Jedro

Za odločitev o toženkini zahtevi za povrnitev stroškov je pomembno dejstvo, da tožbenega zahtevka ni izpolnila ona, ampak tretji.

Izpolnitev solidarnega dolžnika se ne šteje za toženkino izpolnitev. Solidarni dolžniki, ki jih tožnik zajame z eno tožbo, so navadni sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in zato vsak v samostojnem procesnem razmerju do tožnika (195. člen ZPP). Izpolnitev enega od njiju je zato pomembna le v razmerju med tožnikom in tistim od tožencev, ki je izpolnil zahtevek, ne pa tudi v razmerju med tožnikom in ostalimi toženci.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na toženko, spremeni tako, da se doda nov odstavek, ki se glasi: "Tožeča stranka je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 530,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 40,80 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek (I. točka izreka) in zavrnilo predlog tožencev za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper II. točko izreka navedenega sklepa predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3. Odločitev temelji na zmotni uporabi 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevek je izpolnil tretji in ne pritožnica. O tem, kdo bo dedoval, teče spor. V primeru oporočnega dedovanja bo dedič A. A., v primeru zakonitega dedovanja pa pritožnica. B. B. se zapuščinskega postopka ne udeležuje.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navedla je, da je izvršilni postopek tekel zoper vse dediče, ki solidarno odgovarjajo za zapustnikove dolgove. Upnik lahko zahteva izpolnitev celotne terjatve od vsakega od njih. Če bi dediči, ki so bili pozvani k plačilu, pravočasno poravnali dolgove, izvršilni in pravdni postopek ne bi bila potrebna. Zahtevek je izpolnil eden od dedičev, ki bo imel zoper ostala dva regresni zahtevek. Tako stališče izhaja tudi iz sklepa VS RS II Ips 399/2004. Sama je tista, ki lahko zahteva povrnitev svojih stroškov postopka od tožencev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, (1) da je tožnica zoper tri potencialne dediče vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, (2) da sta zoper sklep ugovarjala dva izmed dolžnikov in se je postopek zoper njiju nadaljeval v pravdi, (3) da je tožnica zatem sporočila sodišču, da je tretji dolžnik poravnal terjatev, in tožbo umaknila. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je umik tožbe posledica izpolnitve zahtevka in da zato toženca nista upravičena do povrnitve stroškov postopka. Svojo odločitev je oprlo na prvi odstavek 158. člena ZPP. Po navedeni določbi ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti stroške nasprotni stranki, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

7. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je za odločitev o njeni zahtevi za povrnitev stroškov pomembno dejstvo, da zahtevka ni izpolnila ona, ampak tretji.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je toženka dedinja po pokojni H. H., katere dolg je bil predmet pravdnega (in pred tem izvršilnega) postopka. Tožnica je zahtevek utemeljevala na tej trditvi, toženka pa je trdila, da sodi v krog zakonitih dedičev, a med njimi in oporočnim dedičem teče pravda o veljavnosti oporoke. Tudi ob predpostavki, iz katere izhaja tožnica, da toženka je dedinja, odgovarja za zapustničin dolg solidarno z drugima dvema osebama, zoper kateri je tožnica vložila predlog za izvršbo (tretji odstavek 142. člena Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Pravilno je tudi njeno stališče v odgovoru na pritožbo, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost, da lahko upnik vse do popolne izpolnitve zahteva njeno izpolnitev, od kogar hoče, in da obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni (prvi odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Vendar pa navedeno ne podpira njenega stališča, da se v smislu prvega odstavka 158. člena ZPP izpolnitev solidarnega dolžnika šteje za toženkino izpolnitev. Solidarni dolžniki, ki jih tožnik zajame z eno tožbo, so navadni sosporniki (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP) in zato vsak v samostojnem procesnem razmerju do tožnika (195. člen ZPP). Izpolnitev enega od njiju je zato pomembna le v razmerju med tožnikom in tistim od tožencev, ki je izpolnil zahtevek, ne pa tudi v razmerju med tožnikom in ostalimi toženci.

9. Oseba, ki je izpolnila tožničino terjatev, je bila izvršilni dolžnik, ne pa tudi toženec v pravdi. Ne glede na to, ali je njen položaj dolžnika v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi verodostojne listine, podoben toženčevemu, ali ne, njegova izpolnitev ne šteje za izpolnitev pritožnice.

10. Drugačnega stališča ne podpira niti namen pravila iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Pravilo temelji na domnevi o konkludentno izraženem toženčevem priznanju vtoževane terjatve,1 toženkina ravnanja pa te domneve ne podpirajo. V izvršilnem postopku je nasprotovala tako pasivni legitimaciji kot obstoju terjatve, v pravdi pa vloge, ki bi se nanašale na obstoj terjatve, niso bile vložene.

11. Neutemeljeno je tudi tožničino sklicevanje na sklep VS RS II Ips 399/ 2004 z dne 27. 10. 2005. V odgovoru na pritožbo se opira na mnenje, ki ga je v postopku zastopal vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, odločitev pa temelji na nasprotnem stališču, tj. da je solidarni dolžnik, ki je bil tožen z isto tožbo, kot je bil tožen sodolžnik, ki je zahtevek izpolnil, upravičen do povrnitve stroškov postopka, nastalih do umika tožbe zoper njega.2

12. Kot izhaja iz navedenega, je bila pritožničina zahteva za povrnitev stroškov postopka utemeljena. Glede na to, da gre za odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče pristojno za spremembo odločitve.

13. Toženkini stroški, potrebni za postopek, znašajo skupno 530,80 EUR, in sicer gre za 600 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi (po tar. št. 27/6 OT) ter 50 točk za vlogo, s katero je podala soglasje k umiku in zahtevala povrnitev stroškov (po tar. št. 19/4 OT),3 oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in 55 EUR za sodno takso za ugovor. Ker so priglašeni stroški za pregled listin in posvet s stranko vključeni v strošek za sestavo vloge, v zvezi s katero so priglašeni, do njihove povrnitve ni upravičena.

14. Po ugotovitvi, da je bila glede odločitve o stroških storjena bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na njeno pravilnost, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na njeno zahtevo za povrnitev stroškov, spremenilo tako, da ji je tožnica dolžna v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti 530,80 EUR, v primeru zamude pa dolguje tudi zakonske zamudne obresti (3. točka 365. člena ZPP).

15. Upoštevaje toženkin pritožbeni uspeh ji je tožnica dolžna povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 114 EUR in predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe v višini 100 točk (po tar. št. 21/2 OT in upoštevaje priznani znesek stroškov), 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbo v višini 40,80 EUR.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Podobno tudi Betetto, v Ude, Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2006, str. 46. 2 Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepih VSK I Cp 280/2006 z dne 26. 9. 2006 ter VSL I Cp 2364/2012 z dne 4. 4. 2013, I Cpg 604/2013 z dne 20. 5. 2013 in I Cp 3251/2012 z dne 17. 6. 2013. 3 Vrednost točke je 0,60 EUR.