prosta sodniška mesta ne zasedejo, čeprav so ustrezni (pogoje izpolnjujoči) kandidati na razpolago - ko enkrat takih kandidatov ne bo več primanjkovalo, pa bo Sodni svet (že po sedanjem ZSS) med njimi lahko izbiral najboljšega in to dela tudi že sedaj.

II.

Glede na to, da je bila pritožničinemu ugledu doslej celo s strani pristojnih pravosodnih institucij prizadejana tolikšna škoda z očitno nezakonitim ravnanjem (odločanje na podlagi nepreverjenih očitkov in brez možnosti obrambe), bi bilo primerno in potrebno to škodo vsaj delno popraviti s tem, da se ob tem predlogu za izvolitev pritožnice za sodnico navedejo nasproti doslej navajanemu še nasprotne navedbe, ki v dosedanjem postopku sploh niso bile obravnavane:

a) Iz izjave priče (sicer porotnice na piranskem sodišču) na zaslišanju v postopku pred tožilstvom v Novi Gorici, kjer je bila nato ovadba zoper C. zavržena: "O sodnici C. imam takšno mnenje, da bi si želela, da bi ravno ona vodila obravnavo, če bi bila jaz stranka. Sodnico C. poznam kot strpno, natančno in pedantno. Vse razprave, ki so včasih tudi burne, vodi z izredno potrpežljivostjo. Skratka, sodnica C. ima po moji oceni takšne lastnosti, ki bi jih po moji predstavi vsak sodnik moral imeti. Je mirna, skoncentrirana in natančna."

b) Iz dopisa Javnega pravobranilstva Koper: "Sodnico D. C. poznamo že precej let kot pošteno, marljivo in korektno sodnico, zato čutimo dolžnost, da podamo tudi svoje mnenje: ... po našem mnenju ima vse strokovne in moralne kvalitete za sodniško funkcijo. ... odnos sodnice korekten do zastopnikov, strank ter zapisnikark, ki so se tudi pogosto menjavale. ... vredna zaupanja sodniške funkcije." Dodana izjava namestnika javnega pravobranilca, ki je bil od 1982 do 1989 kot sodnik v Piranu pritožničin sodelavec: "Njen odnos do kolegov sodnikov, do administrativnih sodelavcev je bil vedno korekten, človeški, razumevajoč in po moji oceni povsem v skladu z duhom kodeksa sodniške etike."

c) Iz dopisa petih odvetnikov: "Kot odvetniki, ki delamo na območju omenjenega sodišča že dalj časa, menimo, da gospa D. C. opravlja svoje delo sodnice zelo korektno do vseh udeležencev v postopku, do strojepisk, do strank in odvetnikov. Obravnave tečejo mirno, brez izpadov in nerviranj. Mnenja smo, da gre za sodnico, ki je prizadevna na delu, sodbe izdaja v normalnem roku in dokaj kvalitetno, tako kot večina sodnikov ... Ker smo zelo presenečeni z nastalimi zapleti pri izvolitvi omenjene sodnice, Vam posredujemo to mnenje ..."

č) Iz dopisa Centra za socialno delo Piran: "Ker nimamo zaposlenega pravnika, se pogosto obračamo po pomoč na različne odvetnike in sodnike. S sodnico D. C. smo zelo dobro sodelovali, kadar smo potrebovali kakršnokoli pravniško pomoč. Vedno je bila pripravljena svetovati ... Ravno sodnica C. je bila vedno dostopna, dovzetna do naših problemov, prijazna, zanesljiva in pripravljena sodelovati."

d) Iz izjave ravnateljice piranske gimnazije: "Kot njena razredničarka in šolska psihologinja sem spremljala njeno šolanje in izobraževanje. ... Vedno je bila zanesljiva, urejena in zelo uspešna učenka in dijakinja. ... V občini Piran je znana kot strokovno korektna sodnica in med občani uživa velik ugled. S svojim odnosom do soljudi in umirjenim nastopom si je pridobila veliko zaupanje."

Sodnik Matevž Krivic