Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov.

Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člena ZDavP, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki niso konstantne in se spreminjajo. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe poleg bruto zneskov napačno določilo konkretne zneske neto plače, ki jih mora tožena stranka obračunati oziroma izplačati tožniku, saj se neto zneski izračunajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodila neto zneske plač za plače v obdobju junij 2010 do vključno december 2010 v opisni obliki, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova (za plačilo po višini določenih neto plač) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v I. točki izreka tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova plač za obdobje od 1. junija 2010 do vključno 31. decembra 2010 obračunati 800,00 EUR bruto na mesec in po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov izplačati tožniku mesečne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ V presežku (za plačilo neto zneskov, določenih po višini) se zahtevek tožnika zavrne.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni iz naslova plač za obdobje od junija 2010 do vključno decembra 2010, mesečno obračunati 800,00 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati 565,35 EUR neto na mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka) ter iz naslova regresa za letni dopust obračunati 734,15 EUR bruto in tožniku po odvodu davka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 765,55 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper I, II. in IV. točko sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določb ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek tožnika v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljene trditvene podlage tožeče stranke, saj je očitno odločilo o spregledu pravne osebnosti in odločilo, da je tožena stranka odgovorna za obveznosti družbe A. d.o.o., še posebej v točki VI napadene sodbe. Tožnik ni postavil ustreznega zahtevka za spregled pravne osebnosti, prvostopenjsko sodišče pa je odločalo, kot da je bil tak zahtevek postavljen. Vloge tožnika z dne 7. 2. 2012 ni mogoče šteti za tožbo, vloženo pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik ni vložil tožbe na denarni zahtevek iz delovnega razmerja zoper delodajalca družbo A. d.o.o., dokler je ta družba še obstajala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke v vlogi z dne 24. 2. 2015, oziroma je pavšalno zavrnilo te navedbe zgolj z besedami, da ugovor ni relevanten. Izpostaviti je potrebno, da je v celoti napačna tudi podlaga za predlog za izvršbo, na podlagi katerega se vodi predmetni postopek. Tožnik je predlog za izvršbo z dne 9. 9. 2011 vložil na podlagi pogodbe o sodelovanju z datumom 7. 12. 2010, po kateri naj bi terjatev v višini 21.904,20 EUR zapadla dne 26. 8. 2011, ter izračun obresti z dne 26. 8. 2011 v višini 3.168,49 EUR, ki naj bi zapadle dne 26. 8. 2011. Tožena stranka kot fizična oseba ne more odgovarjati za obveznosti družbe iz naslova denarnih delovnopravnih zahtevkov. Tožnik pa odgovornosti tožene stranke za obveznosti izbrisane družbe ni utemeljeval oziroma ni predložil dokazov zanjo. Tožnik ni vložil izvršbe na plače in regres pred 17. 11. 2011, ko so bile v veljavi spremenjene določbe 442. člena ZFPPIPP v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS glede delne razveljavitve Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov z obveznosti izbrisanih gospodarskih družb, ampak je šele z vlogo z dne 15. 9. 2014 vložil tožbo na plačilo plač in regresa. Prav tako ni v roku enega leta po izbrisu družbe A. d.o.o. iz sodnega registra uveljavljal nobenih zahtevkov zoper toženo stranko in je zato tožba prepozna. Tožnik je predlog za izvršbo vložil 9. 9. 2011, na podlagi neobstoječe listine, kar sam izrecno priznava. Iz neobstoječe listine pa ni mogoče zaključiti, da je vložil izvršbo za plače in regres. Pogodbe o sodelovanju z dne 26. 8. 2011 tožena stranka ni nikoli podpisala. Pogodba o sodelovanju ni verodostojna listina, skladno z določbo 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami), zato je potrebno že iz tega razloga zahtevek tožnika zavreči. V letu 2011 in 2012 tudi ni bilo mogoče z izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljati terjatve iz naslova plače in regresa. Šele s sprejetim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1, objavljenem v Ur. l. RS, št. 21/2013) je bila uvedena možnost vložitve izvršbe za izterjavo plače in regresa (135. člen). Tožnik je ves čas vedel, kako posluje družba A. d.o.o. in bi lahko v postopku izbrisa navedene družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku podal ugovor, da ima družba neporavnane obveznosti do njega, česar pa ni storil. Upoštevajoč dejstvo, da je bila družba A. d.o.o. kot delodajalec izbrisana iz sodnega registra in da nima pravnih naslednikov, ter da tožena stranka ne odgovarja za obveznosti navedene družbe, tožena stranka tudi ne razpolaga z dokumentacijo, da je tožniku plačala vse plače, ki jih le-ta vtožuje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti ugodilo zahtevku tožnika, ki je za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 vtoževal tako obračun bruto plače in plačilo neto plače, vse v nominalnih zneskih.

6. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. Zakon o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 118/2006 s spremembami) v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami), Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. - 144. člen) in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter Zakon o dohodnini (Ur. l. RS, št. 118/2006 s spremembami) urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člena Zakona o davčnem postopku, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki niso konstantne in se spreminjajo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje v izreku sodbe poleg bruto zneskov napačno določilo konkretne zneske neto plače, ki jih mora tožena stranka obračunati oziroma izplačati tožniku, saj se neto zneski izračunajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodila neto zneske plač za plače v obdobju junij 2010 do vključno december 2010 v opisni obliki, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova (za plačilo po višini določenih neto plač) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

7. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožnika, saj sodišče obveznosti plačila tožene stranke oziroma o tožbenem zahtevku iz naslova dolgovanih plač in regresa za letni dopust ni odločilo na podlagi določb o spregledu pravne osebnosti, temveč izključno na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 40/2009, 126/2007 s spremembami). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je do izbrisa družbe A. d.o.o. prišlo 4. 7. 2011. Glede na to, da so po šestem odstavku 442. člena ZFPPIPP aktivni družbeniki solidarno odgovorni upniku za izpolnitev neplačanih obveznosti po izbrisu in je tožena stranka imela, v skladu s 7. in 8. odstavkom tega člena, status družbenika ob prenehanju družbe, kot tudi zadnji dve leti pred prenehanjem, saj je bil edini družbenik in je imel 100 % glasov, izpolnjuje pogoje za zakonsko domnevo aktivnega družbenika, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je bila družba izbrisana pred 17. 11. 2011, ko je začel veljati Zakon o postopkih za uveljavitev in odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (ZPUOOD, Ur. l. RS, št. 87/2011 s spremembami), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke (šesti do deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP).

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je tožnik šele z vlogo z dne 15. 9. 2014 uveljavljal zahtevek za plačilo obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnik zoper toženo stranko že 9. 9. 2011 vložil predlog za izvršbo v višini 25.072,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na podlagi pogodbe o sodelovanju. Izvršilno sodišče je predlogu sledilo ter izvršbo dovolilo, na ugovor tožene stranke pa ga je razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena in odločilo, da bo o zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Okrožno sodišče pa je s sodbo z dne 4. 6. 2014 zavrnilo zahtevek, ki se je glasil na plačilo 18.672,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011. Glede zneska 6.400,00 EUR s pp, kar predstavlja sedem plač v višini 800,00 EUR bruto mesečno za čas od junija 2010 do decembra 2010, pa se je okrožno sodišče izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo, kot terjatev iz delovnega razmerja, v presojo delovnemu sodišču. 9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da četudi se je tožnik v predlogu za izvršbo z dne 9. 8. 2011 skliceval na pogodbo o sodelovanju, ne pa na pogodbo o zaposlitvi, navedeno ne more biti razlog, da bi sodišče zaključilo, da je tožba prepozna. Tožnik je sporno terjatev opredelil kot terjatev iz delovnega razmerja tudi v vlogi z dne 7. 2. 2012 in v tej vlogi je jasno navedel, da mu je tožena stranka, pri kateri je bil zaposlen od 1. 1. 2010 do 5. 2. 2011, dolžna plačati neizplačane plače v višini 5.600,00 EUR ter regres za letni dopust v višini 800,00 EUR, skupaj torej 6.400,00 EUR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da tožnik v roku enega leta po izbrisu družbe A. d.o.o. iz sodnega registra ni uveljavljal nobenih zahtevkov zoper toženo stranko in da je tožba prepozna.

10. Tožena stranka pa se tudi neutemeljeno sklicuje, da bi sodišče prve stopnje moralo zahtevek tožnika zavreči oziroma zavrniti, ker tožena stranka pogodbe o sodelovanju z dne 26. 8. 2011 ni nikoli podpisala, ker pogodba o sodelovanju ni verodostojna listina skladno z določbo 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami). Listine, ki naj bi predstavljale podlago za vložitev predloga za izvršbo oziroma podlago za uveljavljanje zahtevka, so v trenutku odločanja o denarnem zahtevku pri Delovnem in socialnem sodiščem popolnoma brezpredmetne. Sodišče odloča v postopku, ki se nadaljuje na podlagi razveljavljenega sklepa o izvršbi in ni vezano na podlago oziroma obstoj verodostojne listine iz sklepa o izvršbi, temveč presoja navedbe strank, ki jih te podajo tekom postopka v skladu s pravili ZPP, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ugovor v zvezi z nepredložitvijo listin ni relevanten, saj gre za dejansko popolnoma ločena postopka. V pravdnem postopku, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, sodišče namreč ne odloča o obstoju verodostojne listine, ampak ima slednja lahko le vlogo enega izmed dokazov za ugotavljanje utemeljenosti zahtevka.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožnik ves čas vedel, kako posluje družba A. d.o.o. in da bi lahko v postopku izbrisa navedene družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku podal ugovor, da ima družba neporavnane obveznosti do njega, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v tem postopku ni relevanten ugovor, da tožnik ni bil aktiven v postopku izbrisa, kot tudi ni odločilno, da terjatve, ki jo je uveljavljal v izvršbi, ni od samega začetka opredelil kot terjatev iz delovnega razmerja. Bistveno je, da je ta terjatev vendarle bila zajeta v glavnici izvršilnega predloga in da je bila v vlogi z dne 7. 2. 2012 tudi izrecno opredeljena kot terjatev iz delovnega razmerja.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel sklenjeno delovno razmerje pri družbi A. d.o.o., od 1. 1. 2010 do 5. 2. 2011, na podlagi registra ZZZS, in pravilno zaključilo, da ne glede na to, da pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, navedeno še ne pomeni, da tožnik v tem času ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki.

13. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za odločitev v pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar kljub temu ni upravičena do pritožbenih stroškov, saj je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le glede neto zneskov nadomestil plač, medtem ko so ostali bruto zneski nespremenjeni in je tudi vrednost spora ostala nespremenjena. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).