Jedro

Razlogi, na katere se sklicuje predlagatelj, predstavljajo kvečjemu utemeljevanje njegovega ekonomskega interesa za izid tega postopka, saj bi se v primeru uspeha tožeče stranke kazal v višjem poplačilu upnikov v stečajnem postopku in s tem tudi predlagatelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloge D. Đ, D. D., in V. Đ., za dovolitev stranske intervencije na strani tožeče stranke.

2. D. D. je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njegovemu predlogu za dovolitev stranske intervencije na strani tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 199. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, lahko pridruži tej stranki. Interes zainteresirane osebe mora biti torej pravni, kar pomeni, da mora izhajati iz določenega pravnega razmerja med intervenientom in eno izmed strank. Takšen interes tretjega obstoji, kadar odločba, ki bo izdana v obravnavani pravdi, neposredno ali posredno vpliva na njegov pravni položaj.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnik svoj pravni interes, da v pravdi zmaga tožeča stranka, izkazoval s trditvami, da namerava zavarovati svojo pravno korist tako zase kot tudi za ostale upnike v postopku St 1753/2012, ker bi zaradi dobrega poznavanja predmeta pravde s svojo prisotnostjo vidneje pripomogel pri reševanju te pravde in posledično stečajnega postopka. Pravni interes pa naj bi izkazoval tudi kot družinski član lastnika podjetja, ki v tej pravdi nastopa kot tožnik in kot največji upnik v stečajnem postopku St 1753/2012. 6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da razlogi, na katere se sklicuje predlagatelj, predstavljajo kvečjemu utemeljevanje njegovega ekonomskega interesa za izid tega postopka, saj bi se v primeru uspeha tožeče stranke kazal v višjem poplačilu upnikov v stečajnem postopku in s tem tudi predlagatelja. Ob takšni ugotovitvi je pravilno zaključilo, da zgolj tako utemeljen ekonomski interes predlagatelja za stansko intervencijo ne zadostuje za utemeljitev intervencijskega interesa, na podlagi katerega bi se ta predlagatelj lahko v postopku pridružil tožeči stranki. Ekonomski, moralni ali kakšen drug interes tretje osebe, da v pravdi zmaga ena od strank, namreč ni zadosten razlog za intervencijo.

7. Vsaka stranka lahko oporeka intervenientu pravico do udeležbe v postopku in predlaga, naj se intervencija zavrne; sodišče pa lahko tudi brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta (prvi odstavek 200. člena ZPP). Iz navedene določbe izhaja, da sodišče v primeru, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta, intervencijo zavrne. Zmotno je tako stališče pritožnika, da sodišče intervencijo vedno dopusti, kadar ji ne oporeka nobena od strank. Očitki prvostopenjskemu sodišču v tej smeri zato niso utemeljeni.

8. Pritožnik s trditvami, da svojega ekonomskega interesa pri uveljavljanju pravne koristi ne opravičuje zgolj za svoje dobro, temveč dobro vseh upnikov v stečajnem postopku, da gre za višji interes, ki ni za nikogar škodljiv ter da z dopuščeno intervencijo ne bi bila prizadeta kakršnakoli korist stečajnega dolžnika ali upnikov, pravnega interesa, ki je izrecna zakonska zahteva za dopustitev udeležbe tretjih oseb v pravdi, ne more utemeljiti.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in argumentirano zavrnilo predlog D. Dj. za dovolitev stranske intervencije na strani tožeče stranke. Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti ni podan nobeden od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).