Jedro

Tožnik je bil na podlagi odločbe ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka prostega delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela, zato je utemeljeno pričela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1 oziroma po 40. členu ZZRZI. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in poslovnega razloga z dne 24. 4. 2012, nezakonita in brez pravnega učinka; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki traja od 27. 5. 2012 dalje, zato je tožena stranka dolžna od tega dne dalje tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 za nedoločen čas in ji vpisati delovno dobo v zavarovanje za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter jo pozvati na delo in prijaviti v zavarovanje; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto nadomestilo plače z dodatkom za delovno dobo v višini kot če bi delala, od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovnega nastopa dela ter ji plačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnega neto zneska v plačilo dalje do plačila in ji priznati in izplačati tudi druge pravice in denarne zneske iz delovnega razmerja s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom, podrejeno pa, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu in da mu utemeljeno ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je oprlo na pričanje prič tožene stranke in na izvedensko mnenje mag. A.A.. Tožeča stranka je v tožbi izpostavila za sporno razmerje bistvena vprašanja in sicer predhodne postopke pravdnih strank (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi neuspešnega poskusnega dela, ko je bila v sodnem postopku z zamudno sodbo ugodno rešena in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki je bila v sodnem postopku razveljavljena) in da ima toženka zaposlenih 22 invalidov, ki jim je kljub omejitvam ponudila drugo delo z omejitvami oziroma jim omogočila nadaljevanje dela na istem delovnem mestu. Meni, da jo je tožena stranka pri prenehanju delovnega razmerja obravnavala diskriminatorno, zlasti še, ker je tožena stranka po končanem drugem sodnem postopku imela na razpolago delovno mesto kurirja, ker je delavec odšel v pokoj. Glede presoje diskriminatornosti je sodišče zaključilo, da razlogov ni našlo, ker je ugotovilo resničnost razlogov za odpoved. Pri tem je dodalo, da je B.B. prepričljivo pojasnil, da je bilo v času obravnavane odpovedi pri toženi stranki zaposlenih 22 invalidov, medtem ko jih je trenutno zaposlenih le še 17, kar je posledica tehnološkega napredka. To opravičevanje ravnanja tožene stranke je po mnenju pritožbe nepomembno, saj se presoja razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalida in možnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po času, ko je tožena stranka prejela pravnomočno sodbo v zadevi I Pd 1651/2009 z dne 16. 9. 2011 in je tožeči stranki odredila čakanje na delo. Za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu so bistvene samo omejitve, ki jih je v pravnomočni odločbi ugotovil ZPIZ Slovenije z dne 10. 7. 2009 in samo te omejitve so zavezujoče za toženo stranko, kot tudi za sodišče oziroma izvedence. Pooblaščeni zdravnik tožene stranke gotovo pozna postopek in bistvo pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ, zato prepisovanje kasnejših psiholoških izvidov tožnika, ki ne smejo vplivati na odločanje, ni mogoče razlagati drugače kot diskriminatorno ravnanje. Da je tožena stranka ravnala v zvezi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki diskriminatorno, dokazuje tudi, da je delavcu invalidu C.C. ponudila drugo ustrezno delo s pogodbo celo po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in sicer dne 13. 8. 2013 s polnim delovnim časom in upoštevajoč njegove omejitve. Drugim delavcem invalidom pa je tožena stranka omogočila nadaljevanje dela na delovnih mestih, katerih delovna opravila je prilagodila njihovim omejitvam po odločbah ZPIZ. Tako je delavcu D.D. dne 27. 11. 2009 omogočila dela na delovnem mestu delavec za preprosta dela z omejitvami v toplotno urejenih zaprtih prostorih, prav tako pa tudi zagotovila nadaljnjo delo delavcu invalidu E.E., na delovnem mestu pomožni delavec v dodelavi v organizacijski enoti razrez z omejitvami od 1. 10. 2009 dalje. Tudi delavcu invalidu F.F. je po dopolnilnem mnenju ZPIZ z dne 10. 12. 2010 omogočila nadaljevanje dela na delovnem mestu pomožna dela z omejitvami v toplotno urejenem zaprtem prostoru. Če je tožena stranka omogočila nadaljevanje dela takemu številu delavcev in zadolžitve prilagodila spremenjenim delovnim zmožnostim, bi enako lahko ravnala tudi pri tožniku, zlasti še, ker je tožnik postal invalid III. kategorije invalidnosti v času, ko so ti delavci dobili primerno delo. Tožena stranka v obdobju od leta 2009, ko je tožeča stranka postala invalid, ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi nobenemu drugemu delavcu invalidu. Odločitev sodišča je nepravilna tudi, ker tožena stranka ni predložila sistemizacije z opisom del na dan, ko je tožeči stranki odredila čakanje na delo (16. 9. 2011), kar je tožeča stranka zahtevala v svoji vlogi oziroma navajala na prvem naroku za glavno obravnavo, izvedenka pa je pri presoji upoštevala akt na dan 1. 12. 2011, torej akt, ki za sporno razmerje ni pomemben. Dokazni postopek je pokazal popolno neurejenost splošnih aktov in nepregledno sprejemanje, zato ni jasno, kateri akt (oziroma delovno mesto) je v določenem času sploh veljal in niti ni jasno, ali je bil sprejet po zakonitem postopku. Zavrača tudi izvedensko mnenje mag. A.A., ker si je le-ta ogledala delovni proces na posameznih delovnih mestih leta 2014 in ne po stanju na dan 16. 9. 2011, ter pri okvirni analizi in zdravstveni oceni delovnega mesta tudi izhajala iz stanja na dan ogleda. Trditve izvedenke, da so omejitve tožeče stranke navedene v odločbi ZPIZ z dne 10. 7. 2009 oziroma v izvedenskem mnenju IK I. stopnje skladne z zdravniškim spričevalom z dne 6. 10. 2011 in mnenjem v zvezi z dopisom z dne 20. 3. 2012 dr. G.G., je napačna, saj vsebina omenjenih listin pove, da dr. G.G. v spričevalih in mnenjih ne povzema odločbe ZPIZ. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasno obrazloženi in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa vsebuje razumljiv izrek, ki ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ter poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožeči stranki podala dne 24. 4. 2012. 8. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bil tožnik sprva pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu pomočnik razrezovalca - razrezovalec in voznik viličarja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 za določen čas; - da je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe I Pd 1651/2009 z dne 9. 11. 2010 tožeči stranki ponovno vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008 ter bila dolžna ravnati v skladu z odločbo ZPIZ z dne 10. 7. 2009 in tožeči stranki zagotoviti ustrezno zaposlitev glede na preostalo delovno zmožnost; - da je bila tožeča stranka na podlagi odločbe ZPIZ z dne 10. 7. 2009 ugotovljena invalidnost III. kategorije ter ji priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, tj. za delo brez finega prijema leve roke in v ugodnih mikroklimatskih pogojih s polnim delovnim časom; - ker tožena stranka v skladu z odločbo ZPIZ za tožečo stranko po reintegraciji ni imela ustreznega dela, jo je z odredbo z dne 26. 9. 2011 napotila na čakanje na domu in na zdravniški pregled k pooblaščenemu zdravniku medicine dela, ki je podal mnenje, da tožeča stranka ni zmožna opravljati delovnih nalog na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2008; - da je tožena stranka preverila, ali je mogoče tožečo stranko zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma jo je mogoče prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delo v skladu z njenimi preostalimi zmožnostmi, strokovno izobrazbo in usposobljenostjo, vendar za tožečo stranko ni imela drugega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti. Prav tako je preverila možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni; - da je tožena stranka dne 15. 12. 2011 tožeči stranki vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi ugotovljene invalidnosti; - da je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve sprejela Mnenje o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2012, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožeči stranki utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi ter da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi; - da je tožena stranka dne 24. 4. 2012 podala tožeči stranki redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožeči stranki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov, da je podan razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje tožnikovega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev podrobno in obširno obrazložilo ter se opredelilo tudi do vseh dejstev, ki so odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi odločbe ZPIZ z dne 10. 7. 2009 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, ki izhajajo iz citirane odločbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka prostega delovnega mesta, ki bi bilo ustrezno glede na tožnikovo preostalo delovno zmožnost, ni imela, zato je utemeljeno pričela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnika je obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A1), pridobila mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2012 (A2), za katerega je tožena stranka zaprosila že 11. 1. 2012. Ker je komisija ugotovila, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) oziroma v 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.), je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan utemeljen razlog in da je tožena stranka pri tej odpovedi spoštovala vse zakonske določbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotavljalo oziroma da je bilo to ugotovljeno zmotno in nepopolno. V zvezi s tem tožnik v obširnih pritožbenih navedbah zatrjuje, da bi lahko tožena stranka tožniku zagotovila ustrezno delo (in pri tem našteva druge delavce invalide, ki jim je delo zagotovila) in napačno ugotovilo, da ima tožena stranka zasedena vsa delovna mesta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, ki bi ga bilo mogoče tožniku ponuditi glede na njegovo izobrazbo, delovne izkušnje in delovne zmožnosti. Navedeno izhaja tudi iz mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 4. 2012, kot tudi iz sodnega izvedenskega mnenja Univerzitetnega kliničnega centra H., Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki ga je sodišče v sodnem postopku postavilo za ugotovitev, ali je bila zdravstvena zmožnost tožnika takšna, da je omogočala njegovo zaposlitev na kateremkoli delovnem mestu pri toženi stranki, ki ga je tožnik v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje navajal. 12. Izdelano izvedeniško mnenje z dne 21. 3. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno v celoti sprejelo, saj je bilo jasno, popolno, razumljivo in strokovno obrazloženo, na predlog tožnika tudi zaslišalo sodno izvedenko mag. A.A. in tožnik po zaslišanju izvedenke na izvedensko mnenje ni podal pripomb. Zato so navedbe tožnika v pritožbi, kjer navaja, da se ne strinja z izvedenskim mnenjem, podane prepozno in predstavljajo pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Iz sodnega izvedenskega mnenja z dne 21. 3. 2014 (l. št. 154 do 170) izhaja, da tožnik ni zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu pomočnik razrezovalca in viličarista, tj. na delovnem mestu za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa tudi ne na delih, ki jih je tožnik v dokaznem postopku navajal in sicer: dela na delovnih mestih delavec za preprosta dela v oddelku lesobrusilnice, pomožni delavec v organizacijski enoti kartonski stroj I., pomočnik v mokrem delu v organizacijski enoti kartonski stroj I., univerzalec v organizacijski enoti kartonski stroji I., univerzalec v organizacijski enoti priprava snovi I., delavec za preprosta dela v organizacijski enoti priprava snovi J., pomožni vzdrževalec v organizacijski enoti strojno vzdrževanje in pomožni delavec v oddelku dodelave, ker ne ustrezajo zdravstvenim omejitvam v odločbi ZPIZ oziroma navedena delovna mesta zanj niso ustrezna. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik tudi ni zmožen opravljati del in nalog na višini, ni zmožen delati v notranjem prometu tožene stranke in da zdravstvena zmožnost tožnika v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila taka, da bi omogočala njegovo zaposlitev na konkretno navedenih delovnih mestih. Iz obsežnega izvedenskega mnenja tudi natančno izhaja, zakaj nobeno s strani tožnika zatrjevanih predlaganih delovnih mest ne ustreza vsem omejitvam po odločbi ZPIZ z dne 10. 7. 2009, saj bodisi zahtevajo fin prijem bodisi delo v neugodnih mikroklimatskih pogojih, vožnjo z viličarjem oziroma vožnjo v notranjem prometu ali delo na višini. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je imela tožena stranka prosto delovno mesto kurirja, katerega bi lahko ponudila tožniku, saj tožnik na izrecno zahtevo sodišča, da navede vsa delovna mesta, na katerih bi po njegovem mnenju glede na njegovo usposobljenost lahko delal, delovnega mesta kurirja ni navedel (na naroku dne 11. 6. 2013).

14. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sodnega izvedenskega mnenja Univerzitetnega kliničnega centra v H., zaslišanja izvedenca in na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ustreznega delovnega mesta za tožnika ni imela na razpolago, saj delovno mesto pomočnik razrezovalca in voznik viličarja za tožnika zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije namreč ni bilo več ustrezno. Prav tako pa je ob upoštevanju tožnikovih omejitev po pravnomočni odločbi ZPIZ z dne 10. 7. 2009 pri toženi stranki ni bilo ustrezno tudi nobeno izmed drugih delovnih mest, tudi ne pri drugih delodajalcih, kjer je tožena stranka preverila možnost zaposlitve tožnika. Pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je tožena stranka drugim delavcem invalidom ponudila drugo delo z omejitvami, le za tožnika ga ni imela in da nima zasedenih vseh delovnih mest, ni odločilnega pomena za presojo utemeljenosti njegove pritožbe, saj je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo mogoče premestiti tožnika (glede na pogoje iz prvega odstavka 40. člena ZZRZI). Razlog za izpodbijano redno odpoved ni bil v tem, da tožena stranka del, ki jih opravlja tožnik ne potrebuje, temveč v tem, da tožnik teh del zaradi invalidnosti ni bil zmožen opravljati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti izpeljala zakonito, da je obstajal utemeljen in resnični razlog za podajo odpovedi in da tožnik ni bil neenakopravno obravnavan v primerjavi z ostalimi invalidi, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba. Dejstvo je, da tožena stranka ustreznega delovnega mesta ob upoštevanju tožnikovih omejitev po pravnomočni odločbi ZPIZ z dne 10. 7. 2009 ni imela na razpolago, zgolj zato pa redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni diskriminatorna.

15. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni predložila ustrezne sistemizacije delovnih mest in opisov delovnih mest. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2013 sodišču predložila sistemizacijo delovnih mest z dne 1. 1. 2009, sistemizacijo delovnih mest - stanje september 2009 in sistemizacijo delovnih mest na dan 1. 12. 2011 (B13 - B16). Prav tako je dostavila tudi opise delovnih mest z oceno tveganja za delovna mesta, ki jih je tožnik navedel v pripravljalni vlogi z dne 20. 11. 2013, ki so bila veljavna v mesecu novembra 2011 (B58 - B66), kar vse je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku upoštevalo.

16. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti tožnikove pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).