Jedro

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot podlaga za odškodnino zajema vse omejitve, ki jih ima oškodovanec in za katere je glede na redni tek stvari gotovo, da jih bo imel tudi v bodočnosti. Čeprav izvedenec ugotovi, da po uspešnem zdravljenju ni vzrokov za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, se lahko odškodnina prisodi, če o omejitvah izpovejo priče, ker dokaz z izvedencem ni vreden več kot dokaz s pričo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža s 16.499,25 EUR na 13.999,25 EUR in da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 dalje do plačila, - v 3. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, znižajo z zneska 1.105,18 EUR na znesek 648,80 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 63,61 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odškodnino v višini 16.499,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je višji tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 14.500,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 7. 2008 do 14. 7. 2008 (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.105,18 EUR v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje glede na izvedensko mnenje previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati tožnikove navedbe, da bolečine v levi petnici čuti še danes, saj je izvedenec nedvomno pojasnil, da bolečine, ki so se pri tožniku pojavile na šolanju v ZDA, niso posledica udarnine leve petnice pri padcu z vrvi, s čimer je tožnik tudi soglašal. Pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 4.000,00 EUR in ne dosojenih 7.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku ni podano trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je življenjska aktivnost bila zmanjšana le v času zdravljenja, kar pa ne predstavlja zadostne podlage za priznavanje odškodnine iz tega naslova. Izvedenec je v dopolnilnem mnenju poudaril, da so se duševne bolečine v času zdravljenja pojavljale v obliki nevšečnosti, s čemer je tožnik soglašal, zato niso bile podane posebne okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za odmero te odškodnine tudi v primeru začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V sodni praksi velja, da se izvedeniško mnenje upošteva kot temeljni dokaz, medtem ko se izpovedbe prič in tožnika ne upoštevajo, v kolikor so z njim v nasprotju. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zniža dosojeno odškodnino.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je institut pravične denarne odškodnine pravni standard, katerega vsebino zapolnjuje sodna praksa za vsak primer posebej. Prisojeni znesek odškodnine iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je povsem ustrezen, pri določitvi višine pa je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi tožnika, ki so jo potrdile tudi izpovedbe zaslišanih prič, o tem, da se je tožnikovo življenje po nezgodi spremenilo, čeprav tega klinično ni bilo mogoče z gotovostjo potrditi. Tožnik je tako izpovedal, da se je moral odpovedati športnim aktivnostim, ki so mu v življenju veliko pomenile in da je v službi imel težave z nogo. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da bo tožnik zmanjšanje življenjskih aktivnosti moral prenašati še najmanj 40 let. Ob pravilni dokazni oceni je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno dosodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.500,00 EUR. Čeprav se tožena stranka sklicuje na to, da glede na test obremenitve ni nobenih objektivnih znakov, da bo poškodba pri tožniku za daljši čas zmanjšala splošne življenjske aktivnosti, pa je potrebno ugotoviti, da je sodišče glede tega napravilo pravilno dokazno oceno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini za pretrpljene telesne bolečine. Glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter glede na nevšečnosti med zdravljenjem, kakor jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, dosojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR v celoti ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) za pretrpljene telesne bolečine pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin, strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odmeri višine odškodnine sodišče upošteva tudi sodno prakso, kakor se izraža v pravnomočno dosojenih odškodninah za podobne primere. Dosojena odškodnina za pretrpljene fizične bolečine v višini 7.000,00 EUR oziroma 7,2 povprečni neto plači, upoštevajoč zadnji znan podatek v času izdaje izpodbijane sodbe (967,32 EUR za marec 2010 – Ur. l. RS, št. 45/2010 z dne 4. 6. 2010), nikakor ne odstopa od sodne prakse, kakršna je razvidna iz objavljenih primerov. Tako je bila na primer s sodbo VS RS, opr. št. II Ips 518/99 z dne 20. 4. 2000 za podoben obseg prestanih telesnih bolečin dosojena odškodnina v višini 10,2 povprečnih plač v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da dosojena odškodnina nikakor ne odstopa navzgor.

Iz izpodbijane sodbe niti ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odškodnino za pretrpljene telesne bolečine dosodilo na podlagi tožnikove izpovedbe, da še vedno čuti bolečine v levi nogi, saj je sodišče prve stopnje to izpoved le povzelo, ne da bi jo dokazno ocenilo. Dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine po višini ni pretirana niti v primeru, če štejemo za dokazano, da so bolečine in druge neprijetnosti v času zdravljenja trajale le toliko časa, kot je to ugotovil izvedenec.

Pač pa se tožena stranka delno utemeljeno pritožuje v zvezi z dosojeno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje to odškodnino dosodilo za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je res povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je ugotavljal, da je bila pri tožniku za čas zdravljenja zmanjšana življenjska aktivnost in da to zmanjšanje ni trajalo tako dolgo, da bi delovalo v smeri duševnih sprememb. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, je praviloma trajne narave, za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se odškodnina lahko dosodi, če je to zmanjšanje močnejše intenzivnosti, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Vendar pa sodišče prve stopnje tožniku odškodnine iz tega naslova ni dosodilo na podlagi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, do katerega je prišlo v času zdravljenja, temveč na podlagi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki pa ga je ugotavljalo na podlagi izpovedb prič in tožnika in ne na podlagi ugotovitev izvedenca medicinske stroke.

Stališče sodišča prve stopnje, da gre pri tožniku za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot posebno podlago za odškodnino zaradi duševnih bolečin, je razvidno tudi iz navedbe, da bo tožnik neugodnosti moral prenašati še najmanj 40 let. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot podlaga za odškodnino, zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal oziroma ki bi jih pri rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Kljub temu da je izvedenec ugotovil, da pri tožniku po uspešnem zdravljenju ni več vzrokov za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika in prič ocenilo, da se je tožnikovo življenje po nezgodi spremenilo, da se je tožnik moral odpovedati športnim aktivnostim, ki so mu v življenju veliko pomenile in da je imel v službi pri večjih obremenitvah težave z nogo, kakor je to izpovedal kot priča zaslišani D.B.. ZPP ne pozna vrednostnih stopenj dokazov, kar pomeni, da dokaz z izvedencem ni vreden več kot dokaz s pričami. V zakonu ni podlage za pritožbeno stališče, da se izpovedbe prič in tožnika ne upoštevajo, če so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca.

Na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se kaže v tem, da se je tožnik moral odpovedati športnim aktivnostim, ki so mu veliko pomenile in v tem, da je pri večjih obremenitvah v službi imel težave z nogo. Res je, da je izvedenec ugotavljal, da po uspešnem zdravljenju ni več vzrokov za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da je bila pri tožniku življenjska aktivnost zmanjšana v času zdravljenja, kar pa ni trajalo tako dolgo, da bi povzročilo duševne spremembe pri tožniku. Vendar pa takšna ugotovitev ne pomeni, da pri tožniku dejansko ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sta zaslišani priči E.H. in B.D. potrdili, da tožnik zaradi poškodbe ni izvajal iger z žogo in da ima težave z nogami, o čemer je govoril zlasti D.B.. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost obeh zaslišanih prič, zlasti še, ker se v dokumentaciji o tožnikovem usposabljanju v ZDA navaja, da se je tožnik pritoževal nad bolečino v peti, ki je posledica predhodne poškodbe. Glede na to, da ugotovljene omejitve pri fizičnih aktivnostih tožnika trajajo tudi po končanem zdravljenju, nikakor ne gre le za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč za trajno zmanjšanje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi za to obliko negmotne škode.

Vendar pa je sodišče prve stopnje odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo previsoko, saj duševne bolečine zaradi omejitev, ki se kažejo le pri ukvarjanju z določenimi športi in pri zelo povečanih fizičnih naporih, ne opravičujejo odškodnine v višini 8.500,00 EUR. Upoštevajoč odškodnine, ki so bile dosojene za podobne primere zmanjšanja življenjskih aktivnosti, standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek 6.000,00 EUR, od tega pa je potrebno odšteti invalidnino, ki jo je tožniku izplačala Zavarovalnica ... v znesku 500,75 EUR, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku iz tega naslova dolžna plačati znesek 5.499,00 EUR.

Pritožba odločitve sodišča v zvezi z odškodnino za pretrpljeni strah niti ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz tega naslova dosodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je dosojeno odškodnino znižalo za 2.500,00 EUR in da je v takšni višini zavrnilo tožnikov zahtevek ter ustrezno znižalo stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku.

Glede na spremembo dosojenega zneska je tožnik uspel s 45,16 % zahtevka, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 3.291,50 EUR (brez stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem), tožnik pa je upravičen do povrnitve 45,16 % tega zneska, kar znaša 1.486,44 EUR. Pravilna je bila tudi odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi prvega 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) stroške za izvedbo dokaza z izvedencem v celoti naloži v breme toženi stranki, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti znesek 385,20 EUR, kolikor je tožnik založil za predujme za izvedbo tega dokaza. Tožena stranka je tožniku tako dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.871,74 EUR.

Obenem je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 54,84 % njenih utemeljeno priglašenih stroškov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašena nagrada tožene stranke znaša 2.203,20 EUR, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov po 13. členu Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), češ da ti stroški gredo le stranki, ki jo zastopa odvetnik. Res je sicer, da 13. člen OT določa, da je stranka dolžna odvetniku povrniti sredstva, ki jih je zanjo založil, pri čemer se ti stroški lahko povrnejo v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk oziroma 1 % od presežka nad 1000 točk. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo prvega odstavka 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 s spremembami). Ta določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Navedeno pomeni, da je tudi materialne stroške državnega pravobranilstva potrebno obračunati po OT in da je k nagradi v višini 2.203,20 EUR potrebno prišteti še 2 % od nagrade do 1000 točk oziroma 9,18 EUR ter 1 % od nagrade nad 1000 točk oziroma 17,44 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke torej znašajo 2.229,82 EUR, tožnik pa je dolžan povrniti 54,84 % tega zneska oziroma 1.222,84 EUR.

Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 648,80 EUR, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na navedeni znesek.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako ne razlogi, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo dosojeni znesek želela znižati za 11.500,00 EUR, uspela pa ga je znižati za 2.500,00 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh v pritožbenem postopku 21,74 % in da je upravičena do povrnitve takšnega dela utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 625 točk oziroma 286,87 EUR, k temu je potrebno prišteti še 2 % pavšal za materialne stroške oziroma 5,74 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke v pritožbenem postopku znašajo 292,61 EUR, tožnik pa je toženi stranki dolžan povrniti 21,74 % tega zneska, kar znaša 63,61 EUR.