Jedro

Zakon ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo in tudi ne določa, da je delodajalec delavcu pred opozorilom dolžan zagotoviti zagovor. Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic.

Ker je tožnik spornega dne užival alkohol na delovnem mestu in je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu, mu je tožena stranka utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

III. "Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 nezakonita ter se razveljavi; da je delovno razmerje pri toženi stranki tožniku trajalo do 23. 8. 2021; da je tožena stranka dolžna tožnika za obdobje od 4. 7. 2021 do 23. 8. 2021 prijaviti v obvezna socialna zavarovanja ter mu za to obdobje obračunati nadomestilo plače zaradi upravičene zadržanosti z dela v breme zdravstvenega zavarovanja in v obdobju od 17. 7. 2021 do 23. 8. 2021 obračunati plačo v višini 1.568,28 EUR bruto ter tožniku izplačati pripadajoči znesek neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter tožniku obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 5.500,00 EUR bruto in mu izplačati neto znesek v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe; da je tožniku dolžna izplačati denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, kot tudi za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic v znesku 2.000,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 335,99 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe in sklepa, do tedaj brez obresti, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da bi tožena stranka morala glede na določbo 85. člena ZDR-1 tožniku omogočiti zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami v opozorilu pred odpovedjo z dne 4. 2. 2021. Drugi odstavek 85. člena ZDR-1 zahteva, da delodajalec pisno seznani delavca s kršitvami, ki mu jih očita in pred podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga omogoči, da se delavec zagovarja. V postopku pred sodiščem prve stopnje je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo delavcu 4. 2. 2021 izrečeno opozorilo zaradi kršitve z dne 3. 2. 2021 in da je to opozorilo procesna predpostavka izpodbijane odpovedi, vendar pa ni pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali je bil postopek odpovedi z dne 17. 6. 2021, izveden skladno z zahtevami Konvencije Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158, ki jo je ratificiral državni zbor z aktom o notifikaciji nasledstva. Zakoni morajo biti v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, zato je treba 85. člen ZDR-1 tolmačiti skladno s Konvencijo 158. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je imela tožena stranka razumne razloge, da tožniku ni omogočila zagovora glede kršitve podane v opozorilu dne 4. 2. 2021. Rok, ki ga določa zakon med seznanitvijo delavca s kršitvijo in dnem, ko lahko poda zagovor, je namenjen varstvu interesov delavca. Te možnosti za pripravo na zagovor o kršitvi z dne 3. 2. 2021, tožnik ni imel. Za razlikovanje med kršitvami, o katerih obstaja možnost zagovora, preden delovno razmerje na pobudo delodajalca preneha, in o nastalih kršitvah, glede katerih je bil delavec le opozorjen, ne obstajajo razumni razlogi. Delavec sicer ima možnost v sodnem postopku izpodbijati odpoved in hkrati utemeljenost opozorila, kar pa mu vselej ne omogoča, da bi učinkovito varoval svoje pravice v postopkih, ki jih pred izdanim opozorilom izvede delodajalec. Neutemeljeno se je sodišče prve stopnje sklicevalo, da se je tožnik z rezultatom alkotesta strinjal in da so to skladno izpovedale priče v zapisniku A. d. o. o., ki je alkotest opravil. V zapisniku niso izpolnili 8. točke, kjer se ugotavlja, ali je preizkušenec priznal ali zanikal, da je pod vplivom alkohola, in 9. točke, kjer naj bi preizkušenec potrdil, da je zapisnik prebral in izjavil, da se s tem strinja. Zato priče kasneje ne morejo verodostojno potrditi ničesar, kar v sami listini ni navedeno. Tožnik je tekom postopka izpostavil, da je treba pri preizkusu alkoholiziranosti opraviti preizkus dvakrat, pri čemer vsaka meritev ustreza enemu izidu. Med dvema meritvama morajo miniti najmanj dve minuti, kar izhaja iz 15. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilomere. Tožnik je izpovedal, da je meritev opravil le enkrat, in tudi nasprotna stranka ni dokazala, da bi opravili dve meritvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ponoven preizkus ni bil potreben, ker se je tožnik z rezultatom meritve strinjal. Tožnik je glede pijače v tetrapaku breskovega soka izpovedal, da dokler je ni poskusil je bil prepričan, da pije sok, ker je navedeno nakazovala embalaža. Brez pravilno izvedenega preizkusa alkoholiziranosti ni mogoče zaključiti, da je rezultat preizkusa tak, kot se očita tožniku v opozorilu. Prav tako je sodišče zaključilo, da je tožnik pijačo pil iz plastičnega prozornega kozarca, čeprav tožena stranka ni podala nobenih trditev in je o tem prvič izpovedala priča B. B. Zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je odločitev utemeljenosti opozorila in krivdi tožnika oprlo na dejstvo, ki ga tožena stranka v postopku ni zatrjevala. Opozorilo z dne 4. 2. 2021 je bilo torej nezakonito, saj tožniku ni mogoče očitati zavestne kršitve niti malomarnosti, ker je spil s sodelavcem nekaj vsebine iz tetrapaka od breskovega soka, za katero je bil tožnik prepričan, da ni alkohol. Ker pa je opozorilo pogoj za zakonitost izpodbijane odpovedi, saj je to edini opomin, ki ga je tožnik prejel, bi moralo sodišče ugotoviti, da je tudi odpoved iz krivdnega razloga nezakonita. Po mnenju tožnika pa je sodišče tudi napačno zaključilo, da tožnik ni dokazal svojih navedb o trpinčenju. Priči C. C. in D. D. sta sicer zanikali, da bi tožnika obravnavali drugače kot druge delavce in da bi nanj izvajali pritisk ali z njim nespoštljivo komunicirali, vendar je jasno, da priči, ki imata pri toženi stranki vodstvena pooblastila, ne bosta izpovedovali v škodo svojega delodajalca. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožnika, da je moral po odredbi nadrejenih uvajati in učiti mlajšega delavca, kar vsekakor ni logično in običajno, če bi bil tožnik slab delavec. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi D. D., češ da je tožnik uvajal v delo mlajšega delavca, ko je bilo pri tožniku delo še brez napak. Pri tem pa je tožena stranka predložila evidenco napak, iz katerih je razvidno, da so pri tožniku bile zabeležene napake že januarja 2021 in tudi februarja 2021. Ne glede na take podatke pa je torej tožnik uvajal mlajšega sodelavca. Navedenih listin sodišče ni dokazno ocenilo. Tožnik pa se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, pri tem pa sodišče ni vsebinsko obravnavalo dejstev, ki jih je tožnik navajal. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Odločitev sodišča je napačna primarno zato, ker ni razvidno, da bi v postopku toženi stranki nastajali kakršnikoli posebni stroški v zvezi z odškodninskim zahtevkom zaradi mobinga, sicer pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja in je po petem odstavku 41. člena ZDR-1 tožena stranka dolžna trpeti stroške, ne glede na izid postopka. Glede denarnega zahtevka za plačilo odškodnine toženi stranki niso nastali dodatni stroški, saj je iz druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 17. 11. 2021 razbrati le, da se je tožena stranka glede odškodninskega zahtevka opredelila le v enem odstavku, tretjo pripravljalno vlogo pa je tožena stranka vložila pri sodišču 14. 3. 2022 le v enem izvodu in je zanjo tožnik izvedel šele iz sodbe. Ta pripravljalna vloga tožniku ni bila nikoli vročena, zato se tožnik o njej tudi ni mogel izjasniti. Stroški za sestavo teh dveh vlog tudi niso bili potrebni, zato jih je sodišče priznalo neutemeljeno. Vezano na odškodninski zahtevek tožnika sodišče ni izvedlo nobenih dodatnih dokazov, razen tistih, ki so bili izvedeni za potrebe ugotavljanja zakonitosti odpovedi. Tožnik pa izpodbija tudi sklep o zavrženju dela tožbe, ki je glede na zavrnitev zahtevka o glavni stvari nepotreben, sicer pa materialnopravno napačen. Tožnik je zahteval le, da se ob obračunu nadomestila plače oziroma od plače v bruto znesku, kot izhaja iz zahtevka tožnika v četrti pripravljalni vlogi, odvedejo davki in prispevki. Slednje je skladno z davčnimi predpisi obveznost delodajalca in ne delavca, ki prejme izplačilo neto zneska. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter ji prizna stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče delno napačno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških postopka.

6. Neutemeljene so obsežne pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji, ali je bil postopek, preden je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2021, izveden skladno z zahtevami Konvencije Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca št. 158. Tožnik napačno razlaga določbo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), namreč da bi skladno s Konvencijo 158 morala tožena stranka tožniku omogočiti zagovor glede opozorila o domnevni kršitvi. Kot v pritožbi navaja tožnik sam, 7. člen Konvencije izrecno določa, da naj delovno razmerje delavcu ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali v zvezi z njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja pred očitki delodajalca, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zakon torej ne predvideva sodnega varstva zoper opozorilo in tudi ne določa, da je delodajalec delavcu pred opozorilom dolžan zagotoviti zagovor. Opozorilo je namreč opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic.

7. Iz določila 7. člena Konvencije 158 izhaja zaveza, da delovno razmerje delavcu ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca ali v zvezi z njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi očitkov delodajalca. Torej zaveza se nanaša na podajo odpovedi, na podlagi katere delavcu preneha delovno razmerje, ne pa na opozorila. Prvi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za morebitno kasnejšo podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če bo delavec ponavljal kršitve, in za delavca nima drugih samostojnih pravnih posledic. V skladu s sodno prakso šele v sodnem postopku, v katerem sodišče odloča o (ne)zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, odloča sodišče tudi o (ne)utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila. Opozorilo, ki temelji na prvem odstavku 85. člena ZDR-1, tudi ne pomeni, da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja, saj gre za pravico delodajalca, ki mu jo daje zakon. Tako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 227/2005 in o tem se je izreklo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-45/2007 (Up-249/2006), in sicer da z opozorilom ni bilo poseženo v ustavno pravico delavca do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.).

8. Tožena stranka je tožniku dne 7. 6. 2021 pravilno poslala vabilo na zagovor v postopku redne odpovedi iz krivdnega razloga, vendar se tožnik zagovora ni udeležil. Toženo stranko je dne 10. 6. 2021 obvestil, da se zagovora ne bo udeležil, ker je njegovo zdravstveno stanje slabo. V obvestilu ni predlagal preložitve zagovora in ni predložil zdravniškega opravičila, ki bi potrjevalo njegovo nezmožnost sodelovanje v postopku, zato je tožena stranka utemeljeno izdala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je izpolnila obvezo, da je pred podajo odpovedi tožniku zagotovila zagovor. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek podaje opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in postopek same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka ni pravilno izvedla postopka z alkotestom in da je sodišče prve stopnje izpoved tožnika vzelo iz konteksta. Tožnik je na naroku na izrecno vprašanje predsednice senata izpovedal, da je na aparatu za preizkus alkoholiziranosti videl izpis meritev, ki je znašala 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu in povedal, da če je zapisnik podpisal, se je z njim strinjal. Tožnik je zapisnik podpisal, dejstvo da pa preizkuševalec ni izrecno zapisal, ali se tožnik z meritvijo alkotesta strinja in da sam priznava, da je pod vplivom alkohola, pa za samo odločitev ni pomembno. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja prič B. B., C. C., E. E. in F. F. ter listinskih dokazov (zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti) ugotovilo, da je tožnik dne 3. 2. 2021 užival alkohol med delovnim časom in da je vsebnost alkohola v njegovem organizmu znašala 0,09 mg/l izdihanega zraka, kar pa predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti glede na to, da je tožena stranka imela v 5. členu Pravilnika o izvajanju notranje kontrole in ugotavljanju prisotnosti alkohola in nedovoljenih psihoaktivnih substanc pri zaposlenih določeno, da na delovnem mestu zaposleni ne smejo opravljati dela, če je pred nastopom dela ali med delom pri njih ugotovljena stopnja alkohola v krvi oziroma izdihanem zraku večja od 0,0 mg alkohola v litru izdihanega zraka ali so pod vplivom drugih nedovoljenih psihoaktivnih substanc. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo izpovedi tožnika, da bi kritičnega dne pil breskov sok iz tetrapaka in da ni vedel, da gre za vino, saj kot je izpovedal B. B., je tožnik kritičnega dne vedel, da je v embalaži od soka domače vino in da je zavestno užival alkohol. 10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič C. C., D. D. in E. E., ki so vse izpovedale, da je elektronski alkotest pokazal vrednost 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu in glede na to, da tožnik ni imel pripomb na rezultat testa ter je preizkus alkoholiziranosti opravil pooblaščeni izvajalec, pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dokazala uživanje alkohola na delovnem mestu, kar predstavlja kršitev določb prvega odstavka 34. člena in 35. člena ZDR-1 ter 5. člena Pravilnika. Alkoholiziranost na delovnem mestu namreč predstavlja kršitev delodajalčevih navodil in kršitev spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) v 51. členu določa, da delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc, zato je imela tožena stranka tudi v internem aktu določeno stopnjo treznosti 0,00 mg/l izdihanega zraka. Ker je tožnik spornega dne užival alkohol na delovnem mestu in je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,09 mg/l izdihanega zraka alkohola v organizmu, je tožena stranka tožniku utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka ni pravilno izvedla preizkusa z alkotestom, ker ni izvedla dveh zaporednih meritev kot to določa 15. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre. Tožena stranka navedenega pravilnika ni bila dolžna upoštevati pri preizkusu alkoholiziranosti tožnika. Pravilno je izvedla postopek po pooblaščeni družbi v skladu z lastnim pravilnikom, ki v 7. členu določa, katere podatke mora vsebovati zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in zapisnik z dne 3. 2. 2021 je vseboval vse podatke, ki jih predvideva pravilnik.

12. Tožena stranka je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 17. 6. 2021 očitala, da je kljub opozorilu ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer dne 17. 5. 2021 in 29. 4. 2021, ko je svoje naloge opravljal malomarno, nevestno in nestrokovno ter dne 1. 6. 2021 brez dovoljenja zapustil svoje delovno mesto. Tožniku je očitala, da je dne 17. 5. 2021 malomarno in nevestno opravil svoje delo, saj so bile na izdelkih: Stena vodna stran crne komp. (..., ...) ugotovljene napake na zvarih, ter dne 29. 4. 2021 storjena napaka pri izdelavi dveh kosov zunanjega bobna za ... Zaradi napak tožnika je bil potreben posvet z odgovornim projektantom in izvršnim vodjem ter prilagoditev stene zunanjega bobna. Potrebnih je bilo 30 ur dodatnega dela na obdelovalnem centru ter dodatno delo projektantov, posledično pa je prišlo do zamude pri montaži. Tožnik je v zvezi z očitanimi kršitvami trdil, da sta nadrejena delavca C. C. in D. D. pri njem namerno iskala napake, kar je negativno vplivalo na delo tožnika in je bil popolnoma na koncu z živci, zaradi trpinčenja.

13. Tožnik je uveljavljal odškodnino iz naslova mobinga oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1 je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je trpinčenje vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec na podlagi 8. člena ZDR-1 delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (tretji odstavek 47. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava, ki se nanašajo na povrnitev škode, pa so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. 14. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do dejstev, ki jih je zatrjeval tožnik (da je tožena stranka sama predložila zapisnike, iz katerih je razvidno, da je tožnik delal pri delu napake že januarja in februarja 2021, pa mu je tožena stranka kljub temu dodelila mlajšega sodelavca, ki ga je moral uvajati v delo). Sodišču se ni treba opredeliti do tistih navedb, ki niso dopustne, ali pa so za odločitev nerelevantne ter očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obravnavalo vsa ravnanja tožene stranke, ki jih je tožnik opredelil kot trpinčenje na delovnem mestu, ter na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati mobinga (trpinčenja) na delovnem mestu. Posledično se torej sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do vseh navedb, ki na ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Pravilno opozarja tožena stranka, da v kolikor bi do tožnika postopala žaljivo, negativno in bi mu sistematično ves čas očitala napake pri delu, mu uvajanje v delo pomočnika, ne bi zaupala. Opozarjanje nadrejenih delavcev na napake, ki jih storijo delavci pri svojem delu, tako kot sta nadrejena C. C. in D. D. opozarjala na napake tožnika, ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu, v smislu 7. člena ZDR-1, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.

15. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo pričam, zato sodbi v tem delu ni mogoče očitati, da ne bi ustrezala standardu vestnosti in skrbnosti ter ne bi bila analitično sintetična. Kot sta izpovedali priči C. C. in D. D., sta bila nadrejena delavca tožniku in kot takšna sta bila dolžna delavce opozarjati na napake storjene pri delu in na takšne napake sta opozarjala tudi tožnika, kar pa ne predstavlja trpinčenja v smislu 7. člena ZDR-1. 16. Zmotno je stališče tožnika, po katerem bi bil dolžan delodajalec pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga še dodatno utemeljevati težo kršitve pogodbenih obveznosti oziroma okoliščine, ki preprečujejo nadaljevanje delovnega razmerja med strankami. ZDR-1 omogoča podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga za primere, ko delavec ne upošteva formalnega pisnega opozorila zaradi že storjene kršitve in v nadaljevanju še vedno ne izpolnjuje pravilno delovnih obveznosti. Če delavec nadaljuje s kršitvami – v enaki, podobni ali drugačni obliki, je pravno pomembno predvsem, ali je do ponovne kršitve obveznosti dejansko prišlo. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je zato pravilna.

17. Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep o zavrženju dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov glede na to, da tožnik v sporu ni zahteval, da sodišče odloča o obveznosti plačila davkov in prispevkov, pač pa je zahteval le, da se ob obračunu nadomestila plače oziroma od plače v bruto znesku odvedejo davki in prispevki. Pritožba je neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje odločilo v skladu z veljavno sodno prakso. Vrhovno sodišče RS je v sodbah VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 47/2020 zavzelo jasna stališča, da upoštevajoč pravila o sodni pristojnosti delovno sodišče odloča o zasebnopravnem razmerju med delavcem in delodajalcem, ob uporabi postopkovnih pravil ZDSS-1 in ZPP. O vprašanju plačila oziroma obveznosti plačila davkov in prispevkov kot javnopravnem razmerju pa odloča FURS, sodno varstvo pa je zagotovljeno v upravnem sporu. Dolžnost obračunavanja plače ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja in dolžnost plačila za delavca je že zakonska dolžnost izplačevalcev (delodajalcev) in ne spada v sodni izrek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov in prispevkov.

18. Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka. Pravilno opozarja tožnik, da gre za spor po petem odstavku 41. člena ZDSS-1, ki določa, da stroške spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi trpi delodajalec sam, ne glede na izid postopka, ter glede denarnega zahtevka za plačilo odškodnine, toženi stranki niso nastali dodatni stroški, saj je iz druge pripravljalne vloge tožene stranke z dne 17. 11. 2021 razvidno, da je tožena stranka odgovarjala izključno na navedbe tožnika v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je le v enem odstavku prerekala trditve glede odškodninskega zahtevka. Prav tako pa stroški za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2022 niso bili potrebni. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki v zvezi z zahtevkom tožnika za plačilo odškodnine niso nastali posebni stroški postopka, saj sodišče v zvezi z odškodninskim zahtevkom ni izvedlo nobenih dodatnih dokazov, razen tistih, ki so se izvedli vezani na zahtevek zaradi ugotavljanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo izrek o stroških postopka (358. člen ZPP).

V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo, saj je tožnik uspel z neznatnim delom, medtem ko tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.