Jedro

Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva, zato tudi niso predmet trditvenega bremena. To pomeni, da jih pravdni stranki ni treba zatrjevati oziroma nasprotni stranki prerekati. Nanje tudi ni mogoče aplicirati pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP o nespornih oziroma priznanih dejstvih.

Namen pravil znanosti in strok, logičnega mišljenja ter izkustvenih pravil je, da se iz nespornih oziroma dokazanih dejstev sklepa na obstoj pravno pomembnih dejstev. Taka pravila so zato predmet dokaznega bremena, vendar pa jih sodnik pozna po uradni dolžnosti in njihova vsebina ni predmet dokazovanja, razen če gre za taka pravila, ki presegajo raven splošne razgledanosti, zaradi česar je potrebno strokovno znanje izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 43.391,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi se škodnega dne na stopnicah ob njegovem odhodu nahajala večja količina vode zaradi obilnega zalivanja. Poleg tega je sodišče vzročno zvezo med eventualno mokrimi stopnicami in padcem preverilo še s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Ugotovilo je, da tudi, če bi bile stopnice res mokre, niso bile spolzke. Tako je sodišče zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bile vzrok za padec mokre in spolzke stopnice, zato nista podani ne subjektivna, ne objektivna odgovornost zavarovanca toženke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, spregledalo pa zatrjevana dejstva, ki jih toženka ni izrecno prerekala. Toženka je povsem nedvoumno nasprotovala vsem tožnikovim trditvam, ki se nanašajo na odločilna in pravno pomembna dejstva. Tožnikova trditev, da je zaradi zelo prepustne zemlje voda iz korita šele čez nekaj časa odtekla v podstavek in nato na stopnico, je tako očitno nerazumna in sprta s fizikalnimi zakoni, kot je to tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, da toženki te trditve ni bilo treba še posebej natančno razčlenjevati in obrazloženo prerekati, da bi se izognila domnevi iz drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Menilo je, da je dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, natančna, celovita in dovolj prepričljiva, da je pritožbene trditve ne morejo omajati.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (kršitev 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) pred sodiščem druge stopnje in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da toženka ni prerekala zatrjevanega dejstva, da so se ob stopnišču nahajale stebelne sočnice, ki uspevajo v zelo propustni zemlji, kar pomeni, da ko se voda nalije v korito, le-ta šele čez nekaj časa odteče v podstavek, iz podstavka pa na stopnice. Navedeno dejstvo pa je v konkretni zadevi odločilno. Sodišče druge stopnje je pomanjkljivo trditveno podlago toženke nadomestilo z lastno interpretacijo neprerekanih dejstev. S tem, ko je sodišče navedlo, da toženki teh trditev ni bilo treba obrazloženo prerekati, je kršilo 214. člen ZPP, kar je bistveno vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Nadalje navaja, da sodišče druge stopnje skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) ne more samo ugotavljati, ali je neko dejstvo neživljenjsko oziroma v nasprotju s fizikalnimi zakoni, če stranka tega ne zatrjuje. Tega dejstva sodišče tudi ne bi smelo ugotavljati po uradni dolžnosti, saj ne gre za nedovoljena razpolaganja strank (3. člen ZPP). Ker je tožnik, drugače kot sodišče, štel svoje navedbe za priznane, jih ni natančneje obrazložil in tudi ni predlagal postavitve morebitnega izvedenca, ki bi lahko podal svoje mnenje glede fizikalnih zakonov, v nasprotju s katerimi naj bi bile tožnikove trditve. S tem je bila tožeči stranki tudi odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da je toženka v svojem trditvenem gradivu povsem nedvoumno nasprotovala vsem tožnikovim trditvam, ki se nanašajo na odločilna in pravno pomembna dejstva. To velja tudi za ključno tožnikovo trditev, da so bile stopnice v času škodnega dogodka mokre, ki jo je toženka izrecno zanikala. Drži, da je tožnik zatrjeval, da so bile na stopnicah nasajene tudi stebelne sočnice, ki uspevajo v zelo propustni zemlji, kar pomeni, da ko se voda nalije v korito, le-ta šele čez nekaj časa odteče v podstavek, iz podstavka pa na stopnice, in da toženka te navedbe ni izrecno zanikala. Vendar pa iz citirane povedi ne izhajajo zgolj trditve o dejstvih, ampak tudi trditve o pravilih znanosti, stroke, logičnem mišljenju oziroma izkustvenih pravilih. To še posebej velja za sklepanje, da zalivanje rastline, ki uspeva v zelo propustni zemlji, pomeni, da ko se voda nalije v korito, le-ta šele čez nekaj časa odteče v podstavek. Pravila izkušenj, znanosti ali stroke, čeprav so bistven element procesnega gradiva, niso dejstva, zato tudi niso predmet trditvenega bremena.(1) To pomeni, da jih pravdni stranki ni treba zatrjevati oziroma nasprotni stranki prerekati. Nanje tudi ni mogoče aplicirati pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP o nespornih oziroma priznanih dejstvih.

7. Namen pravil znanosti in strok, logičnega mišljenja ter izkustvenih pravil je, da se iz nespornih oziroma dokazanih dejstev sklepa na obstoj pravno pomembnih dejstev. Taka pravila so zato predmet dokaznega bremena(2), vendar pa jih sodnik pozna po uradni dolžnosti in njihova vsebina ni predmet dokazovanja(3), razen če gre za taka pravila, ki presegajo raven splošne razgledanosti, zaradi česar je potrebno strokovno znanje izvedenca.(4) V obravnavanem primeru pa za preizkus (ne)smiselnosti tožnikovega sklepanja strokovno znanje ni bilo potrebno, zato tudi niso utemeljeni revizijski očitki, da bi tožnik, če bi mu sodišče razkrilo, da je to dejstvo zanj sporno, predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke.

8. Poleg navedenega sta nižji sodišči tožbeni zahtevek zavrnili na podlagi dveh neodvisnih ugotovitev, in sicer prve, da stopnice niso bile mokre, ter druge, da tudi če to ni res, stopnice niso bile spolzke. Slednji sklop razlogov, ki že sam zase potrjuje pravilnost materialnopravnega zaključka nižjih sodišč, da mokre in spolzke stopnice niso bile vzrok tožnikovega padca, pa z revizijo ni bil izpodbijan.

9. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

Op. št. (1): Primerjaj Zobec, J. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 356. Op. št. (2): Isti, prav tam.

Op. št. (3): Primerjaj Galič, A. in Wedam Lukić, D. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 82. Op. št. (4): Primerjaj Zobec, J. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, str. 356.