Jedro

Tožena stranka dokumentu, ki ga je predložil tožnik, ni priznala posebne dokazne vrednosti. To je njena dokazna ocena. Vendar bi po presoji Vrhovnega sodišča morala v svoji odločbi jasneje obrazložiti, zakaj spornemu dokumentu ne priznava posebne dokazne vrednosti, še posebej ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dejstvu, da na osebnem razgovoru ni zaznala kakšnih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, oziroma teh v izpodbijani odločbi ni navajala.

Iz izpodbijane odločbe tožene stranke tudi ni razvidno, kaj je tožena stranka z vabilom na (drugi) osebni razgovor s tožnikom glede dokumenta sploh hotela razčistiti. Po presoji Vrhovnega sodišča bi morala, glede na to, da je dokument ocenila kot sporen in da se tožnik na vabilo za osebni razgovor ni odzval, v svoji odločbi razloge (in potrebo) za dodatni razgovor s tožnikom posebej obrazložiti, česar pa ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo dopolnilno odločbo tožene stranke, št. 2142-26/2012/60 (1312-04) z dne 19. 3. 2014, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno dopolnilno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za združevanje družine, in sicer z mamo A. A., rojeno ..., državljanko Somalije. Tožnik ima v Republiki Sloveniji od dne 27. 11. 2012 do 27. 11. 2015 priznano subsidiarno obliko zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje poudarja načelo varstvo pravic strank, še posebej mladoletnikov brez spremstva. Tožena stranka mora po uradni dolžnosti, tudi v postopkih združevanja družine, ugotavljati dejansko stanje. Iz sistematike Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ne izhaja, da bi zakonodajalec siceršnjo ureditev dokaznih pravil v postopkih mednarodne zaščite izključil za primer prošnje za združitev družine. Tožena stranka razen prošnje uradu Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNHCR) v Budimpešti v obdobju sedmih mesecev ni naredila nobenega procesnega dejanja. Tožnik je „svoj del“ dokaznega bremena izpolnil. Med osebnim razgovorom tožena stranka ni dokumentirala nekonsistentnosti v izjavah tožnika. Iz nobenega predpisa EU niti iz ZMZ ne izhaja formalno dokazno pravilo za dokazovanje sorodstva. Tožena stranka je nepravilno uporabilo določbe drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86/ES) v povezavi s prvim in drugim odstavkom 17. člena ZMZ. Predloženi listini, izdani pred sodiščem v Somaliji in z žigom Ministrstva za zunanje zadeve Somalije, na kateri je izjava osebe, dana pred pričami na sodišču o sorodstvenih razmerjih tožnika z njegovo mamo, ni dala nobene teže, četudi ni nedvoumno ugotovila, da (ne) gre za avtentično sodno pisanje. Tožena stranka je imela zadosti dokaznega materiala za pozitivno odločitev, zato je arbitraren tudi tisti del obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer tožena stranka navaja, da zaradi tožnikovega odhoda na Finsko k polsestri drugega osebnega razgovora ni mogla izvesti in da tudi zaradi tega tožnik ni dokazal sorodstvenega razmerja z mamo. Tožena stranka namreč z ničemer ne utemeljuje, katero okoliščino v zvezi s predloženim listinskim dokazom bi tožena stranka lahko preverila in potrdila na podlagi neposrednega zaslišanja tožnika in zakaj tega dokaza ne bi bilo mogoče izvesti z zaslišanjem preko programa Skype. Tožnik kot mladoletnik brez staršev ali sorodnika v Sloveniji s tem, ko je odšel na Finsko k polsestri, ni kršil nobene svoje zakonske dolžnosti, ki bi lahko imela vpliv na dokazno oceno. Po mnenju prvostopenjskega sodišča je tožena stranka kršila materialno pravo, s tem ko je zmotno uporabila določbi prvega odstavka 17. člena in prvo alinejo prvega odstavka 16. člena ZMZ, ter procesno pravo, to je določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ ob analogni uporabi določila drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES, zaradi česar je posledično napravila tudi napačen sklep glede dejanskega stanja.

3. Tožena stranka je zoper citirano sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje glede dokaznega bremena. V postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite je dokazno breme deljeno, v postopku združevanja družine pa dokazno breme leži izključno na osebi, ki prosi za združevanje družine. Enačenje postopkov priznanja mednarodne zaščite in združevanja družine glede dokaznega bremena predstavlja napačno uporabo materialnega prava. Ne strinja se s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik svoj del dokaznega bremena izpolnil. Opozarja, da je listina, s katero tožnik dokazuje sorodstveno razmerje z osebo, za katero trdi, da je njegova mama, v celoti natisnjena z ink-jet tiskalnikom, da listina nima nikakršnih zaščitnih elementov ter da štampiljke niso bile odtisnjene, ampak natisnjene s tiskalnikom, zato dokumentu tožena stranka ni mogla pokloniti zadosti visoke dokazne vrednosti. Ne strinja se z razlago Direktive sveta 2003/86/ES, kakršno je glede dokaznih sredstev podalo prvostopenjsko sodišče, in tudi ne, da je imela zadosti dokaznega materiala za pozitivno odločitev. Če je bilo dokaznega materialna zares zadosti, bi v zadevi lahko odločilo tudi sodišče samo, pa tega ni storilo. Poudarja, da je nesprejemljivo pričakovati, da se postopek združevanja družine vodi in uspešno zaključi z osebo, ki je ni v Republiki Sloveniji. Tožnik v prošnji za mednarodno zaščito svoje domnevne polsestre, h kateri naj bi odšel na Finsko, ni omenjal. Tožena stranka je bila s tem seznanjena šele, ko je bil tožnik vabljen na drugi osebni razgovor. Tožnik sam je preko svoje zakonite zastopnice toženi stranki sporočil, da se drugega osebnega razgovora ne bo udeležil, s čimer je pokazal, da za postopek nima velikega interesa. Kvalifikacijska direktiva II ni relevantna podlaga za presojo v obravnavani zadevi. Tožnik se na ozemlju Republike Slovenije ne nahaja več in očitno tudi nima namena, da bi se v slovensko družbo integriral, prav tako pa več kot očitno ne kaže zanimanja za postopek združevanja družine, saj se je zavestno odločil, da se ne odzove na vabilo na osebni razgovor.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja določbe Ustave Republike Slovenije in Konvencije o otrokovih pravicah, ki se nanašajo na osebe, mlajše od 18 let. V vseh postopkih, v katerih nastopa mladoletnik, je treba upoštevati njegovo največjo korist. Ne drži, da nima pravnega interesa za obravnavani postopek. Tožnik se lahko zakonito giblje po Evropski uniji, kar pomeni, da se lahko tudi vrne v Republiko Slovenijo. Seveda si to želi predvsem v primeru, če bi se mu priznala združitev z mamo. Poudarja, da ni mogel pridobiti letalske vozovnice do razpisanega razgovora. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je državljan Somalije, rojen ... v Mogadišu. V Republiki Sloveniji mu je priznana subsidiarna oblike zaščite od 27. 11. 2012 do 27. 11. 2015. Dne 18. 2. 2013 je zaprosil za združitev družine na podlagi 16. b člena in 17. člena ZMZ, in sicer z mamo A. A., dvema bratoma, sestrično in nečakom. O združitvi z bratoma, sestrično in nečakom je tožena stranka odločala posebej, o združitvi z mamo pa z izpodbijano dopolnilno odločbo. Tožnik je bil v času vložitve prošnje za združitev družine, ter tudi v času izdaje dopolnilne odločbe in izpodbijane sodbe, še mladoleten, zdaj pa je polnoleten.

7. Na podlagi drugega odstavka 17. člena ZMZ lahko oseba s priznano mednarodno zaščito zaprosi za združevanje s svojimi družinskimi člani, za katere se (med drugim) na podlagi 7. točke prvega odstavka 16. b člena ZMZ štejejo tudi starši mladoletnika brez spremstva; prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, se vloži pri pristojnem organu.

8. Sodišče prve stopnje je odpravilo dopolnilno odločbo tožene stranke zaradi procesnih kršitev (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zmotne uporabe materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zaradi napačnega sklepa glede dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita v delu, ko je odpravilo izpodbijano dopolnilno odločbo tožene stranke na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, in to iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju.

10. V prošnji za združitev družine (in kasneje po opravljenem osebnem razgovoru) je tožnik ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZMZ in navedel materine osebne podatke, povedal, v katerem okrožju Mogadiša živi ter navedel njeno telefonsko številko. Po osebnem razgovoru pa je predložil dokument, ki (domnevno) potrjuje njegove sorodstvene vezi z osebo A. A., za katero tožnik zatrjuje, da je njegova mama. Dokument je izdalo sodišče v Mogadišu, potrjen pa je (tudi) z žigom Ministrstva za zunanje zadeve Somalije. Predložil je tudi dve natisnjeni fotografiji, na kateri so (naj bi bili) tožnikovi družinski člani, med drugim tudi mama. Nacionalni forenzični urad je v svojem mnenju navedel, da znakov prenarejanja (brisanja in spreminjanja podatkov) na dokumentu niso našli, ter da tiskanje štampiljčnih odtisov (kakršen je na obravnavanem dokumentu) na uradne dokumente s tiskalnikom ni običajno, vendar se najdejo tudi takšni dokumenti, in to tudi v Evropi.

11. Tožena stranka dokumentu, ki ga je predložil tožnik, ni priznala posebne dokazne vrednosti. To je njena dokazna ocena, ki bi jo prvostopenjsko sodišče, če je menilo, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno (na kar bi bilo mogoče sklepati iz prvega stavka v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer sodišče navaja, da „ker je imela tožena stranka zadosti dokaznega materiala za pozitivno odločitev...“), lahko s svojo obrazložitvijo spremenilo, pa tega, ne da bi pojasnilo zakaj, ni storilo.

12. Vendar pa bi morala tožena stranka svojo dokazno oceno glede spornega dokumenta v izpodbijani odločbi jasneje obrazložiti. Navaja sicer (v drugem odstavku na 7. strani izpodbijane odločbe), da se da „do nekaterih dokumentov (v Somaliji) priti samo, če oseba pozna pravilne poti“ ter da je „korupcija izrazito visoka“, kar pa po mnenju Vrhovnega sodišča ne more biti apriorni razlog za dvom v verodostojnost predloženega dokumenta. Čeprav so štampiljčni odtisi tiskani (kar ni običajno), pa iz mnenja nacionalne forenzičnega laboratorija izhaja, da najdemo takšne dokumente (torej s tiskanimi štampiljčnimi odtisi) tudi ponekod v Evropi.

13. Tožena stranka je tožnika na osebnem razgovoru pozvala, da predloži „kakšen dokument“, ki bi dokazoval sorodstveno razmerje z osebo, za katero zatrjuje, da je njegova mama. To je tožnik storil. Toženi stranki so bila znana dejstva, da v Somaliji po razpadu oblasti leta 1991 ne obstajajo centralni registri rojstev, smrti in porok (drugi odstavek na 7. strani odločbe tožene stranke). Uradnih registrov v Somaliji torej ni, kot tudi ne nadzora nad izdajanjem raznovrstnih dokumentov. Ob upoštevanju teh dejstev je kritična presoja spornega dokumenta, ki ga je predložil tožnik, razumljiva in potrebna, Vendar bi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka morala jasneje obrazložiti v svoji odločbi, zakaj spornemu dokumentu ne priznava posebne dokazne vrednosti, še posebej ob upoštevanju citirane določbe drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES in dejstvu, da na osebnem razgovoru ni zaznala kakšnih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, oziroma teh v izpodbijani odločbi ni navajala.

14. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke pa tudi ni razvidno, kaj je tožena stranka z vabilom na (drugi) osebni razgovor s tožnikom glede dokumenta sploh hotela razčistiti. Ker je tožena stranka na podlagi svoje dokazne ocene očitno menila, da je treba razjasniti določena vprašanja v zvezi s spornim dokumentom, se je pravilno odločila, da s tožnikom opravi dodatni osebni razgovor. Vprašanje, ki se postavlja, sicer je, kaj bi tožnik v zvezi z dokumentom, ki je bil domnevno sestavljen v Somaliji, sploh vedel povedati, oziroma, kako naj bi se na podlagi osebnega razgovora s tožnikom „zvečala“ dokazna vrednost dokumenta. Po presoji Vrhovnega sodišča pa bi morala tožena stranka, glede na to, da je dokument ocenila kot sporen in da se tožnik na vabilo za osebni razgovor ni odzval, v svoji odločbi razloge (in potrebo) za dodatni razgovor s tožnikom posebej obrazložiti, česar pa ni storila. Na to opozarja tudi sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da se tožnik ni odzval na drugi osebni razgovor, pa ne more biti razlog za zavrnitev njegove prošnje, kot tudi ne razlog, ki bi zmanjševal dokazno vrednost predložene listine.

15. Če je torej tožena stranka menila, da obstajajo razlogi za to, da predložena listina nima dokazne vrednosti, bi to moralo jasno in nedvoumno navesti in argumentirati v izpodbijani odločbi. Enako velja tudi glede razlogov za drugi osebni razgovor in sporna vprašanja, ki naj bi se na razgovoru razčistila. Obrazložitev odločbe mora na podlagi 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov. Teh izpodbijana odločba ne vsebuje, zato se ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 237. člena ZUP (glej komentar ZUP, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, 2008, str. 626), kar je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Vrhovno sodišče je z navedbo zakonske podlage za odpravo izpodbijane odločbe odpravilo pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe, za kar ima pooblastilo v 77. členu ZUS-1. 16. Z ostalimi razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče odpravilo delno odločbo tožene stranke, pa se Vrhovno sodišče ne strinja.

17. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi očita toženi stranki kršitev citirane procesne določbe drugega odstavka 17. člena ZMZ ob analogni uporabi drugega odstavka 11. člena Direktive sveta 2003/86/ES (ki določa, da če begunec ne more zagotoviti uradnih listinskih dokazov o družinskem razmerju, države članice upoštevajo druge dokaze o obstoju takšnega razmerja, ki se ocenijo v skladu z nacionalnim pravom; odločitev o zavrnitvi prošnje pa ne sme temeljiti samo na dejstvu, da ni takšnih listinskih dokazov), kar naj bi predstavljalo pravno podlago za odpravo izpodbijanega akta po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (ob razlagi dokaznih pravil v postopku združevanja družine) sodišče prve stopnje sicer navede, „da je tožena stranka določbe drugega odstavka 11. člena Direktive 2003/86/ES v povezavi s prvim in drugim odstavkom 17. člena ZMZ nepravilno uporabila, ker predloženi listini, izdelani pred sodiščem v Somaliji, z žigom Ministrstva za zunanje zadeve Somalije, na kateri je izjava osebe, dana pred pričami na sodišču o sorodstvenih razmerjih tožnika, ni dala nobene teže, četudi ni nedoumno ugotovila, da (ne) gre za avtentično sodno pisanje“. Če je prvostopenjsko sodišče menilo, da gre v tem delu za procesno kršitev tožene stranke (po presoji Vrhovnega sodišča je presoja (ne)verodostojnosti listine stvar dokazne ocene) pa v svoji obrazložitvi ne navede, ali gre za absolutno bistveno kršitev postopka, ki jo določa Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), ali za „relativno“ bistveno kršitev procesnih pravil, ki je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti.

18. Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi toženi stranki tudi očita, da tožnikove prošnje za združevanje družine ni obravnavala prednostno (to domnevno procesno kršitev sodišče prve stopnje navezuje na določbe 16. člena ZMZ, ki urejajo položaj in pravice mladoletnika brez spremstva). Po presoji Vrhovnega sodišča je očitek neutemeljen. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba določbe 16. člena ZMZ upoštevati tudi v postopkih združevanja družine, saj so uvrščene v poglavje „Temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite“, ki jih ni mogoče omejevati samo na postopek priznavanja mednarodne zaščite, ampak jih je treba uporabljati tudi v drugih postopkih po ZMZ. Vendar pa ZMZ nima posebnih določb, ki bi določale roke za opravo posameznih dejanj v postopku združevanja družine, iz izpodbijane sodbe pa tudi ne izhaja, da bi zatrjevano „počasno“ odločanje tožene stranke vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane delne odločbe.

19. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da tožena stranka ni vedela za domnevno tožnikovo polsestro na Finskem, zato so očitki prvostopenjskega sodišča o tem, da bi tožena stranka morala aktivno ravnati in poskrbeti za „nadzorovano združitev“ tožnika z navedeno sorodnico, neutemeljeni.

20. Glede odprave izpodbijane dopolnilne odločbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma napačnega sklepa o tem) pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče (očitno) menilo, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno (glej 11. točko obrazložitve te sodbe). Zato bi na podlagi svoje dokazne ocene izvedenih dokazov prvostopenjsko sodišče lahko samo odločilo v zadevi, praviloma po opravljeni glavni obravnavi. To bi bilo, glede na to, da je bil tožnik v času izdaje izpodbijane sodbe tik pred polnoletnostjo, tudi smiselno.

21. Neutemeljen je tudi očitek prvostopenjskega sodišča toženi stranki o zmotni uporabi materialnega prava, konkretno prve alineje prvega odstavka 16. člena (ki določa, da je treba v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, upoštevati načelo največje otrokove koristi) in prvega odstavka 17. člena ZMZ (ki določa, da pristojni organ upošteva načelo združevanja družine). Gre za splošni materialnopravni določbi, katerih kršitev je lahko podana v primeru neuporabe ali napačne uporabe specialnih določb v ZMZ, ki urejajo položaj mladoletnika brez spremstva v postopku združevanja družine.

22. Glede uporabe določb 16. člena ZMZ v postopku združevanja družine je stališče Vrhovnega sodišča navedeno v 18. točki obrazložitve te sodbe. Iz izpodbijane sodbe pa ni razvidno, katere konkretne materialnopravne pravice (ki jih določa ZMZ) so bile tožniku, kot mladoletniku brez spremstva, kršene. Tožniku je bila postavljena skrbnica (ki je za zastopanje pooblastila tudi pooblaščenko z opravljenim pravniškim državnim izpitom), ki je ves čas postopka (lahko) skrbela za uveljavljanje njegovih pravic. Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bila tožniku onemogočena navzočnost (skupaj s skrbnico in pooblaščenko) pri dejanjih postopka (sedmi odstavek 16. člena ZMZ), ali da mu ne bi bilo omogočeno sodelovanje na način, ki je primeren njegovi starosti ter stopnji duševnega razvoja (tretji odstavek 16. člena ZMZ). Pri tem je treba omeniti, da je bil tožnik v času odločanja tožene stranke starejši mladoletnik, tik pred polnoletnostjo, iz podatkov upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da ne bi bil na duševni in intelektualni stopnji, primerni njegovi starosti.

23. Ker prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih drugih materialnopravnih določb, ki naj bi jih tožena stranka zmotno uporabila, je očitek toženi stranki o napačni uporabi uporabi materialnega prava (glede na to, da je tudi prvostopenjsko sodišče menilo, da je dejansko stanje dovolj popolno ugotovljeno) po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen.

24. Vrhovno sodišče je glede na navedeno v 9. do 15. točki obrazložitve te sodbe pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).