Jedro

Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL, in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugotovilo, da ima nepremičnina s parcelno številko 1/57, k. o. X (kot individualno pripadajoče zemljišče) pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini in da lastninska pravica na njej učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom A. trg 3, ... (ID znak stavbe: X-190). V preostalem delu, to je glede nepremičnin s parcelnimi številkami 1/36, 1/37, 1/39, 1/81, 1/149, 1/150, 1/155, 1/187, 1/188, 41/4, 45/3, 47/3 in 47/4, vse k. o. X,1 je predlog za ugotovitev individualnega pripadajočega zemljišča k stavbi iz prejšnje točke zavrnilo (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje predlagateljica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke urbanistične stroke, ki ga ni mogoče preveriti, izvedenka pa se tudi ni opredelila do obrazloženih pripomb predlagateljice. Sodišču očita, da je opustilo preverjanje enega izmed meril - preteklo rabo zemljišča. Glavni očitek pritožbe se nanaša na to, da stavba predlagateljice, glede na odločitev sodišča nima niti enega individualno določenega parkirišča, čeprav jih je imela pred izgradnjo stavb na naslovih Ulica B. 4, 6, 8 na pretežnem delu parc. 1/150 in 1/37. Trdi, da ni utemeljenega razloga, da se ne bi vsaj parc. št. 1/150 opredelila kot individualno pripadajoče zemljišče k obravnavani stavbi, saj predstavlja v naravi dovozno pot do vhoda in parkirišče k tej stavbi. Sodišču očita, da odločitev ni skladna z normativi in z nekdanjimi zazidalnimi načrti.

3.Na pritožbo je odgovorila prva nasprotna udeleženka - Mestna občina C., ki predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

4.Pravno podlago za odločitev predstavljajo zlasti določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL-1). Po določbi prvega odstavka njegovega 42. člena je pripadajoče zemljišče tisto, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Kriterije za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča določa njegov 43. člen.

5.Predlagateljica je predlagala ugotovitev, da so nepremičnine s (takratnimi) parcelnimi št. 1/36, 1/37, 1/39, 1/57, 1/81, 1/146, 1/149, 1/150, 1/155, 41/4, 45/3, 47/3 in 47/4 pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu A. trg 3, ... (ID znak stavbe X-190). Trdi, da se navedene parcele nahajajo neposredno pred stavbo in v naravi predstavljajo parkirna mesta, dovoze in dostope do stavbe, prostor za smetnjake ter so kot take namenjene redni rabi obravnavane stavbe.

6.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da zgolj parcela 1/57, ki neposredno obdaja stavbo, predstavlja njeno individualno pripadajoče zemljišče. Svojo odločitev je oprlo predvsem na ugotovitve sodne izvedenke urbanistične stroke, ki je ugotovila, da je bila obravnavana stavba zgrajena leta 1981 na podlagi takrat veljavne prostorske in druge dokumentacije. Zaradi lažjega razumevanja celotne parkirne situacije v soseski in predlaganih zemljišč, je izvedenka analizirala tudi dokumentacijo za določene sosednje objekte. Ugotovila je, da so bila parkirišča namenjena skupni rabi več stavb in ne zgolj individualni rabi ene stavbe znotraj soseske.

7.Pritožnica neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje in izvedenka nista upoštevala njenih pripomb na izvedensko mnenje. Izvedenka se je do pripomb predlagateljice in prve nasprotne udeleženke na izvedensko mnenje obširno opredelila v odgovoru na pripombe 1 iz junija 2025. V odgovoru opisno in grafično pojasni spreminjanje obsega zemljišča, ki je bilo namenjeno (izključno) rabi obravnavane stavbe glede na spreminjanje zazidalnih načrtov in ostalih prostorskih aktov, ki so načrtovali tudi gradnjo sosednjih stavb. Ob tem navaja vse relevantne prostorske akte in odločbe, ki jih je tudi priložila prvotnemu izvedenskemu mnenju iz oktobra 2024, zato tudi očitek, da mnenja ni mogoče preveriti, ne drži.

8.Glavni očitek pritožbe se nanaša na splošno nezadovoljstvo predlagateljice z ugotovitvami izvedenke in odločitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s parkirnimi mesti. Predlagateljici namreč glede na mnenje izvedenke (in sklep sodišča) ne pripada niti eno individualno pripadajoče zemljišče, ki bi v naravi predstavljalo parkirišče samo za potrebe te stavbe.

9.V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo pretekle rabe obravnavanih parcel, ko stavbe na Ulici B. še niso bile zgrajene. Zgolj dejstvo, da so etažni lastniki uporabljali zemljišče za parkiranje v času, ko sosednja stavba še ni bila zgrajena, za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča ni relevantno. Imetnik stavbe je imel v vsakem posameznem trenutku po samem zakonu pravico uporabe na tistem družbenem zemljišču, ki je bilo takrat namenjeno redni rabi stavbe. Če se je to naknadno spreminjalo, se je spreminjal tudi obseg zemljišča, na katerem je obstajala zakonita pravica uporabe imetnika stavbe, lastnik pa je ob nastopu lastninjenja olastninil tisto zemljišče, ki je bilo takrat namenjeno njeni redni rabi, ne glede na stanje, ki je veljalo ob izgradnji stavbe. Za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča k stavbi se torej uporablja t. i. dinamični princip, ki pomeni ugotavljanje neposredne namembnosti zemljišča stavbi skozi celotno obdobje obstoja stavbe v času, ko je bilo zemljišče v družbeni lastnini (torej do olastninjenja). V tem času se je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi spreminjal. Obseg pripadajočega zemljišča, ki so ga lastniki stavbe dejansko olastninili, pa je tisti, ki je veljal ob uveljavitvi ZLNDL,2 in ne nujno tisti, ki je obstajal ob izgradnji stavbe.3 Prav to v konkretnem primeru potrjujejo ugotovitve izvedenke, da je zazidalni načrt prvotno na lokaciji objekta Ulica B. predvidel povsem drugačen objekt, kot je bil nato, po dopolnitvah in spremembah kasnejših prostorskih aktov, realiziran. Temu pa se je nujno prilagodila tudi redna raba zemljišča. Zato lahko pride do situacije, ko je neko zemljišče sicer ob izgradnji stavbe lahko bilo predvideno za njeno redno rabo, vendar pa je bil njegov obseg, s spremenjenimi zazidalnimi načrti in drugačno naknadno realizacijo ter dejansko rabo, spremenjen.

10.Zato je v obravnavanem primeru zaradi izgradnje sosednjega objekta Lokacijska dokumentacija za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta s pošto v centru ..., s prometno ureditvijo, komunalnimi priključki in zunanjo ureditvijo št. LD 364/94 z dne 22. 2. 1993 določila tudi število parkirnih mest, tako za objekt Ulica B., kot tudi za sosednje že obstoječe objekte, ob upoštevanju veljavnih normativov glede števila parkirnih mest.4 Prav tam - v poglavju Mirujoč promet je opredeljeno tudi, na kakšen način bo pokrit primanjkljaj parkirnih mest na obravnavanem področju. Vse to je izvedenka pojasnila na straneh 8 do 10 dopolnitve izvedenskega mnenja - Odgovor na pripombe 1, zato se kot neutemeljene izkažejo trditve pritožnice, da je izvedenka opustila analizo prostorskih aktov v zvezi s parkirnimi normativi, ki določajo 1 parkirno mesto na družino oziroma 1 parkirno mesto na stanovanje.

11.Na podlagi študije relevantnih prostorskih aktov je izvedenka zaključila, da trikotno parkirišče (parc. št. 1/150) ni individualno pripadajoče zemljišče nobene od stavb, saj kot tako ni opredeljeno v nobeni od obeh Lokacijskih odločb, temveč služi uporabi soseske. To stališče je potrdila tudi ob ogledu obravnavanih zemljišč na naroku dne 17. 12. 2025, ko je dodatno pojasnila, da je parkirišče na parceli 1/37 izvedeno v skladu z urbanističnimi kriteriji, da je bilo urejeno sicer kasneje in je bilo namenjeno tudi stanovalcem že zgrajenih blokov, skupaj z drugimi parkirišči, zelenicami in otroškimi igrišči. Tudi na tem zemljišču se je torej nadomeščal primanjkljaj parkirnih mest. Na izrecno vprašanje, ali so bila parkirišča, ki si jih je sodišče na tem naroku ogledalo, namenjena izključno rabi obravnavane stavbe, je izvedenka pojasnila, da ne. To dodatno potrjujejo tudi ugotovitve sodišča v nekaterih drugih (pravnomočno zaključenih) postopkih, kjer se je prav tako obravnavalo vprašanje skupnega pripadajočega zemljišča k določenim stavbam v soseski. Vsa parkirišča (in nekatera ostala zemljišča, namenjena rabi stavb) so se s prostorskimi akti urejala celostno za potrebe celotne soseske in niso bila izključno namenjena zgolj eni od stavb v soseski. Gradnja stavb v večjih soseskah je potekala postopoma, vendar je načrtovanje soseske, predvsem pa zemljišč, ki so namenjena rabi več stavb, treba obravnavati v medsebojni povezavi in ob upoštevanju spreminjanja soseske skozi čas. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo lahko pritožnica svoje interese glede parkirišč uveljavljala v drugih še odprtih postopkih, kjer sodišče ugotavlja obseg skupnega pripadajočega zemljišča k več stavbam v soseski. Glede na izveden dokazni postopek pa ni mogoče ugotoviti, da parcele, navedene v II. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje, predstavljajo pripadajoče zemljišče izključno k stavbi predlagateljice. Zgolj njeno nestrinjanje z ugotovitvami sodne izvedenke in odločitvijo sodišča pa ne zadostuje za utemeljitev pritožbenih razlogov.

12.Ob tehtanju vsega pojasnjenega višje sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje in zavrača očitek pritožbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter napačni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------

1Navajanje katastrske občine bo v nadaljevanju opuščeno, saj se vse obravnavane parcele nahajajo znotraj k. o. X.

2Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01, v nadaljevanju ZLNDL.

3A. Božič Penko in drugi, Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, GV Založba, 2023, str. 275.

4Stran 9 odgovora na pripombe 1, junij 2025.