Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je delodajalec, kadar je odpravnina določena z upoštevanjem bruto plače in stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno določili, da tako dobljeni znesek predstavlja čisto izplačilo, dolžan od bruto odpravnine obračunati in plačati prispevke in davke, delavcu pa izplačati zgolj neto zneske.

Prispevke je potrebno izplačati tudi od odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da od odpravnine v znesku 23.082,36 EUR obračuna in odvede davke ter prispevke, tožniku pa izplača neto znesek odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2010 (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni po prejemu sodbe povrne stroške postopka v znesku 1.359,00 EUR po poteku roka za prostovoljno plačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (točka II. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje preseglo svoje pristojnosti s tem, ko je toženi stranki naložilo, da od odpravnine v znesku 23.082,36 EUR obračuna in odvede davke in prispevke. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, tožnik je zahteval plačilo odpravnine v znesku 24.406,20 EUR s pripadki. Pri tem za tožnika ni sporen znesek 23.082,36 EUR, saj s tožbo uveljavljeni zahtevek izhaja iz računske napake. Sodišče ni upoštevalo določbe 4. odstavka 31. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 8. 2008, s katero sta se stranki dogovorili za odpravnino v višini 6-kratnika zadnje mesečne bruto plače. S takšno določbo sta stranki določili način obračuna višine odpravnine, namesto, da bi višino določili v natančni številki. Šest bruto plač je matematično konstanta, zadnja bruto plača pa spremenljivka, saj je znana šele v času, ko nastopijo pogoji za izplačilo odpravnine. Stranki ob sklenitvi pogodbe zagotovo nista imeli namena, da se odpravnina izplača tako, da upravičencu pripada le del, del pa se izplača tretji osebi oziroma instituciji. V kolikor bi stranki takšen namen imeli, bi zato, da poslovodni delavec doseže svoj namen, kot konstanto določili 12-kratnik zadnje mesečne bruto plače. Odpravnino lahko bremeni kvečjemu plačilo dohodnine, ne pa tudi plačilo prispevkov za socialno varnost. Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločanje o plačilu davkov in prispevkov, saj je to stvar drugih postopkov. Odločitve Vrhovnega sodišča, na katere se skicuje izpodbijana sodba so bile sprejete znatno po sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi med strankama. V kolikor bi stranki sklepali pogodbo po izdaji navedenih sodb, bi gotovo izrecno določili, da dogovorjeni znesek odpravnine predstavlja čisto izplačilo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da toženi stranki naloži, da tožniku celoten znesek odpravnine v višini 23.082,36 EUR izplača kot neto znesek.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnika in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, saj tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo izven meja postavljenega zahtevka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče tako odloči ne glede na določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami).

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja domnevno prekoračitev tožbenega zahtevka. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, kadar sodišče tožniku dosodi več kot je zahteval ali pa nekaj drugega kot je zahteval. V konkretnem primeru naj bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo, ker je toženi stranki naložilo, da od vtoževane odpravnine obračuna in odvede davke in prispevke, višji zahtevek pa je zavrnilo. Prekoračitev zahtevka naj bi bila torej v tem, da je sodišče tožniku dosodilo le tisto, kar mu glede na veljavne predpise pripada, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek. V takšnem primeru seveda ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, saj bi ob logiki, ki jo uveljavlja pritožba, vedno šlo za prekoračitev zahtevka, kadar bi sodišče tožniku del terjatve dosodilo, del pa zavrnilo. Okoliščina, da je pred izplačilom odpravnine potrebno obračunati prispevke in davke pomeni zgolj to, da tožnikov zahtevek, ki tega ni upošteval, ni bil utemeljen v celoti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o celotnem zahtevku, zato o prekoračitvi tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti.

Pravno povsem napačno pa je tudi stališče tožene stranke, vsebovano v odgovoru na pritožbo, da bi drugostopenjsko sodišče, glede na vsebino pritožbe moralo poseči tudi v ugodilni del izpodbijane sodbe in tožbeni zahtevek zavrniti. Ugodilni del izpodbijane sodbe ni pod pritožbo, saj se je pritožil zgolj tožnik, ki (z napačnimi argumenti) izpodbija zavrnilni del izpodbijane sodbe, zato bi pritožbeno sodišče lahko poseglo le v odločitev vsebovano v 2. odstavku točke I izreka, ne pa tudi v pravnomočni ugodilni del izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, v delu v katerem tožnik ni upošteval, da je od s pogodbo o zaposlitvi dogovorjene odpravnine v primeru, ko poslovodnemu delavcu hkrati s prenehanjem mandata na lastno željo preneha tudi delovno razmerje, potrebno plačati tudi davke in prispevke. Določbe, da ima poslovodni delavec v primeru prenehanja mandata na lastno željo, ob pozitivni oceni nadzornega sveta o njegovem delu, pravico do odpravnine v višini vsaj 6-kratnika njegove zadnje mesečne bruto plače pred prenehanjem mandata, če mu hkrati preneha tudi delovno razmerje na podlagi sporazuma, ni mogoče tolmačiti tako, da mu je tožena stranka dolžna dejansko izplačati 6-kratnik njegove zadnje mesečne bruto plače in nato v svoje breme dodatno obračunati morebitne davke in prispevke. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo povsem jasno stališče, da kadar je odpravnina določena z upoštevanjem bruto plače in stranki v pogodbi o zaposlitvi nista izrecno določili, da tako dobljeni znesek predstavlja čisto izplačilo, je delodajalec dolžan od bruto odpravnine obračunati in plačati prispevke in davke, delavcu pa izplačati zgolj neto zneske (sodbe VIII Ips 55/2011 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 46/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 382/2006 z dne 22. 1. 2008).

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materiano pravo, ko se v zvezi z obveznostjo za obračun davkov (to je dohodnine) in prispevkov sklicuje na določbe Zakona o prispevkih za socialno varnosti (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 s spremembami) in Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami). Tako 3. odstavek 3. člena ZPSV določa, da zavezanci plačujejo prispevke za socialno varnosti tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Iz takšne določbe je povsem jasno, da je prispevke potrebno izplačati tudi od odpravnine, ki je v primeru predčasnega prenehanja mandata in prenehanja delovnega razmerja dogovorjena v individualno pogodbi o zaposlitvi, saj so izvzete samo odpravnine trajno presežnih delavcev. Podobno 1. odstavek 15. člena ZDoh-2 določa, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. V skladu s 3. odstavkom 15. člena ZDoh-2 se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet. V 31. členu ZDoh-2 je določeno od katerih dohodkov iz zaposlitve in iz dejavnosti se dohodnina ne plača, vendar med temi dohodki ni navedene odpravnine, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi v primeru predčasnega prenehanja mandata in delovnega razmerja poslovodne osebe.

V kolikor bi stranki v resnici imeli namen, da tožniku zagotovita, da v primeru predčasnega prenehanja mandata in prenehanja delovnega razmerje dejansko v roke prejme odpravnino v višini šestih zadnjih bruto plač, potem bi v pogodbi o zaposlitvi morali izrecno določiti, da s pogodbo dogovorjena odpravnina predstavlja čisto izplačilo in da je delodajalec dolžan ta znesek še posebej obrutiti in za tožnika še posebej plačati davke in prispevke, tako da bi 6 bruto plač dejansko prestavljajo neto znesek, ki ga dobi tožnik.

Nesmiselno je pritožbeno sklicevanje, da so bile sodbe revizijskega sodišča, na katere se sklicuje izpodbijana sodba, sprejete po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in da bi bila vsebina pogodbe drugačna, če bi bile te odločbe sprejete pred sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi. Ne le, da je ta navedba protispisna, saj je bila individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena 13. 8. 2008, sodba VIII Ips 382/2006 pa je bila sprejeta 22. 1. 2008, temveč je tudi vsebinsko povsem zgrešena. Pri vprašanju ali je od s pogodbo dogovorjene odpravnine potrebno plačati davke in prispevke gre za vprašanje materialnega prava in zato sploh ni bistveno, kdaj so bile izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS na katerega se skicuje pritožba.

Pravno povsem zgrešeno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za odločitev, da je od vtoževane odpravnine potrebno plačati davke in prispevke. V tej zadevi ne gre za spor o obveznosti plačila prispevkov, temveč za spor o obveznosti plačila z individualno pogodbo o zaposlitvi dogovorjene odpravnine v primeru prenehanja mandata na željo direktorja in hkratnem prenehanju delovnega razmerja na podlagi sporazuma. Za tovrstne spore je na podlagi 2. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) pristojno delovno sodišče. Uveljavitev stališča, ki ga zastopa pritožba, bi pomenilo, da bi delovno sodišče v delovnih sporih delodajalcu sicer lahko naložilo, da tožniku izplača plačo, ne bi pa mu smelo hkrati naložiti, da od bruto zneskov obračuna tudi davke in prispevke, kar bi bilo povsem nesmiselno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbene sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo (še zlasti glede na njegovo dejansko vsebino) ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.