Jedro

Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 68918/2013 z dne 7.5.2013 še naprej v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora toženec tožniku v osmih dneh plačati 12.937,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2013 in 66,00 EUR izvršilnih stroškov. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec tožniku v 15-ih dneh plačati še 1.487,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožena stranka ves čas postopka na prvi stopnji opozarjala, da je potrebno Pogodbo o poslovnem sodelovanju razlagati kot podjemno pogodbo, kar izhaja že iz njenega prvega člena. Ne gre za posredniško pogodbo, kjer prevzemnik naročila dobi pravico, da posle opravi, upravičen pa je do plačila za svoj trud, ne pa za opravljeno delo. Bistvena razlika med obema vrstama pogodbe je v obligaciji, bodisi prizadevanja bodisi uspeha. Tožena stranka je tudi ves čas postopka vztrajala, da tožeča stranka ni upravičena do plačila izstavljenega računa, saj tožeča stranka nikoli ni prejela naročila tožene stranke. To je sodišče obšlo s tem, da je v razlogih sodbe pojasnilo, da se členi od 2 do 9 pogodbe nanašajo zgolj na najem delavcev. Takšna razlaga pogodbe je nejasna, saj se ne ve, v katerem delu šteje sodišče pogodbo za posredniško, oziroma ali jo šteje kot tako v celoti. V prvem odstavku govori pogodba o posredovanih delavcih. Očitno je, da pogodba v tem členu ne govori o napotenih delavcih. Tudi v tretjem odstavku drugega člena govori pogodba o posredovanih delavcih. Nesporno je torej, da gre pri tej pogodbi za storitve najema in posredovanja. Iz tega izhaja, da bi moralo biti v konkretnem primeru dano naročilo, saj bi šele na podlagi naročila bila tožeča stranka upravičena do plačila iztoževanega računa. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj sporne pogodbe ni pravilno razlagalo. Poleg tega tudi niso podani razlogi sodišča, v katerem delu je treba pogodbo šteti za posredniško, predvsem pa niso podani razlogi, zakaj jo je treba šteti kot tako. Sodbe ni mogoče preizkusiti in podana je absolutna bistvena postopkovna kršitev. Sporni aneks je tožena stranka predložila zgolj kot primer sklenitve aneksa med strankama. Tožena stranka opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago strank. V zvezi z aneksom je sodišče popolnoma preseglo trditveno podlago tožeče stranke. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP. Tožeča stranka ni nikoli navajala, da je elektronsko sporočilo tožene stranke naročilo. S tem je sodišče samo širilo trditveno podlago tožeče stranke. Če sta obe stranki pogodbo razumeli enako, sodišče pogodbene določbe ne sme razlagati drugače. V nasprotnem primeru pa sodišče ni upoštevalo, da je bilo med strankama očitno nesporno, da je naročilo tudi v konkretnem primeru potrebno. Aneksa ni bilo mogoče uporabiti v spornem primeru, saj ni bil sklenjen v kontekstu konkretnih okoliščin spornega primera. Tožeča stranka aneksa, ki je bil sklenjen za februar 2013, ni predložila. Pa tudi sicer iz aneksa ne izhaja dopustnost obračunavanja storitve posredovanja delavca po izteku spornega obdobja, temveč je zgolj določeno, da tožena stranka delavca lahko zaposli, obvestilo tožeči stranki pa je potrebno zaradi prekinitve delovnega razmerja, ki ga ima tožeča stranka z delavcem, pogodbo o zaposlitvi z njim lahko po tem sklene tožena stranka. V tem smislu je treba razumeti tudi rok dveh tednov. Glede na pogodbo tudi ni dopustno, da tožeča stranka kasneje za iste delavce, ki so bili pri toženi stranki najprej najeti, obračunava še posredovanje. Če že sam najem pomeni posredovanje, je očitno, da je bilo posredovanje poravnano s plačilom za najem. V konkretnem primeru gre za dvakratno obračunavanje. Pogodbe o poslovnem sodelovanju ni mogoče razumeti kot posredniške pogodbe. Nobena od strank se ni sklicevala na okoliščino, da je šlo pri preklicu sporne pogodbe za preklic zaradi izogibanja plačila provizije. Tudi v tem delu je sodišče prekoračilo trditveno podlago. V konkretnem primeru tožeča stranka ni prerekala navedb tožene stranke o razlogih preklica pogodbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo(1) zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev). Obravnavana pritožba ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki s Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 13.5.2011 (v nadaljevanju Pogodba) zajeli (uredili) obe pravni situaciji, moti pa jo, da naj bi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da pogodba v členih od 2 do 9 (zagotavljanje dela delavcev) ureja najem delavcev za določen čas. Vendar pa takšen zaključek iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, kajti sodišče prve stopnje dovolj jasno in nedvoumno izpostavi, da pogodba v tem delu (in tudi sicer) v pretežni meri ureja vsebino medsebojnega sodelovanja pogodbenih strank v primeru k tožencu začasno napotenih delavcev. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogodba v točki b 8. člena nedvoumno določa plačilo, ki gre tožeči stranki za posredovanje delavcev. V tem delu torej pogodba nesporno ureja pravno situacijo posredovanja delavcev. Prav tako je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo in razumno argumentirano razlogovanje sodišča prve stopnje(2), da sklenitev aneksa za posredovanega delavca ni potrebna, temveč se pogodbeno določilo o sklenitvi aneksa (tretji odstavek 1. člena Pogodbe) nanaša zgolj na začasno napotene delavce, ki ostanejo v delovnem razmerju pri tožniku(3). Takšna razlaga je tudi logična in življenjsko razumna, saj se pri pogodbi o posredovanju delavci zaposlijo neposredno pri naročniku in posrednik, ki je delavce spravil v stik z naročnikom v tej zvezi nima več nobenih obveznosti do naročnika v smislu obveznosti, ki izhajajo iz tistih določb pogodbe, ki predstavljajo pretežni del pogodbene vsebine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (čemur obravnavana pritožba niti ne nasprotuje), da je tožena stranka spornih osem delavcev v skladu s pogodbo najprej najela za določen čas (začasno napoteni delavci, ki so bili zaposleni pri tožeči stranki), pri čemer je Pogodba zaradi odpovedi tožene stranke prenehala veljati 31.3.2013. V času znotraj odpovednega enomesečnega roka (oziroma v razumnem roku po odpovedi) pa je tožena stranka iste delavce (ki so bili tedaj prijavljeni na zavodu in niso bili več zaposleni pri tožeči stranki) zaposlila pri sebi(4). V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so se omenjeni delavci v mesecu marcu 2013 zaposlili pri tožencu prav zaradi preteklega dela pri tožencu na podlagi najema, ki ga je na podlagi pogodbe in toženčevega naročila najema zagotovila tožeča stranka. Iz tega razloga je tudi po oceni pritožbenega sodišča te delavce s tožencem v stik spravil ravno tožnik, ko je delavce v skladu s Pogodbo začasno napotil k tožencu na podlagi njegovega naročila.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru (preden je toženec z osmimi delavci v mesecu marcu 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi) ni bilo potrebno nobeno posebno naročilo v razmerju med pravdnima strankama. Pravno podlago za plačilo posredniške provizije predstavljata namreč Pogodba (točka b 8. člena) ter predhodno naročilo začasnega najema teh delavcev s strani tožene stranke. Storitev posredovanja je bila torej v tem primeru opravljena že ob zagotovitvi najema delavcev, pri čemer pa se je tedaj posredniška provizija v višini 1/12 letnega stroška delodajalca ni obračunala (v primeru najema se je pri posredovanju obračunal 100% diskont - 8 člen, točka b Pogodbe). V tej zvezi je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da toženčev dopis z dne 7.3.2013 (priloga A2), v katerem je toženec tožnika spraševal, ali ima kakšne zadržke glede direktne zaposlitve omenjenih delavcev pri tožencu, nikakor ne vpliva na pravico posrednika za opravljeno posredovanje(5). Da posebno naročilo v konkretnem primeru ni bilo potrebno, izhaja tudi iz aneksa (priloga B2), ki ga je kot dokaz primeroma v sodni spis predložila tožena stranka. Pravdni stranki sta namreč v skladu s Pogodbo v zvezi z začasno napotenimi delavci sklepali tudi anekse, pri čemer je tožeča stranka nasprotovala trditvi tožene stranke, da bi bila tožeča stranka v konkretnem primeru upravičena do posredniške provizije le tedaj, če bi pred sklenitvijo pogodbe o neposredni zaposlitvi med toženo stranko in delavci (ki so bili pred tem pri toženi stranki zaposleni kot začasno napoteni delavci ob asistenci tožeče stranke) obstajalo posebno naročilo tožene stranke. Iz tega razloga ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu kakorkoli prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank.

Po določbi 847. člena Obligacijskega zakonika - OZ gre posredniku pravica do plačila tedaj, ko je pogodba, za katero je posredoval, sklenjena. V konkretnem primeru je toženec takoj po odpovedi pogodbe s tožnikom neposredno zaposlil pri sebi vseh osem delavcev, ki so dotlej pri tožencu delali kot začasno napoteni delavci s strani tožnika. S prekinitvijo tega pogodbenega razmerja (po volji toženca) pa je bil tožnik prikrajšan za provizije, ki jih je v okviru skupne (mesečne) cene opravljanja storitev v zvezi z začasno napotenimi delavci toženec plačeval tožniku. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje ob tem načelo vestnosti in poštenja, prav, da gre tožniku glede na povedano tudi provizija za posredovanje v skladu s točko b 8. člena Pogodbe. Pritožbene navedbe glede zaračunavanja dvakratne provizije v konkretnem primeru torej nikakor ne držijo, poleg tega pa gre v tem delu tudi za prepozne in zato nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) - členi od 57 do 62 oz. ZDR-1 - členi od 59 -63; tretji odstavek 1. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju - priloga A3 op. št. 2: Razlaga pogodb - 82. člen Obligacijskega zakonika - OZ op. št. 3: Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve sodbe in se pri tem sklicuje na prvi stavek 1. člena, prvi stavek 3. člena, 4. točko 3. člena, 6. točko 3. člena, 7. točko 3. člena, 8. točko 3. člena, 4. člen, 2. točko 5. člena in 4. točko 5. člena Pogodbe.

op. št. 4: Pogodbe so bile sklenjene, zato ne gre za plačilo za trud, marveč za plačilo za realiziran posel posredovanja. Iz tega razloga pritožbeno razlogovanje, da gre pri posredniški pogodbi za obligacijo prizadevanja, sploh ni pravno pomembno.

op. št. 5: Ta pravica namreč ni zadržek, zaradi katerega toženec teh delavcev ne bi mogel zaposliti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje