Jedro

S prevzemom splošnih pogojev je bila tožeča stranka seznanjena tudi s pravico, da v roku 30 dni od sklenitve zavarovanja odstopi od zavarovalne pogodbe. Pravica je zapisana na prvi strani splošnih pogojev ŽZ-Prizma-01/08, na vidnem mestu v 4. členu, ki govori o trajanju zavarovanja. Pritožba nima prav, da bi morala ta pravica biti zapisana tudi v obrazcu ponudbe, v kateri je bil predlagan samo del pogodbene vsebine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 2.830,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2016 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki 896,53 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožeča stranka je zahtevala vrnitev plačanih premij življenjskega zavarovanja, ker po njenih trditvah ob podpisu ponudbe življenjskega zavarovanja ni bila pravilno obveščena o pravici do preklica oziroma do odstopa od pogodbe.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče 1. pritožbeni postopek prekine in zadevo po določbi tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) predloži Evropskemu sodišču, 2. ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, 3. tretjič podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje in 4. toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da so ji bili ob podpisu ponudbe za sklenitev življenjskega zavarovanja izročeni splošni pogoji, ki ji sicer kasneje ne bi bili še enkrat poslani skupaj s potrditvijo sklenitve zavarovalne pogodbe. Navaja, da je bila po 15. alineji 1.a člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar) v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva 92/96 EGS na področju življenjskega zavarovanja (Tretja direktiva), zato bi jo moralo sodišče uporabiti pri interpretaciji zakona. Prvi in četrti odstavek 31. člena Tretje direktive in sodba Evropskega sodišča C-209/12 z dne 19. 12. 2013 jasno zahtevata, da mora biti obvestilo o modalitetah uveljavljanja preklica in odstopne pravice pisno, jasno in detajlirano v uradnem jeziku države članice izročeno zavarovalcu že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe. Tretja direktiva za življenjsko zavarovanje je bila razveljavljena z Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 2002/83/ES z dne 5. 11. 2002 o življenjskem zavarovanju, ki v prilogi III določa minimalne informacije, ki jih mora zavarovalnica posredovati zavarovalcu pred podpisom pogodbe. Tudi pravilna razlaga prvega odstavka 84. člena ZZavar pomeni, da je zavarovalnica dolžna zavarovalca seznaniti s pravico do preklica oziroma do odstopa že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, ker se prekliče lahko samo ponudba kot enostranska izjava, ne pogodba kot dvostranski pravni posel. Tožeča stranka s to pravico ni bila seznanjena ob sklenitvi pogodbe na dan 17. 7. 2008. Zato ne bi zadoščala niti pravočasna izročitev splošnih pogojev življenjskega zavarovanja, pač pa bi pouk moral biti natisnjen na samem obrazcu ponudbe, z zadostnim poudarkom v tiskovno - tehničnem smislu. Tožeča stranka uveljavlja tudi kršitev ustavnopravnih pravic enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije), enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in posledično tudi kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Meni, da je pritožbeno sodišče dolžno zadevo predložiti Evropskemu sodišču zaradi pridobitve predhodnega mnenja, sicer krši 22. člen Ustave, ker bi preprečilo izoblikovanje nacionalne sodne prakse v državi članici EU. Pooblaščenca tožeče stranke pred Dunajskim sodiščem za gospodarske zadeve vodita še 25 pravdnih postopkov proti Z.AG, v katerih bo očitno prišlo za tožnike do ugodnih odločb, kar bo v primerjavi z izpodbijano sodbo pomenilo neenotno sodno prakso EU.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena, v zvezi z drugim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je obdelalo vse navedbe tožeče stranke in je dejansko stanje pravilno ter popolno ugotovilo, kar je natančno in prepričljivo obrazložilo. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje strinja, na pritožbene navedbe pa bo odgovorilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 10. 7. 2008 podpisala ponudbo za sklenitev pogodbe o naložbenem življenjskem zavarovanju, na obrazcu tožene stranke, ki ga je na njene podatke in v njeni navzočnosti izpolnila zastopnica tožene stranke. Ob tem ji je zastopnica izročila splošne pogoje za življenjsko zavarovanje, vezano na enote vzajemnih skladov (ŽZ-Prizma-01/08) in en izvod ponudbe, kar je tožnica potrdila s svojim podpisom. Ponudba je prispela na zavarovalnico (toženo stranko) na dan 17. 8. 2008, ki se po tretjem in četrtem odstavku 925. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za dan sklenitve zavarovalne pogodbe, ker tožena stranka ni odklonila ponudbe. Pogodba je bila sklenjena za čas od 1.8. 2008 do 1. 8. 2018, vendar je tožeča stranka 7. 9. 2016 obvestila toženo stranko, da odstopa od pogodbe, ker naj ob sklenitvi ne bi bila pravilno obveščena o pravici do preklica oziroma odstopa, in zahtevala vrnitev vplačanih premij.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o izročitvi izvoda ponudbe ter splošnih pogojev zavarovanja že v času podpisa ponudbe. Prevzem ponudbe doma, od zastopnice, ko je „kot laik verjela temu, kar piše“, je ob zaslišanju potrdila tožeča stranka sama. Ugotovitev, da je takrat prevzela tudi splošne pogoje, pa je sodišče prve stopnje obrazložilo z oceno več dokazov in z logičnim sklepanjem. Tožeča stranka je morala odgovarjati na vprašanja zastopnice, da so bile izpolnjene številne rubrike v ponudbi. Zastopnica je na dveh mestih navedla splošne pogoje, ki veljajo za pogodbo, nazadnje v rubriki tik nad podpisom tožeče stranke, ki je s podpisom potrjevala, da je dala resnične podatke, da se strinja z določeno premijo in da je prejela splošne pogoje zavarovanja ŽZ-Prizma-01/08. 8. Dejanski zaključki o tem spornem dejstvu so natančno obrazloženi v 15. odstavku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba jih ne more izpodbiti samo z navedbami, da bi bila takšna izročitev in čitanje splošnih pogojev neživljenjska. Nihče ni zatrjeval, da so bili splošni pogoji ob podpisu ponudbe tudi prebrani, pač pa je tožena stranka že v odgovoru na tožbo poudarila, da je tožeča stranka v ponudbenem sistemu sklepanja zavarovalne pogodbe hkrati s podpisom ponudbe prejela tudi splošne pogoje. Tožeča stranka, ki je to potrdila s podpisom ponudbe, bi morala dokazati svoje drugačne trditve. Njene trditve, da je splošne pogoje prejela kasneje, šele z vročitvijo zavarovalne police, torej niso bile nesporne, pač pa jih je zatrjevala sama, vendar sodišča ni prepričala. Da so se splošni pogoji strankam vročali šele hkrati s polico, ne izhaja niti iz vzorčnega spremnega dopisa tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako vpogledalo (dokaz B 13).

9. Tožeča stranka je po podpisu ponudbe za sklenitev zavarovanja 10. 7. 2008 razpolagala z izvodom ponudbe in s splošnimi pogoji življenjskega zavarovanja ŽZ-Prizma-01/08. S tem je bila seznanjena z vsebino pogodbe, ki jo je morala za veljavnost sklenitve sprejeti tudi tožena stranka, kar se je kasneje, ko tožena stranka v roku 8 dni od prejema ni odklonila ponudbe oziroma je izdala zavarovalno polico, tudi zgodilo.

10. S prevzemom splošnih pogojev je bila tožeča stranka seznanjena tudi s pravico, da v roku 30 dni od sklenitve zavarovanja odstopi od zavarovalne pogodbe. Pravica je zapisana na prvi strani splošnih pogojev ŽZ-Prizma-01/08, na vidnem mestu v 4. členu, ki govori o trajanju zavarovanja. Po določbi prvega odstavka 120. člena OZ splošni pogoji zavezujejo pravdne stranke enako kot posebni dogovori pogodbenih strank. Prav tako je v prvem členu splošnih pogojev tožene stranke ŽZ-Prizma-01/08 določeno, da so sestavni del pogodbe o življenjskem zavarovanju. To pomeni, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe seznanjena, da lahko v 30 dneh od sklenitve pogodbe od nje odstopi. Pritožba nima prav, da bi morala ta pravica biti zapisana tudi v obrazcu ponudbe, v kateri je bil predlagan samo del pogodbene vsebine. Pravica do odstopa je samo ena pravica (po oceni pritožbenega sodišča niti ne najpomembnejša), poleg ostalih pravic in obveznosti pogodbenih strank iz zavarovalne pogodbe, ki morajo biti vse jasno določene. Zato so vse definirane v splošnih pogojih. S prevzemom splošnih pogojev je bila tožeča stranka s pravico do odstopa pravočasno seznanjena enako kot z ostalimi pravicami iz zavarovalne pogodbe „pisno, jasno in natančno, v uradnem jeziku države članice“, za kar se zavzema pritožba.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka pomenijo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. To je ZZavar, ki je veljal v času sklenitve pogodbe 17. 8. 2008 (ZZavar-E, Uradni list. RS, št. 69/2008) in Direktiva 2002/83/ES o življenjskem zavarovanju (UL L št. 345 z dne 19. 12. 2002), ki je bila z zakonom prenesena v pravni red Republike Slovenije. O spornem vprašanju seznanjanja s pravico do odstopa od zavarovalne pogodbe je zakon v 2. alineji 4. točke prvega odstavka 83. člena določal, da mora zavarovalna pogodba obsegati tudi določbe o tem, če in na kakšen način in v katerem časovnem trenutku je zavarovalno pogodbo mogoče odpovedati oziroma razvezati, in da v primeru življenjskih zavarovanj rok za odpoved pogodbe ne sme biti krajši od 14 dni in ne daljši od 30 dni od dneva sklenitve zavarovalne pogodbe. Po 7. točki prvega odstavka 84. člena ZZavar pa je morala zavarovalnica ob sklenitvi zavarovalne pogodbe iz 83. člena zakona s pisnim obvestilom zavarovalca seznaniti s podatki o pravici do preklica oziroma odstopa. Te določbe so bile usklajene s 35. členom Direktive, da vsaka država članica predpiše, da lahko zavarovalec življenjskega zavarovanja odstopi od pogodbe v času od 14 do 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o sklenitvi pogodbe. Takšna določba Direktive celo pomeni, da bi bil z ZZavar usklajen z Direktivo tudi, če bi morala biti tožeča stranka o pravici do odstopa od pogodbe obveščena šele ob vročitvi police (ob obvestilu o sklenjeni pogodbi). Tožeča stranka drugih opustitev obvestil pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe, razen glede pravice do odstopa, ni zatrjevala.

12. Primer, ki ga je obravnavalo Evropsko sodišče v zadevi C 209/12, na katerega se tožeča stranka sklicuje tudi v pritožbi, je bil bistveno drugačen od obravnavanega. Šlo je za vprašanje usklajenosti prejšnjega nemškega zakona, ki je določal, da zavarovalec, ki ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni bil obveščen o pravici do odstopa od pogodbe, tega ne more več storiti po poteku enega leta od plačila prve premije. Evropsko sodišče je odločilo, da nacionalna določba o prenehanju pravice do odstopa, čeprav zavarovalec ni bil obveščen o tej pravici, nasprotuje uresničitvi bistvenega cilja (prejšnjih) Druge in Tretje direktive o življenjskem zavarovanju. Samo v takšnem primeru pravica do odstopa ni časovno omejena. V sedaj obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka obveščena o pravici do odstopa od pogodbe že, ko je podala ponudbo za sklenitev in je prejela splošne pogoje zavarovanja. Sama priznava, da je bila obveščena (prejela splošne pogoje) skupaj s polico, kar bi bilo po obrazloženem še vedno pravočasno obvestilo o pravici do odstopa.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni razlogov, da bi sodišču EU postavljalo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago prava EU. Tožeča stranka takšnega vprašanja niti ni določila. Pritožbeno sodišče je podobne pravdne zadeve že obravnavalo in je zavrnilne sodbe sodišč prve stopnje potrdilo, zato ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka neenako obravnavana pred sodiščem. Na pavšalne pritožbene navedbe o ustavnih kršitvah ni mogoče odgovoriti.

14. Po slovenskem pravu, ki je usklajeno s pravom EU, zavarovalec življenjskega zavarovanja, ki je ob sklenitvi zavarovalne pogodbe bil obveščen o pravici do odstopa v 30 dneh od sklenitve zavarovanja, po poteku tega roka oziroma po osmih letih od sklenitve pogodbe, kot zahteva tožeča stranka, tega ne more več zahtevati. Odprte pravdne zadeve med drugimi pravdnimi strankami v Avstriji, za katere se uporablja avstrijsko pravo, na to ne vplivajo.

15. Razlogi, iz katerih je tožeča stranka izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, po določbah prvega odstavka 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje stroške pritožbe.