Jedro

Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in naložilo tožencem, da so ji nerazdelno dolžni plačati 822,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.10.2006 dalje do plačila, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da tožencem povrne 4.349,72 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dan po prejemu pisnega odpravka sodbe.

Obe stranki sta se zoper sodbo pritožili. Uveljavljata vse pritožbene razloge ter priglašata stroške.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pokojna E.P. je tožnici obljubila, da jo bo za skrb bogato poplačala, celo s hišo in je tožnica zadnji dve leti življenja pred smrtjo P. svoje življenje povsem prilagodila željam in potrebam zapustnice in ji bila neprestano, razen v primerih zapustničine odsotnosti, na razpolago. Namesto poplačila za svoje delo je prejela le razpad družine. Ure, ki jih je tožnica porabila za zapustnico, je sodišče izračunalo neposredno na podlagi izpovedbe priče R.M., bivšega invenzakonskega partnerja tožnice. Le ta je vozil kamion in gradil hišo, torej je bil ves čas praktično odsoten in ne more vedeti kdaj je bila tožnica pri P., ter je očitno govoril le o urah, ko je on že bil dom, tožnica pa pri P., saj o drugih urah ni mogel vedeti. O porabljenem času tožnice je najbolje vedela njena mati, priča J.K., ki je bila doma in je pomagala v tožničinem gospodinjstvu. Izpovedala je skladno s tožnico, da je bila tožnica pri P. zadnji dve leti vsak dan, pred tem pa vsak drugi dan, skupaj sta obiskovali tudi njeno mamo. Med tednom je tožnica odhajala tja po 15 uri, nekajkrat ostala tudi ponoči, ob koncih tedna je bila tam tudi dopoldan. Nekatere usluge je postorila tožnica tudi zjutraj, pred službo. Večkrat sta šli tudi na izlete, ali pa je tožnica spremljala P. npr. pri vožnjah v V., v T., v K., v toplice, česar sodišče ne upošteva. Tudi ne pojasni, zakaj sledi priči M. in ne tožnici in priči K. Dejansko stanje glede porabljenega časa je napačno ugotovljeno. Realno stanje je, da je tožnica oddelala za P. mesečno še en poln delovni čas. Priznane pa so le tiste ure, ki jih je fizično preživela s P. in za katere je vedel njen izvenzakonski partner. Cena ure je prenizka, za znesek 1,22 EUR tožnica ne bi porabila toliko svojega časa, dela, pozornosti in živcev. Že v tožbi je predlagala določitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi tožničino skrb realno ovrednotil. Ta dokazni predlog je neutemeljeno zavrnjen, s potrebnim strokovnim znanjem sodišče ne razpolaga, da bi ovrednotilo obravnavani prispevek. Napačen je tudi izrek o pravdnih stroških, ni upoštevano, da je tožnica po temelju v celoti uspela. Če bo pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v ponovno sojenje, naj se dodeli drugemu sodniku zaradi izkazane pristranskosti sodnice.

Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, niso upoštevane vse odločilne okoliščine, ki so bile odločilne za presojo, ali so podane predpostavke neopravičene obogatitve tožencev. Sodba tudi ne vsebuje celovite in argumentirane presoje ravnanj tožeče stranke v zvezi z tožbenimi navedbami. Ni razlogov o dejanski podlagi, na kateri je zahtevku ugodeno, saj ni ugotovitev o tem, da bi med tožnico in pokojno E.P. sploh obstajalo kakšno pravno razmerje in o naravi tega razmerja. Iz podatkov spisa izhaja, da tožnica ni ne trdila in ne dokazovala kakega dogovora o odplačni pomoči zapustnici. Pomoč je torej nudila brezplačno. Opozarja na trditve tožnice v tem in v zapuščinskem postopku, da je oporočni dedič, na podlagi oporoke, ki jo je sestavila zapustnica. Nikoli pa ni trdila, da bi pokojni E.P. izjavila, da ji nudi pomoč v pričakovanju zapuščine. Predpostavka neupravičene obogatitve pa je, da je pogodbeno razmerje prenehalo. Dokler obstaja pogodba ali druga ustrezna podlaga za medsebojne zahtevke strank, ni obogatitve ali prikrajšanja (tako odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 140/2007 z dne 2.4.2010). V tej zadevi tak pravni naslov predstavlja oporoka. Zahtevka iz naslova obstoja oporoke in neupravičene pridobitve se medsebojno izključujeta in ne moreta obstajati sočasno. Ko je bila tožnica zaslišana v zadevi P 1, se je sklicevala na oporoko, in povedala, da ni sklenila odplačnega dogovora o nudenju pomoči. Zato ne drži stališče pritožbenega sodišča o tem, da je bila podlaga tožbe neupravičena obogatitev. To je tudi nasprotno izreku sodbe P 1 z dne 6.10.2009, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 548/2010, kjer se v izreku navaja oporoka zapustnice, ki jo je sestavila po 30.7.2002 in pred smrtjo. Ni bilo torej trditev o obljubi zapustnice o določenem poplačilu, naklonitvi premoženja, pač pa le, da je tožnica oporočni dedič na podlagi oporoke. Tožba ni bila sklepčna, z obstojem elementov neupravičene obogatitve se sodišče ni ukvarjalo. Sicer pa se je tožnica šele tekom postopka začela sklicevati tudi na pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Za odločitev v tej zadevi bi bilo treba upoštevati tudi izid druge pravde in zapuščinske zadeve. Niso upoštevane tudi navedbe tožencev o dejstvih, s katerimi so zanikali trditve tožnice o nudenju pomoči, kot npr. da tožnica, ki ni sorodnik, k temu ni bila zavezana, da je tožnica vedela, da je E.P. naredila leta 2003 oporoka v korist tožencev, da ni nikoli obljubila tožnici, da bo napisala novo oporoko v njeno korist, torej tožnica ni mogla računati na dediščino, da v zapuščinskem postopku tožnica terjatve ni priglasila, da je vedela, da E.P. pomoči ni potrebovala, in je tožnica odmeno že dobila z darili, denarnimi zneski in drugimi protiuslugami (npr. plačilo bivanja v toplicah). O tem, da je za opravljeno pomoč pokojna dajala darila in protidajatve, je izpovedala tožnica, a tega sodišče dokazno ne oceni. Tudi ni tožnica gornjim navedbam in ugovorom tožencev oporekala, in se po določbi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neprerekana dejstva štejejo za priznana. Ker ni pogodbene podlage, je napačno upoštevan tudi 3. odstavek 109. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Drobne usluge, ki jih je morebiti občasno nudila tožnica, je nudila prostovoljno in je ob zavedanju, da je E.P. naredila lastnoročno oporoko v korist tožencev, tožnica privolila v prikrajšanje. Zato je treba uporabiti 191. člen OZ. Materialnopravni razlogi sodbe so napačni. V zaključku meni, da so iz navedenih razlogov kršena postopkovna pravila iz 2., 5., 7., 8., 212., 214., 215., 224. in 324 . člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, kot tudi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nelogičnosti in protislovnosti sodbe so kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno sodbo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice in priglasila stroške. Meni da ni utemeljena, saj tožnica do plačila ni upravičena ter to argumentira z razlogi, ki jih je podala že v pritožbi. Glede izvedenca ekonomske stroke pa navede, tožnica do konca postopka na prvi stopnji izvedbe tega dokaza ni zahtevala.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP). Teh ni zasledilo.

K pritožbi tožeče stranke: Tožnica neuspešno graja ugotovljeno dejansko stanje z izpostavljanjem izpovedb tožnice in priče K. in očitkom, da sodba sloni predvsem na izpovedbi priče M. Slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju narave in obsega opravil tožnice v korist E.P. dokazno ocenilo izpovedbe večjega števila zaslišanih prič ter v izčrpni in analitični oceni dokazov podalo razloge, zakaj izpovedbe določenih prič oz. strank sprejema in zakaj drugih ne. Pritožba te dokazne ocene le z negiranjem in brez ustreznih protiargumentov ni izpodbila. Ker je tožnica v vlogi z dne 25.8.2010 ocenila, da bi ji za dnevno oskrbo (osem ur) šlo 9,27 EUR, in tej oceni tožnice sodišče sledi, tožnica neutemeljeno očita sodišču neizvedbo dokaza z izvedencem, (ki je bil sicer predlagan že v tožbi), saj ugodnejše odločitve ne bi mogla doseči. Tudi o stroških je odločeno pravilno, glede na uspeh, skladno z določbo 154. člena ZPP.

K pritožbi tožene stranke: V predmetni pravdi (začeti pod opr. št. P 1) je tožnica v tožbi trdila, da ji je zapustnica povedala, da je napravila novo oporoko, in to v njeno korist. Več kot dve leti je skrbela za zapustnico, če tega ne bi počela, bi bilo treba oskrbo plačati, premoženje zapustnice bi se zmanjšalo. Če bi se med postopkom izkazalo, da navedene nove oporoke ni moč najti (uveljavljala je zahtevek na ugotovitev, da je oporočna dedinja), je terjala plačilo denarnega zneska v višini vrednosti pomoči in skrbi za zapustnico. Kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica oporočna dedinja, pravnomočno zavrnjen. V tej fazi so zato nerazumljivi očitki o medsebojni izključenosti postavljenih zahtevkov. Ker je torej tožnica trdila, da je delala oz. nudila pomoč v pričakovanju naklonitve premoženja, in je delo in pomoč tožnice temeljilo na obljubah zapustnice, ki se niso izpolnile, je zato, ker se podlaga ni uresničila, prišlo na strani tožnice do prikrajšanja in na strani tožencev kot dedičev premoženja zapustnice do okoriščenja, ter je kondikcijski zahtevek tožnice utemeljen po določbah 190. in naslednjih členov OZ. Neuspešno je zato sklicevanje na sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 140/2007 z dne 2.4.2010), ko pritožba izpostavi, da dokler obstaja pogodba ali druga ustrezna podlaga za medsebojne zahtevke strank, ni obogatitve ali prikrajšanja. V tej pravdi se je ugotovilo, da se podlaga ni uresničila, in je v tudi v citirani zadevi vrhovno sodišče izpostavilo, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Trditvena podlaga je torej utemeljevala kondikcijski zahtevek, nasprotne trditve in razlogi pritožbe so pravno napačni in v zvezi s tem povezani očitki procesnih kršitev neutemeljeni.

Ne drži navedba pritožbe, da se je tožnica, zaslišana v zadevi P 1, sklicevala na oporoko, in povedala, da ni sklenila odplačnega dogovora o nudenju pomoči, na naroku 19.5.2009 je večkrat zaslišana ponovila, da ji je zapustnica povedala, da je napravila oporoko v njeno korist, ...da je poskrbela zanjo, s hišo in premoženjem,....sama pa je od leta 2002 hodila k zapustnici in zanjo skrbela,..., kar utemeljuje sklep sodišča prve stopnje o delu in pomoči tožnice proti pričakovani naklonitvi premoženja. Pritožba izpostavi še izpovedbo tožnice na naroku 17.9.2012 o obstoju ustnega dogovora o dosmrtnem preživljanju, a celovita ocena te izpovedbe le potrjuje zaključke, sprejete v izpodbijani sodbi, saj je npr. tožnica povedala, da sta bili dogovorjeni, da ona poskrbi zanjo, P. pa poskrbi za tožnico,... navedeni ustni dogovor pa je ob njenem delu po drugi strani pomenil pričakovano oporoko,.... Glede na zgoraj povzeto trditveno podlago ni pritrditi pritožbi, da po toženi stranki podane trditve o tem, da zapustnica ni nikoli obljubila tožnici, da bo napisala novo oporoko v njeno korist, in tožnica ni mogla računati na dediščino, ...niso bile prerekane, pritožba je tudi medsebojno protislovna, ko hkrati sama zapiše, da so toženci s tem zanikali tožničine trditve. Tudi ni tožnica izpovedala, da je za opravljeno pomoč pokojna dajala darila in protidajatve, tako je 17.9.2012 npr. glede bivanja v toplicah izpovedala, da si je bivanje sama plačala, pokojna je plačala kako vožnjo (v tem obsegu zahtevku ni ugodeno), glede daril pa je omenila le rojstnodnevno darilo.

Sodba vsebuje vse potrebne ugotovitve o obsegu prikrajšanja na strani tožnice in dosežene koristi na strani tožene stranke, ta je denarno ovrednotena in ne držijo razlogi pritožbe o pomanjkljivih sodbenih razlogih.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani in je glede na dejanske ugotovitve tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške in jih trpi sama (155. in 165. člen ZPP).