Jedro

Iz sodbe Vrhovega sodišča I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020 je moč razbrati jasno stališče, da je nevarnost za življenje in zdravje izkazana že s tem, ko storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah in ko so bile navedene osebe med vožnjo v vsakem trenutku že življenjsko ogrožene. Toliko bolj in prej to velja za izpolnitev zakonskega znaka "izpostavitve" taki nevarnosti.

V obravnavanem primeru je bilo v kombiniranem vozilu, ki je bilo registrirano le za prevoz treh oseb (vključno z voznikom) v tovornem delu le-tega kar 23 oseb, ki so sedeli na tleh, brez možnosti pripetja oziroma oprijemanja ali kakšnega drugačnega zavarovanja pred morebitnimi nenadnimi dogodki, brez možnosti prezračevanja ali kroženja zraka, upoštevaje, da je šlo za popolnoma zaprt del vozila, tudi brez oken in svetlobe z očitno nameravano opravo daljše poti (v Nemčijo po navedbah zaslišanih prič, oziroma v Italijo). Upoštevaje, da je vožnja po cesti dinamično opravilo je prevažanje ljudi v takšnih razmerah že samo po sebi življenjsko ogrožujoče, še posebej pa realno vsak trenutek lahko pride do nenadnih ali spremenjenih prometnih razmer, ki od voznika terjajo ali pa le zaradi določenega načina reagiranja privedejo do vozniških manevrov, ki življenjsko ogroženost ob takem načinu prevoza še bistveno povečujejo.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A.: - izrečena zaporna kazen zviša na 3 (tri) leta zapora; - izrečena denarna kazen zviša na 250 dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku v višini 10,00 EUR, na 2.500 EUR.

II. Pritožba obtoženčevih zagovornikov se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika - 1 in mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen 2 leti in 8 mesecev zapora in denarno kazen (150 dnevnih zneskov po 10,00 EUR) v znesku 1.500,00 EUR. Odločilo je, da je denarno kazen obtoženec dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe ter določilo način izvršitve le-te za primer, če je ne bi bilo moč niti prisilno izterjati. Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1) je obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas prebit v pridržanju in priporu od 25. 9. 2022 dalje. Izreklo mu je tudi kazen izgona tujca iz države za čas 3 let. Po drugem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo mobilni telefon in vstavljeno SIM kartico oznak kot izhaja iz izreka sodbe. Glede stroškov kazenskega postopka je odločilo, da ti v obsegu kot izhaja iz sodbenega izreka, bremenijo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu zaporna kazen zviša na 3 leta zapora, denarna kazen pa na 250 dnevnih zneskov po 10,00 EUR; - 0btoženčevi zagovorniki zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče njihovi pritožbi ugodi in obtožencu izrečeno kazen zniža na 1 leto in 8 mesecev zapora ter mu odpravi oziroma zniža izrečeno denarno kazen.

Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

_K pritožbi okrožne državne tožilke:_

3. Pritožnica pravilno navaja, da je prvostopenjsko sodišče iz abstraktnega dela opisanega kaznivega dejanja neutemeljeno izpustilo navedbo, da je obtoženec „druge izpostavil nevarnosti za življenje ali zdravje“, ob oceni, da konkreten – dejstveni opis kaznivega dejanja ne predstavlja konkretne izpostavitve prevažanih oseb nevarnosti za življenje in zdravje ljudi.

Prvostopenjsko sodišče je v 4. točki razlogov izpodbijane sobe navedlo, da bi prevažanje 23 tujcev v tovornem delu vozila, sedeče na tleh, nepripetih, brez prezračevanja ali možnosti kroženja zraka v vozilu, nedvomno bilo moč oceniti za nehumane in nezdrave okoliščine prevoza tolikšnega števila oseb, vendar v zvezi s tem zaključuje, da tožilstvo ni zatrjevalo, da so prebežniki zaradi tega že imeli kakšne težave (pomanjkanje zraka, slabost, težko dihanje ali podobno), prav tako ni navedlo koliko časa so bili takšnim razmeram izpostavljeni upoštevaje, da so se do prijetja vozili vsaj 30 minut. Sodišče je zato ocenilo, da je glede na konkreten opis podana le abstraktna ogrozitev.

Po oceni višjega sodišča je tako stališče zmotno, v posledici take ocene pa je sodišče tudi napačno zaključilo, da je podana le ena od izvršitvenih oblik obtoženčevega ravnanja po šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika – 1 (KZ-1). Višje sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče sicer sklicevalo na obstoječo sodno prakso, vendar jo je napačno in nepopolno razlagalo, glede na konkretno obravnavan primer.

Iz sodbe Vrhovega sodišča I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020 je moč razbrati jasno stališče, da je nevarnost za življenje in zdravje izkazana že s tem, ko storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah in ko so bile navedene osebe med vožnjo v vsakem trenutku že življenjsko ogrožene. Toliko bolj in prej to velja za izpolnitev zakonskega znaka „izpostavitve„ taki nevarnosti.

V obravnavanem primeru je bilo v kombiniranem vozilu, ki je bilo registrirano le za prevoz treh oseb (vključno z voznikom) v tovornem delu le-tega kar 23 oseb, ki so sedeli na tleh, brez možnosti pripetja oziroma oprijemanja ali kakšnega drugačnega zavarovanja pred morebitnimi nenadnimi dogodki, brez možnosti prezračevanja ali kroženja zraka, upoštevaje, da je šlo za popolnoma zaprt del vozila, tudi brez oken in svetlobe z očitno nameravano opravo daljše poti (v Nemčijo po navedbah zaslišanih prič, oziroma v Italijo). Upoštevaje, da je vožnja po cesti dinamično opravilo je prevažanje ljudi v takšnih razmerah že samo po sebi življenjsko ogrožujoče, še posebej pa realno vsak trenutek lahko pride do nenadnih ali spremenjenih prometnih razmer, ki od voznika terjajo ali pa le zaradi določenega načina reagiranja privedejo do vozniških manevrov, ki življenjsko ogroženost ob takem načinu prevoza še bistveno povečujejo.

Kolikor se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sodbo I Ips 57562/2020, višje sodišče ugotavlja, da gre v navedeni zadevi za bistveno drugačno in neprimerljivo situacijo, ko je vrhovno sodišče ocenilo, da vožnja zgolj enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki niti ni bil neprodušno ločen od potniškega dela vozila, ob odsotnosti drugih okoliščin (pomanjkanja zraka, večje število tujcev, nevarna vožnja in podobno), ne predstavlja konkretne nevarnosti za poškodbo zdravja ali življenja te osebe. Zgolj zato je bila v navedeni zadevi nevarnost za življenje in zdravje tujca ocenjena le kot abstraktna (točka 9 navedene sodbe).

Prav tako se prvostopenjsko sodišče neutemeljeno sklicuje na odločbo VSL I Kp 46241/2022 z dne 31. 8. 2022, kjer glede na stadij kazenskega postopka sodišče niti ni ocenjevalo izpolnjenosti znaka konkretne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi, nakar se je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi napačno sklicevalo.

Upoštevaje zakonsko določbo šestega odstavka 308. člena KZ-1 veljavno v času storjenega kaznivega dejanja v obravnavani zadevi, vzpostavljeno jasno sodno prakso, da je nevarnost za zdravje in življenje ljudi oziroma izpostavitev taki nevarnosti izkazana že s prevažanjem v nehumanih in nezdravih okoliščinah, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru in kar izhaja iz okoliščin navedenih v konkretnem delu opisanega kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi, višje sodišče zaključuje, da je zmotna ocena prvostopenjskega sodišča o neizkazani konkretni izpostavitvi nevarnosti za zdravje in življenje ljudi v obravnavani zadevi, v posledici tega pa tudi zmotna ocena o neizpolnjenem znaku oziroma kvalifikatorni okoliščini kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 4. Ker je prvostopenjsko sodišče poseglo le v abstrakten del opisanega kaznivega dejanja, ne pa v konkreten del, je ob še vedno enaki in pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja potrebno zaključiti, da je obtoženec izpolnil dve od kvalifikatornih okoliščin kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. 5. Višino izrečene zaporne in denarne kazni okrožna državna tožilka izpodbija z navajanjem, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazni pod zakonskim minimumom premalo upoštevalo težo kaznivega dejanja in okoliščine v katerih je to bilo storjeno, zato je obtožencu izreklo prenizko kazen. Vlogi voznika, ki jo je prvostopenjsko sodišče sicer upoštevalo, je dalo premajhen pomen, drugače kot sodišče je ocenila, da vloga voznika ni zanemarljiva, upoštevaje dejstvo, da dejanja brez slednjega dejansko ni moč izvršiti.

Višje sodišče v zvezi z zavzemanji pritožnice za izrek višje zaporne in denarne kazni najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske podlage za izrek omiljene zaporne kazni in se je v zvezi s tem napačno sklicevalo na določbo 2. točke drugega odstavka 51. člena in prve alineje 50. člena Kazenskega zakonika. Iz določbe 50. člena KZ-1 res izhaja, da sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporabiti milejšo vrsto kazni, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati; iz določbe 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 pa izhaja, da sme sodišče storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, kazen omiliti do 3 mesecev zapora.

Višje sodišče ugotavlja, da iz obtožnice na listovni številki 92 izhaja predlog tožilstva za kaznovanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1 ter izrek stranske kazni izgona tujca iz države; iz zapisnika o predobravnavnem naroku na listovni številki 165 pa, da je okrožna državna tožilka predlagala, da se obtožencu v primeru priznanja krivde izreče kazen zapora 3 leta, stranska denarna kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, izgon tujca iz države in podaljša pripor. Obtoženec je priznanje krivde podal po tako predlogu tožilstva, kar pomeni, da se je prvič izjavil o obtožnem aktu, po katerem tožilstvo ni niti v obtožnici niti na predobravnavnem naroku predlagalo izrek omiljene kazni, zato prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske podlage za izrek omiljene kazni po določbah na katere se je sklicevalo.

6. Že upoštevaje navedeno, dodatno pa tudi ugotovljene spremljajoče okoliščine (izpolnitev dveh kvalifikatornih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja), število prevažanih oseb v že navedenih okoliščinah, ki jih je v točkah 7 in in 8 ugotavljalo tudi prvostopenjsko sodišče ter ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, je višje sodišče ocenilo, da je obtožencu primerno in pravično, glede na njegovo vlogo, nenazadnje pa tudi kljub njegovemu priznanju in s prav ničemer izraženim kakršnimkoli obžalovanjem storjenega kaznivega dejanja, izreči kazen 3 leta zapora. Tako izrečena zaporna kazen je še vedno na zakonskem minimumu predpisane kazni za izvršitev tovrstnega kaznivega dejanja.

7. Pri določitvi večjega števila dnevnih zneskov, ki so vodili tudi do zvišanja denarne kazni je višje sodišče upoštevalo ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine in tudi v zvezi z večjim številom dnevnih zneskov denarne kazni ugotovilo, da tudi izrečena denarna kazen pomeni bistveno večji približek spodnji meji predpisanega kaznovanja kot zgornji, ko so kazniva dejanja izvršena zaradi koristoljubnosti in ob sprejemanju razlogov glede ugotovljenega premoženjskega stanja obtoženca v točki 10 izpodbijane sodbe.

_**K pritožbi obtoženčevega zagovornika:**_ Obtoženčev zagovornik navaja, da bi sodišče pri izbiri kazenske sankcije moralo postopati skladno z načelom individualizacije kazenskih sankcij, v obravnavanem primeru pa da ni upoštevalo nevarnosti konkretnega kaznivega dejanja, njegove teže, stopnje ogrožanja in kršitve zavarovane dobrine. Takšna navedba ostaja povsem neobrazložena, drži pa, da mora biti obravnavanje storilca tudi v pogledu kaznovanja individualizirano, kar je po oceni višjega sodišča bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru, saj so bile upoštevane konkretne in na strani prav določenega obtoženca ugotovljene okoliščine ne le kaznivega dejanja, temveč tudi okoliščine, ki se nanašajo na konkretnega storilca. Kolikor obtoženčev zagovornik poudarja, da je storilec državljan Italije, brezdomec, da ima dva mladoletna otroka in da ni sposoben plačevati preživnine, višje sodišče ugotavlja, da gre za okoliščine, ki so bile prvostopenjskemu sodišču znane in ponovno navajanje le-teh samo po sebi ne predstavlja upoštevnih pritožbenih navedb. Da je obtoženec kaznivo dejanje priznal drži, ne pa, da ga je tudi obžaloval, saj taka navedba pritožnika na nobenem mestu ni spisovno izkazana in potrjena. Posebnega upoštevnega pomena ne more imeti niti navajanje pritožnika, da je obtoženi šele ob prihodu na lokacijo, kjer je bilo tujce potrebno prevzeti ugotovil, da jih je več kot je pričakoval in da jih je vozil samo na krajši relaciji, saj sta dva od zaslišanih tujcev zaslišana kot priči izpovedovala o nameravani poti v Nemčijo. Če je ta pot vodila od mesta, kjer je obtoženec navedene osebe sprejel v vozilo direktno proti Nemčiji ali preko Italije, to v vsakem primeru izkazuje daljši nujen čas vožnje, dejstvo dejanske vožnje na krajši razdalji oziroma krajši čas pa je posledica posredovanja policije. Neupoštevno je tudi zavzemanje obtoženčevega zagovornika za odpravo denarne kazni, saj je ta predpisana obligatorno in sodišče o tem ali naj jo ali ne izreče, ne more odločati, pač pa odloča le o višini le-te.

8. Končno se za neutemeljena, nekonkretizirana, delno pa tudi za netočna izkažejo zavzemanja pritožnika za izrek nižje zaporne kazni, pri čemer izrecno izpostavlja le obtoženčevo priznanje krivde in že navedeno (neobstoječe) obžalovanje storitve kaznivega dejanja. Način upoštevanja sicer ugotovljenih okoliščin pa je bil s strani višjega sodišča presojen že v zvezi s pritožbo okrožne državne tožilke. Izrecno navajanje pritožnika o nesposobnosti obtoženca plačati denarno kazen, o nemožnosti prisilne izterjave le-te pa lahko za zdaj nakazuje tudi na drugačen način izvršitve le-te in sicer kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

9. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga mora višje sodišče v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP opraviti po uradni dolžnosti, niso bile zaznane nobene kršitve, zato je ob oceni, da je pritožba okrožne državne tožilke utemeljena, tej pritožbi višje sodišče sledilo, pritožbo obtoženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Čeprav obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel je višje sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo že prvostopenjsko sodišče, pri čemer je tako odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.