Jedro

Plača, ki je bila izplačana za delo preko polnega delovnega časa v letih od 1975 do 1985, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 13. 8. 2004 ter 2. točka toženčevega prvostopenjskega organa št. ... z dne 14. 5. 2004, da se tožniku na novo odmeri pokojninska osnova z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1985 ter od 1987 do 1991, in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, s e z a v r n e.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 13. 8. 2004 ter 2. točko odločbe toženčevega prvostopenjskega organa št. ... z dne 14. 5. 2004; odločilo, da se tožniku znova odmeri invalidska pokojnina tako, da se na novo oblikuje pokojninska osnova z upoštevanjem osebnih dohodkov, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1970 do 1985 ter v obdobju od 1987 do 1991; tožencu je naložilo, da je dolžan za tožnika v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt ter mu na novo odmeriti pokojnino od 1. 12. 2003 dalje. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1976,02 EUR, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbi 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je v sporu pravna podlaga za odločitev v določbi 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur, l. RS, št. 106/1999 in spremembe), pri čemer je potrebno upoštevati tudi določbo tretjega odstavka 21. člena Statuta skupnosti (Statut, Ur. l. RS, št. 40/1983 in spremembe), po kateri se osebni dohodek iz dela preko polnega delovnega časa všteje v pokojninsko osnovo le v primeru, če je takšno delo označeno kot poseben delovni pogoj o splošnem aktu delovne organizacije, ki pa mora biti v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih. To pomeni, da je moralo biti takšno delo uvedeno v skladu z delovno pravno zakonodajo, veljavno v obdobju , ko je prihajalo do dela preko polnega delovnega časa. Takšno delo se je štelo kot poseben delovni pogoj v primerih, ko je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki nadalje takšnega dela ni bilo možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno naprej odrejeno ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj. V ponovljenem postopku se je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da takrat tožnikov delodajalec I. ni povzel vse ustrezne organizacijske ukrepe za preprečevanje dela preko polnega delovnega časa. Ni dokazan postopek odrejanja nadur. V 67. členu Pravilnika o delovnih razmerjih (Pravilnik, sprejet dne 6. 11. 1979) je predvideno, da se delo preko delovnega časa uvede v situaciji, če nastane potreba zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti delo, v 68. členu Pravilnika pa, da takšno delo traja največ 12 ur tedensko, pri čemer mora delo odrediti še komisija za delovna razmerja. V tožnikovem primeru to ni bilo izvedeno, kar kaže, da je šlo za delo, katerega obseg je bil okvirno znan vnaprej, saj se je opravljalo skozi več let in v velikem številu nadur. Izpovedbe prič ne dokazujejo, da se delovni čas voznikov ni mogel končati po preteku dnevnega delovnega časa, ker se je morala vožnja zaključiti. Tožnikova dnevna obveznost je lahko trajala enkrat več kot 8 ur, drugič pa manj, saj je takšno možnost razporeditve delovnega časa določala že takrat veljavna delovna pravna zakonodaja, enako tudi 62. člen Pravilnika. Tudi določbe prevozne pogodbe, sklenjene med tožnikovim delodajalcem in C., ne dokazujejo, da je opravljal tožnik nadurno delo kot poseben delovni pogoj. Priča B.K. je izpovedal, da so vnaprej vedeli, katere vožnje bodo vozniki opravljali. V skladu z navedenimi razlogi tožnikovo nadurno delo v spornem času ni imelo značaja posebnega delovnega pogoja, temveč dejansko naravo stalnega in rednega dela preko polnega delovnega časa. Toženec se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako da, tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe, ki je bila izdana v ponovljenem postopku na prvi stopnji, ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev iz določbe drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu na ugotovljeno dejansko stanje zmotno materialnopravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

V zadevi gre za presojo upoštevanja tožnikovega nadurnega dela v pokojninsko osnovo od leta 1975 do 1985. Vendar za sporno obdobje veljavni predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter delovnega prava določajo, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, upošteva pri izračunu pokojninske osnove le, če je bila izplačana za delo, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje kot poseben delovni pogoj.

V letu 1970 veljavni Temeljni zakon o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65 s spremembami) je v 44. členu določal, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu dalj kot poln delovni čas, poseben delovni pogoj. Po določbi drugega odstavka 43. člena TZDR je delavec dolžan delati več kot poln delovni čas med drugim tudi v primerih, ko je (1) nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ali (2) da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali (3) da se odvrne okvara na delovnih sredstvih. Delodajalec (delovna skupnost) mora v statutu natančneje določiti oziroma konkretno opisati primere in pogoje, kdaj je delavec dolžan delati dalj kot poln delovni čas (tretji odstavek 43. člena TZDR). Iz citiranih določb izhaja izjemnost dela preko polnega delovnega časa. Iz dela določbe, po kateri sme delo preko polnega delovnega časa trajati samo toliko časa, dokler je nujno potrebno, pa izhaja še časovna omejenost dela preko polnega delovnega časa.

Dne 18. 5. 1974 je stopil v veljavo Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74), ki je v 29. členu določal, da je čas, ki ga je delavec prebil na delu preko polnega delovnega časa, poseben delovni pogoj. V 27. členu pa je enako kot TZDR določil izjemnost dela preko polnega delovnega časa, ki se ga v skladu s samoupravnim sporazumom lahko uvede, (1) ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se dokončal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, (2) da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti ali urejenosti prometa, ali (3) da se odvrne okvara na delovnih sredstvih, pa tudi, da se prepreči prekinitev dela dela v drugih organizacijah. Pogoj izjemnosti uvedbe dela preko polnega delovnega časa je zakon preciziral tako, da je določil, da se delo preko polnega delovnega časa lahko uvede samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi tako delo moral opraviti. Časovna omejenost dela preko polnega delovnega časa je izhajala iz določbe, po kateri je delo lahko trajalo samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76), ki je stopil v veljavo 11. 12. 1976, v ureditev nadurnega dela ni bistveno posegel. V četrtem odstavku 184. člena je le določil, da sme izjemoma v določenih dejavnostih in v določenih primerih, ki jih predpisuje zakon, delovni čas delavcev za omejeno dobo trajati več kot 42 ur na teden, pogoje pa določa samoupravni splošni akt. Dne 7. 1. 1978 je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77, Ur. l. SRS, št. 24/77 – s spremembami), ki je v 79. členu predpisal, da lahko delavci določijo s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov oziroma, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa. Vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Nadalje je zakon določal, da se takšno delo delavca šteje kot poseben delovni pogoj. V 81. členu pa je nadurno delo maksimalno omejil na 12 ur na teden.

Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDR/77 (Ur. l. SRS, št. 27/82, z začetkom veljave 31. 7. 1982), je besedilo zgoraj navedenega 81. člena spremenil tako, da je dodal nov prvi odstavek in sicer, da dela preko polnega delovnega časa po 79. in 80. členu tega zakona delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev nadurnega dela 12 ur pa je nadomestil z omejitvijo največ 30 nadur na mesec.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami) je v 49. členu določal smiselno enake razloge za uvedbo dela preko polnega delovnega časa, ki pa ga delavci niso bili pristojni več uvesti (s samoupravnim sporazumom), ampak poslovodni organ oziroma delavec s posebnimi pooblastili. Tudi po ZDR/90 se delo, opravljeno v takšnih okoliščinah, šteje kot posebni delovni pogoj. Delo je lahko trajalo samo toliko časa, kot je bilo nujno potrebno, vendar največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec in 180 ur na leto, ni pa se ga smelo uvesti, če ga je bilo moč opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Glede na takšno materialnopravno podlago se je v spornem obdobju od leta 1975 do leta 1985 in od leta 1987 do leta 1991, kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot takšno predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno smotrno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj, če so bili od prejemkov za takšno delo plačani vsi prispevki.

Odločilno za presojo je, da delo preko polnega delovnega časa, ki se šteje za poseben delovni pogoj, z vidika delavca ne sme biti redno in stalno, z vidika delodajalca pa ne vsakdanja in utečena praksa. Pri tem morajo biti okoliščine za delodajalca nepredvidljive v takšni meri, da se jim ni bilo mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela – z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih oziroma drugačnih metod dela in postopkov ter z uvajanjem novih delovnih mest. Pritožbeno sodišče je že v vrsti zadev, ki se nanašajo na delavce istega delodajalca kot je tožnikov, zavzelo stališče, da je potrebno ob ugotavljanju, ali je določeno delo preko polnega delovnega časa mogoče šteti kot poseben delovni pogoj, bistveno ugotoviti tudi, ali bi se bilo mogoče z drugačno organizacijo dela in s predhodno navedenimi ukrepi izogniti takšnemu delu (opr. št. Psp 191/2006 z dne 15. 2. 2007, opr. št. Psp 172/2006 z dne 6. 6. 2007, opr. št. Psp 782/2006 z dne 29. 8. 2007). Zato je pomembno, ali je šlo v tožnikovem primeru glede uveljavljanega dela preko polnega delovnega časa dejansko za izjemno in časovno omejeno delo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v podobnih primerih zavzelo enako stališče kot pritožbeno sodišče kot tudi to, da so morali delodajalčevi splošni akti glede takšnega dela upoštevati veljavne zakonske predpise, ki njihovih določb niso mogli spreminjati (opr. št. VIII Ips 12/1994 z dne 9. 5. 1995, opr. št. VIII Ips 91/2001 z dne 29. 1. 2002, opr. št. VIII Ips 204/2003 z dne 20. 4. 2004 in opr. št. VIII Ips 38/2005 z dne 22. 3. 2005).

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bil v spornem času tožnikov delodajalec vezan na sklenjene pogodbe o prevozih delavcev z drugimi delovnimi organizacijami, kar pomeni, da so bile potrebe po prevozih izredno velike. Na drugi strani je primanjkovalo ustreznih šoferjev, zaradi česar kljub prizadevanju delovnega procesa ni mogel drugače organizirati prevozov. Razmere so bile takrat izjemne, ki se jih ni moglo drugače organizirati, kot z opravljanjem nadurnega dela. Poklic voznika je specifičen, ki se ga ni dalo nadomestiti z drugim voznikom, zlasti v primeru, ko je že bil na poti oziroma je opravil službeno obveznost. Tožnikov delodajalec je v spornem času storil vse kar je mogel, vendar kljub temu ni mogel odpraviti problema nadurnega dela. Tožnikov delodajalec je imel v 94. členu Samoupravnega sporazuma in v 67. členu Pravilnika predpisane primere za delo preko polnega delovnega časa, ki je veljalo za vozno osebje in je bilo opredeljeno kot poseben delovni pogoj, kar je konkretno razvidno tudi iz potrdila o osebnih dohodkih tožnika za delo preko polnega delovnega časa (potrdilo z dne 16. 10. 2003).

Vendar se po stališču pritožbenega sodišča takšna ureditev v Samoupravnem sporazumu in Pravilniku ne more sprejeti, saj navedena akta pri tožnikovem delodajalcu nista upoštevala ureditve v zakonskih predpisih, ki so veljali v spornem obdobju, to je TZDR, ZMRDZD, ZDR/77 in ZDR/90 glede tega, v kakšnih okvirih in obsegih se je delo preko polnega delovnega časa lahko upoštevalo v pokojninsko osnovo, kar z drugimi besedami pomeni, da delodajalec v svojih aktih o teh vprašanjih ni mogel spreminjati zakonske osnove. Zato v skladu z navedenimi pravnimi razlogi ni bilo nobene podlage za priznanje tožnikovega nadurnega dela v letih od 1970 do 1985 in od leta 1987 do 1991 v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje je v sporu zmotno materialnopravno razsodilo, ko je odpravilo izpodbijani toženčevi odločbi z dne 14. 5. 2004 in 13. 8. 2004 in tožniku priznalo zahtevano pravico do odmere nove pokojninske osnove od 1. 12. 2003 dalje.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi tako, da je v celoti stroškovno zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.