Jedro

Tožnica ni upravičena do plačila terjatev, ki izvirajo iz delovnega razmerja, torej iz poslovnega razmerja z toženo stranko, ki so nastale v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko kot samostojno podjetnico, ker za takšne obveznosti tožena stranka ne odgovarja kot fizična oseba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka iz naslova neizplačanih plač plača znesek 4.322,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov razvidnih iz točke 1 izreka sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Meni, da je utemeljitev sodišča prve stopnje neprepričljiva, saj v primeru prenehanja s.p. ne morejo prenehati oz. ugasniti obveznosti nosilca s.p., še posebej, če je vedel za zahtevek, o katerem teče sodni postopek. Ravnanje tožene stranke, ki v stečajnem postopku sicer ni zavezana predložiti ustreznega dokazila, da nima odprtih obveznosti, tega pa sama tudi ni naredila, pomeni samo izigravanje predpisov in upnikov in bi moralo na to sodišče paziti tako v stečajnem, kot tudi v tem postopku. Res je, da v primeru, da tožena stranka v stečajnem postopku izkaže, da nima premoženja, ki bi spadalo v stečajno maso, tožeča stranka z izterjavo zoper njo kot pravno osebno ne more uspeti, uspešen pa je lahko zahtevek zoper nosilca – ustanovitelja – fizično osebo, katere obveznosti pa ne ugasnejo. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja: Kot smiselno izhaja iz pritožbe ta uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da za obveznosti podjetnika posameznika, ki izvirajo iz njegove dejavnosti v obdobju pred začetkom stečajnega postopka, odgovarja ta bivši podjetnik kot fizična oseba, so neutemeljene. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje in se pri obrazložitvi oprlo na sodbo Vrhovnega sodišče RS, opr. št. II Ips 76/2006 z dne 10. 4. 2008, tudi za stečaj samostojnega podjetnika veljajo določbe 99. člena Zakona o prisilni poravnavi stečajev in likvidacij (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in spremembe), saj ga Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe) vključuje v sistem gospodarskih subjektov (72. člen). Ker terjatve tožnice izvirajo iz delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, torej iz poslovnega razmerja med tožnico in toženo stranko in ne iz osebnega razmerja, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama.