Jedro

Starši so dolžni preživljati otroke tudi po polnoletnosti, če se redno šolajo, vendar samo v skladu s svojimi možnostmi. Pri tem imajo preživninske obveznosti nasproti mladoletnim otrokom prednost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v celoti, sodba prve stopnje pa v izpodbijanem prisodilnem delu ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati tožnici preživnino in sicer v času od 1.8. do 30.9.1996 po 15.000,00 SIT mesečno, nato pa po 20.000,00 mesečno. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnica redno študira v L. in da znašajo stroški za njeno preživljanje od 60.000,00 do 65.000,00 SIT mesečno. Prejema štipendijo v znesku 21.000,00 SIT in otroški dodatek v znesku 2.366,00 SIT mesečno. Toženec je sprva prejemal nadomestilo pri Zavodu za zaposlovanje v znesku 59.762,00 SIT, nato pa od novembra 1996 dalje osebni dohodek pri podjetju C. P. v znesku 41.000,00 SIT mesečno. Skrbi za sina, za katerega prejema od njegove matere preživnino v znesku 16.000,00 SIT in otroški dodatek v znesku 5.400,00 SIT mesečno. Prejema tudi kilometrino in dnevnice, katerih zneska pa ni bilo mogoče ugotoviti, vendar sodišče sklepa, da osebni dohodki z dnevnicami presegajo 60.000,00 SIT mesečno. Zato toženec zmore plačevati preživnino za tožnico po 20.000,00 SIT mesečno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga toženec revizijo. Navaja, da ni bilo upoštevano njegovo premoženjsko stanje. Zanika, da bi od delodajalca dobil povračilo materialnih stroškov. Nasprotno, delodajalec mu od aprila 1997 dalje ne izplačuje niti osebnih dohodkov. Preživlja se tako, da se zadolžuje. Sodišču očita, da ni upoštevalo njegovih argumetov in da je pristransko. Želi, da se pri nadaljnjem sojenju izloči sodišče v V. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa, da so dolžni starši preživljati svoje otroke tudi po polnoletnosti, če se redno šolajo (1. odst. 123. čl. ZZZDR). Za tožnico je ugotovljeno, da redno študira in torej v tem pogledu izpolnjuje pogoje za preživnino. Ta pa se določi po potrebi upravičenca in po zmožnosti zavezanca (129. čl. ZZZDR). Tožničine potrebe so natančno ugotovljene. Te ugotovitve sodb prve in druge stopnje predstavljajo dejansko podlago tudi za revizijsko odločanje (3. odst. 385.čl. ZPP). Vendar pa so možnosti toženca kot preživninskega zavezanca prav tako odločilen element za določitev preživnine. V zvezi s tem je ugtovljeno, da znaša tožnikov osebni dohodek skupaj z dnevnicami 60.000,00 SIT mesečno. Toda tožencu je bil ob razvezi zakonske zveze dodeljen v varstvo, vzgojo in oskrbo mladoletni sin M.. Zanj je dolžan skrbeti in ta obveznost ima glede na sinovo mladoletnost prednost pred toženčevo preživninsko obveznostjo nasproti tožnici, ki je že polnoletna. Preživnina in otroški dodatek, ki ju toženec prejema za sina, ne spadata med tiste prejemke, ki dajejo tožencu osnovo za plačevanje preživnine tožnici. Nasprotno, treba je upoštevati, da toženec tudi od svojih osebnih dohodkov nujno nekaj namenja za preživljanje sina; koliko pa ni ugotovljeno. Ni ugotovljeno tudi to, koliko znašajo potrebni stroški za toženčevo lastno preživljanje. Potemtakem toženčeve preživninske možnosti v smislu določbe 129.čl. ZZZDR niso ugotovljene. Za materialnopravno pravilno odločitev o tožničinem preživninskem zahtevku pa je potrebno ugotoviti obe predpostavki preživninske obveznosti: potrebe tožnice kot upravičenke in možnosti toženca kot zavezanca. Medtem ko je prva predpostavka ugotovljena, pa druga zaradi napačnega materialnopravnega pristopa izpodbijane sodbe ni.

Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga toženec uveljavlja smiselno v svoji laični reviziji in ki je v tem, da pri sicer ugotovljenih dohodkih zaradi neupoštevanja toženčeve preživninske obveznosti do sina in njegovih lastnih preživninskih potreb, ni bila ugotovljena njegova zmožnost prispevati k preživljanju tožnice (129.čl. ZZZDR). Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in odločilo na podlagi 2. odst. 395.čl. ZPP.

V nadaljevanju postopka bo treba ugotoviti, koliko znaša toženčevo breme za preživljanje sina po odbitku otroškega dodatka in preživnine, ki jo prejema od otrokove matere, in kolikšni so toženčevi lastni potrebni stroški. Šele tedaj bo mogoče ugotoviti, kakšne so dejanske toženčeve možnosti za preživninski prispevek tožnici.

Toženec uveljavlja prenos pristojnosti na drugo sodišče, oziroma, kot se laično izraža, izločitev prvostopnega sodišča v V.. O tem vprašanju revizijsko sodišče ne odloča, ker ne spada v okvir revizijskega preizkusa izpodbijane sodbe.