Jedro

Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se delna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnik kot kreditojemalec in zastavitelj ter tožnica kot zastaviteljica in solidarna porokinja sta s toženko kot kreditodajalko dne 27. 2. 2008 sklenila Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, št. 000 (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil kredit v višini 130.000 CHF (švicarskih frankov) z dogovorjenimi obrestmi in odplačilno dobo 240 mesecev (20 let). Kreditna pogodba je v evrski protivrednosti na dan 27. 2. 2008 znašala 80.875,95 EUR in je bila sklenjena za nakup in adaptacijo nepremičnine. 12. 3. 2008 sta pravdni stranki sklenili še neposredno izvršljiv Notarski zapis kreditne pogodbe in pogodbe o hipoteki opr. št. SV-000/08 (v nadaljevanju notarski zapis). Na tej podlagi je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na (kupljeni) nepremičnini.

2.S tožbo, ki sta jo vložila 15. 10. 2018 (in kasnejšimi spremembami dajatvenega dela), sta tožnika (primarno) zahtevala ugotovitev ničnosti sporne kreditne pogodbe in notarskega zapisa, vložila pa sta tudi izbrisno tožbo in kondikcijski zahtevek. Podredno sta zahtevala razvezo kreditne pogodbe, plačilo zneska in izstavitev zemljiškoknjižne listine.

3.Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da sta kreditna pogodba in notarski zapis nična; (II.) na njuni podlagi vknjižena hipoteka neveljavna in se izbriše ter (III.) odločilo, da bo stroških postopka odločilo s končno odločbo.

4.Toženka zoper odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 ter kršitve ustavnih in konvencijskih pravic. Predlaga spremembo delne sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP) bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje odgovorjeno.

5.Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Argumentirano in s sklicevanjem na evropsko in domačo sodno prakso zavračata vse pritožbene navedbe in predlagata njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno

7.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je bilo na večino v pritožbi izpostavljenih pravnih dilem v sodni praksi že odgovorjeno, pritožnica pa tudi ne izpostavi nobenega pomembnega vidika, ki v odločbah VSRS ne bi bil obravnavan in zato tudi (že) obrazložen. Dvoma, da sta imeli pravdni stranki možnost pravočasne seznanitve s spremenjenimi stališči sodne prakse, ni. Odločba VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je pomembno spremenila (in ustalila) merila za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in vsebine pojasnilne dolžnosti je bila sicer izdana tekom konkretnega postopka, vendar še pred izpodbijano sodbo, nanjo pa se sklicuje tako sodišče kot tudi toženka v pritožbi. Prav tako so bile že pred izdajo izpodbijane sodbe izdane nadaljnje odločbe VSRS, ki so sprejeto oz. nadgrajeno sodno prakso še dodatno utrdile.2 Ker gre (tudi) v konkretni zadevi za dejansko stanje ter pravna vprašanja, ki so povsem primerljiva drugim (že obravnavanim) zadevam kreditiranja v CHF, temu ustreza (tudi) sam obseg odgovora na navedbe pritožnice.3 Prav tako pritožbeno sodišče poudarja, da so sodišča prve kot tudi druge stopnje dolžna spoštovati in upoštevati sprejeta stališča VSRS, kot obvezne pravne vire v okviru pravil precedenčnega utemeljevanja.4 V pritožbi ponavljajoči se očitki o nekritičnem sledenju (neustavni) sodni praksi VSRS so zato neupravičeni.

8.Toženka sodišču prve stopnje očita, da se v nekaterih delih sodbe ne da preizkusiti zaradi manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih, notranjih nasprotij ter nezadostne obrazloženosti. Trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi 22. člen Ustave. Očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo zadostne in medsebojno skladne razloge o pravno relevantnih dejstvih. Ni se bilo namreč dolžno izrecno opredeliti do vsakega stališča strank ampak le do nosilnih pravnih naziranj strank, ki so bila dovolj argumentirana, ki niso bila očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso bila neupoštevna.5 Še posebej to velja ob že poudarjeni jasni sodni praksi. Očitanih pomanjkljivosti in medsebojnih nasprotij ni zaznati. Sodba je jasna in razumljiva ter dosega zahtevan standard obrazloženosti. Iz pritožbe na splošno zeva nestrinjanje z dokazno oceno in sprejeto odločitvijo sodišča, ki pa ne konstituira zatrjevanih kršitev, temveč kvečjemu polemizira s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in uporabo materialnega prava.

9.Odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi temelji na naslednjih ugotovitvah:

-tožnika imata položaj potrošnika,

-kreditna pogodba predstavlja dolgoročni potrošniški hipotekarni kredit, ki je bil vezan na tujo valuto (CHF)6 ;

-znesek posojila je bil nakazan in odplačevan v EUR, v katerih so tudi prihodki tožnikov;

-toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, tožnika se zato nista zavedala visokega tveganja in znatnih negativnih finančnih posledic (valutnega tveganja);

-obseg danih pojasnil toženke ni zadostil zahtevam profesionalne skrbnosti, zaradi česar je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja;

-predmet kreditne obveznosti je bil zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti nejasen in s tem pogodbeni pogoj nepošten;

-kreditna pogodba in notarski zapis sta iz navedenega razloga nična, posledično je neveljavna tudi vknjižba hipoteke;

-kondikcijski zahtevek tožnikov še ni zastaral.

O materialnopravni podlagi

10.Pravno podlago za presojo v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih7 in Zakona o varstvu potrošnikov8 ter temeljna načela Obligacijskega zakonika9 , ki so veljala v času sklepanja pogodb, vse v luči minimalne harmonizacije, kot jo določata Direktiva 93/13/EGS10 in sodna praksa SEU.11 Drugačno pritožbeno stališče je napačno.

11.Čeprav se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih navedb, da ZVPot in Direktiva v konkretnem primeru nista uporabljiva, in s tem zagrešilo postopkovno nepravilnost (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), gre za pomanjkljivost, ki jo je pritožbeno sodišče, glede na to, da gre za uporabo prava, lahko odpravilo sámo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12.ZPotK, veljaven v času sklenitve kreditne pogodbe, je določal splošno obveznost banke, da mora pred sklenitvijo pogodbe seznaniti potrošnika z vsemi pogoji kreditne pogodbe (prvi odstavek 6. člena ZPotK), ki morajo biti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku (prvi odstavek 7. člena ZPotK). V primeru kreditne pogodbe s pogodbenim pogojem valutne klavzule (z obračunom, vezanim na uporabo tuje valute), pa mora ta vsebovati tudi navedbo tuje valute, vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti, in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski posameznih plačil (9. točka prvega odstavka 7. člena ZPotK). Podrobneje ZPotK vsebine predpogodbene pojasnilne dolžnosti iz 7. člena ZPotK ne določa, določa pa njeno obvezno naravo.12 Po prvem odstavku 21. člena ZPotK je tako nično vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem zakonom in v škodo potrošnika. V tretjem odstavku istega člena ZPotK določa, da se, ne glede na določbe tega zakona, uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so ugodnejše za potrošnika. Tak predpis, ki je ugodnejši za potrošnika, ker ureja širši obseg njegovih pravic, ki niso izrecno urejene v ZPotK, je ZVPot,13 v razmerju do katerega je ZPotK lex specialis.14

13.Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot, ki morajo biti jasni in razumljivi (četrti odstavek 22. člena ZVPot). V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika (peti odstavek 22. člena ZVPot). Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene pa se štejejo, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Povzete določbe predstavljajo implementacijo Direktive (1.a člen ZVPot), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Že na podlagi jezikovne razlage je očitno, da nacionalna ureditev ni enaka ureditvi po Direktivi (citirani določbi Direktive nista bili neposredno preneseni v nacionalni pravni red). ZVPot zahteva, da je pogodbeni pogoj jasen in pošten. Za primer nejasnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja določa različni sankciji. Presoji jasnosti/razumljivosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja sta ločeni (samostojni), in hkrati vsebinsko prepleteni. Določene okoliščine iz faze razkrivanja pomembnih informacij v predpogodbeni fazi namreč sodijo tako v okvir presoje, ali je banka izpolnila pojasnilno dolžnost, kot tudi v okvir presoje njene dobrovernosti (poštenosti).15 ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. člena ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo, ker sledi cilju, ki ga Direktiva zasleduje, poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva - v primeru, da se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.16

14.Po ZVPot za nepoštenost pogodbenega pogoja zadostuje, da je ugotovljena bodisi nepoštenost v ravnanju ponudnika (dobra vera v postopkovnem pogledu) bodisi nepoštenost v teži bremena pogodbenega pogoja (pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi - dobra vera v vsebinskem pogledu - neravnotežje). Dobra vera v postopkovnem smislu je zajeta v vseh alinejah prvega odstavka 24. člen ZVPot. V kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev je merilo dobre vere objektivno. Ni potrebno, da banka v fazi predpogodbenih pogajanj v razmerju do potencialnih kreditojemalcev deluje zavajujoče (npr. z zagotovili o stabilnosti valutnega razmerja CHF/EUR). Zadostuje ugotovitev, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika (tudi, če jih ni želela).17

15.Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke, ki razpolaga z informacijami oziroma specifičnimi znanji. Če je banka skrbno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost (oziroma če je pri vključitvi pogodbenega pogoja ravnala v skladu s profesionalno skrbnostjo - dobra vera v postopkovnem pogledu), v trenutku sklenitve pogodbe ni bilo informacijskega razkoraka med pogodbenima strankama.18 Če pa pojasnilna dolžnost ni ustrezno opravljena oz. sploh ni opravljena (potrošnik ni bil obveščen o vseh bistvenih pogodbenih pogojih, ki bi lahko vplivali na obseg in težo njegove obveznosti), banka ne zadosti zahtevam dobre vere,19 ker asimetrija med položajem banke in potrošnika ni bila uravnotežena. Posledično gre za ravnanje, ki zaradi nasprotovanja načelu vestnosti in poštenja, ustreza nepoštenosti pogoja po (najmanj20 ) 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot,21 kar vodi v ničnost pogodbe.

16.V skladu z drugim odstavkom 1. člena Direktive njene določbe ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali drugih predpisih. Ta določba ni bila predmet uskladitve ZVPot z Direktivo in posledično ni implementirana v slovenski pravni red. ZVPot tako presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja zaradi opiranja na obvezno zakonsko določbo ne izključuje, kar pomeni, da je po ZVPot ta vselej mogoča.22 Slovenska ureditev je v tem delu za potrošnika ugodnejša od ureditve po Direktivi.23 Poleg tega pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) v okvir določbe drugega odstavka 1. člena Direktive ne spada.24 Tudi SEU je že izrecno presodilo, da pogoj v zvezi z valutnim tveganjem ni izključen s področja uporabe Direktive na podlagi njenega drugega odstavka 1. člena.25

17.Upoštevajoč povzeto pravno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje za presojo spornega pogodbenega razmerja v obravnavani zadevi pravilno uporabilo, so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se sodišče prve stopnje na Direktivo in sodno prakso SEU nepravilno sklicuje kot na neposreden vir prava, da je uporaba ZVPot in Direktive izključena, da bi se sodišče moralo opreti zgolj na v času sklepanja veljavni ZPotK, da je dogovor o kreditu v CHF jasen in razumljiv, in da razglasitev kreditne pogodbe za nično predstavlja nezakonit poseg v pritožničino mirno uživanje premoženja in splošno svobodo ravnanja. Za presojo tudi ni odločilno (oziroma ne zadošča), da je kreditna pogodba vsebovala vse elemente, ki jih je določal ZPotK - obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo namreč pomeni le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Delno pa ta temelji na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).²⁶ V zvezi s tem je zmotno pritožbeno pravno naziranje, da je upoštevanje načela vestnosti in poštenja v nasprotju z določbami ZPotK, in da je sodišče kršilo načelo retroaktivnosti.²⁷

18.Prav tako je neutemeljeno nasprotovanje uporabi Priporočil Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB). Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo neposredno na vsebino tega priporočila. Zahteva po opozorilu na možnost zelo velike depreciacije domače valute ne izhaja zgolj iz Priporočila ESRB, temveč, kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, tudi neposredno iz Direktive.²⁸ Čeprav ne evropska ne domača sodna praksa ne ponudita konkretne številke, to ne pomeni, da gre za neopredeljen pojem.²⁹ Pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu in vsebini informiranja potrošnika. Od banke se tudi ne zahteva prikaz scenarija, ki se je tekom izvrševanja uresničil. Zato je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da bi lahko razumel dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti.

O pojasnilni dolžnosti in nepoštenem pogodbenem pogoju

19.Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene in ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevano profesionalno skrbnostjo. Takšna odločitev upravičeno sledi kriterijem o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti, ki jih je v novejši sodni praksi³⁰ in ob upoštevanju relevantnih odločb prakse SEU³¹ , določil ZVPot (22. do 24. člena) in Direktive, oblikovala sodna praksa.

20.Vsebina pojasnilne dolžnosti mora biti takšna, da lahko potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja in oceni potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na svoje finančne obveznosti. Ni dovolj, da se potrošnik zaveda možnosti spremembe valutnega tečaja. Banka ga mora opozoriti na veliko stopnjo valutnega tveganja, ker so nihanja, zlasti v dolgoročnem obdobju, potencialno velika in lahko povzročijo potrošniku neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ki jih ne zmore (več) obvladovati. Kot strokovnjak mora banka poznati, predvideti in potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev.³² Pritožbeno nasprotovanje navedenemu je zmotno. Le tako banka potrošniku omogoči, da konkretno razume potencialno resne posledice, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti na njegov finančni položaj. S tem mu omogoči sprejem informirane in zato pravno veljavne odločitve za sklenitev pravnega posla.³³

21.Dokazna ocena je skrbna in zatrjevanih pomanjkljivostih, kot sta pristranost pri ocenjevanju izpovedb in nekritičnost, nima. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je pritožnica pomanjkljivo opravila pojasnilno dolžnost, ker je ugotovilo, da tožnikoma ni dala informacij oziroma pojasnil take intenzitete, da bi na njihovi podlagi lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki ga prevzemata. Tudi iz izpovedbe uslužbenke, ki je sodelovala pri sklepanju obravnavane pogodbe, namreč ne izhaja, da sta bila tožnika opozorjena na možne znatne razsežnosti prevzetega valutnega tveganja. Dokazno breme glede ustrezno opravljene pojasnilne dolžnosti je bilo na pritožnici, ta pa ga ni zmogla.³⁴ Tega zaključka toženka ne omaje niti s sklicevanjem na neizkazano prirejenost tožnikove izpovedbe in (nebistvene) ugotovitve o letaku iz leta 2004.

22.Enako velja za sklicevanje na dejstvo, da je kreditna pogodba vsebovala opozorilo na tveganje in da je bila sklenjena v notarskem zapisu, ki kot javna listina potrjuje seznanjenost tožnikov s prevzetimi tveganji. Predpogodbena dolžnost informiranja s strani banke je podana ne glede na to, ali potrošnik izkaže interes za samostojno pridobivanje informacij glede prevzete obveznosti ali ne.³⁵ Zavedanja o dejanskih posledicah prevzete obveznosti pa se ne more doseči zgolj z jasnim besedilom kreditne pogodbe in podpisano izjavo o (abstraktnem) prevzemu tečajnega tveganja³⁶ , niti zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo³⁷ , in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je pogodba sklenjena. Zgolj zavedanje, da neko tveganje obstaja, ne pomeni, da se posameznik zaveda tudi dejanskega obsega tega tveganja.³⁸ Posledično so tudi pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, neutemeljene.

23.Če pojasnilna dolžnost ni opravljena (oz. je opravljena pomanjkljivo), kot je v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, postane glavni predmet obveznosti nejasen in nepregleden, banka pa ravna v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.³⁹ Zaključek o izpolnjenosti predpostavke po 4. točki prvega odstavka 24. člena ZVPot je pravilen in ustrezno obrazložen. Po prvem odstavku 24. člena ZVPot velja pogodbeni pogoj za nepoštenega, če je podan dejanski stan iz katerekoli izmed štirih alinej prvega odstavka.⁴⁰ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj nepoštenega pogoja že ob upoštevanju 4. točke prvega odstavka tega člena, se do navedb, ki so se nanašale na preostale tri točke te določbe, ni bilo dolžno opredeljevati.⁴¹

24.Čeprav pritožbeno neprerekan, je pravilen tudi zaključek o tem, da ima obstoj nepoštenega pogoja za posledico ničnost celotne kreditne pogodbe. Velja še pojasniti, da kreditna pogodba ni nična iz razloga, ker valutna klavzula ne bi bila dovoljena, temveč ker je pritožnica opustila dolžno pojasnilno dolžnost, kar je bilo glede na težo opustitve v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.⁴²

O zastaranju

25.Tožba na ugotovitev ničnosti ne zastara, toženka pa v pritožbi ne oporeka obstoju pravnega interesa tožnikov za vložitev samostojne, od kondikcijskega zahtevka neodvisne tožbe. Do ugovora zastaranja se zato pritožbenemu sodišču niti ni potrebno opredeljevati, saj se sodna praksa⁴³ v zvezi z zastaranjem potrošniških kondikcijskih zahtevkov še razvija in ni povsem enotna.

26.Ne glede na to pa opozarja, da do ugotovitve o nezastaranju kondikcijskega zahtevka vodi že ugotovitev, da je prvi tožnik šele v septembru 2020 toženki plačal več, kot je na podlagi kreditne pogodbe od nje prejel. Vse do takrat se zahtevek, ki ga uveljavlja v obravnavanem postopku (razlika med toženki plačanim in od nje prejetim zneskom v domači valuti), še ni rodil. Tudi če bi tožnik že v letu 2011 ali v letu 2015 vedel, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična, od njega ne bi bilo mogoče zahtevati, da od toženke terja vračilo plačanih zneskov (torej tistih, ki jih po poračunu medsebojnih kondikcijskih zahtevkov toženki nedvomno dolguje). To bi ga namreč izpostavljalo nepotrebnim sodnim stroškom in tveganju neuspeha v pravdi z obveznostjo povrnitve stroškov nasprotni stranki. S tem bi mu bila onemogočena vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, kot da nepoštenega pogoja ne bi bilo. To pa je v nasprotju s cilji Direktive.⁴⁴

Sklepno

27.Glede na vse obrazloženo in upoštevajoč, da sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano delno sodbo potrditi (353. člen ZPP).

28.O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

V domači sodni praksi se opozorila na možnost zelo velike depreciacije EUR, na črni scenarij ali na neomejeno valutno tveganje uporabljajo kot sinonimi.<br>³⁰ Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, in druge.<br>³¹ Glej zadeve C-776/19 do C-782/19, C-186/16.<br>³² Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (63.-67., 71., 72. točke obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (13.-19. točke obrazložitve), in VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 (18. in 20. točka obrazložitve), VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (40.-42. točke obrazložitve).<br>³³ Glej VSL sodba II Cp 208/2024 z dne 24. 7. 2024 (17. točka obrazložitve).<br>³⁴ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. tč. obrazložitve).<br>³⁵ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (36. točka obrazložitve), VSL sodba in sklep I Cp 1372/2023 z dne 26. 1. 2024 (43. točka obrazložitve).<br>³⁶ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (43. točka obrazložitve).<br>³⁷ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (18. točka obrazložitve).<br>³⁸ Glej VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (18. točka obrazložitve).<br>³⁹ Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (56. točka obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023 (29. točka obrazložitve), VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 (21. točka obrazložitve), VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (37. točka obrazložitve).<br>⁴⁰ Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (29. točka obrazložitve).<br>⁴¹ Glej VSRS sklep II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024 (54. točka obrazložitve).<br>⁴² Glej VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (38. točka obrazložitve), VSL sodba in sklep I Cp 1241/2023 z dne 5. 2. 2024 (43. točka obrazložitve).<br>⁴³ Glej npr. sodbi SEU C-484/21 in C-561/21, pritožbeno citirano C-698/18 ter odločbi VSRS II Ips 14/2020 in II Ips 75/2024.<br>⁴⁴ Primerjaj sodbi C-287/22 z dne 15. 6. 2023 (tč. 39) in C-324/23 z dne 8. 5. 2025 (tč. 53).

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1<br> Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 21, 21/1

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5.&nbsp;aprila&nbsp;1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.