Jedro

Tožeča stranka mora navesti vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (sklepčnost tožbe) in za trditve o teh dejstvih predložiti dokaze. Ne more pa zahtevati, da bi sodišče izvajalo določene dokaze v informativne namene, da bi torej šele iz dokazov samo razbralo pravno relevantna dejstva, saj ni stvar dokaznega postopka zbiranje trditvenega gradiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati vsakemu 300.000,00 SIT odškodnine in jim povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v višini 91.572,00 SIT v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo so se tožniki pritožili. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje enkrat že popolnoma enako odločilo kot z izpodbijano sodbo, pa je bila ta sodba v pritožbenem postopku razveljavljena. V novem postopku sodišče ni upoštevalo navodil višjega sodišča. Tožbo so tožniki dopolnili, bila je dovolj jasna in sposobna za sojenje. Če bi sodišče upoštevalo navodila višjega sodišča, bi lahko presodilo tudi drugače. Tožniki so poskušali dokazati odškodninski delikt, niso pa krivi, če sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Zato se ponovno pritožujejo in ponovno predlagajo razveljavitev sodbe. V nadaljevanju opisujejo kako jim je škoda nastala. V največji vročini in poletni sezoni so bili brez vode v stanovanju. Za nastalo škodo so predlagali dokaze in sicer svoja zaslišanja, imenovanje izvedenca in predložili so zdravniška spričevala, sodišče pa dokazov ni izvedlo. Prepričani so, da so podani vsi elementi odškodninskega delikta.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo popolnoma enako kot prvič, ko je bila odločba razveljavljena, saj je iz sklepa z dne 03.01.2003 razvidno, da je sodišče prve stopnje prvič tožbo kot nepopolno zavrglo, z izpodbijano sodbo pa je tožbo vsebinsko obravnavalo, tako kot je bilo naloženo z razveljavitvenim sklepom. Gre torej za dve povsem različni odločbi.

Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je odločitev izpodbijane sodbe pravilna in zakonita. Tožba tožnikov je sicer bila v formalnem smislu popolna, vendar to še ne pomeni, da je tožba tudi sklepčna. Kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani odločbi tožbene navedbe ne utemeljujejo denarnega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka. Zahtevek, kot je bil postavljen, je odškodninski. Prvi element, ki ga mora v odškodninski tožbi obrazložiti oškodovanec je škoda. Navedbe tožeče stranke pa so že v tem delu bile povsem nedoločne, saj iz njih ni mogoče razbrati niti kakšno škodo naj bi tožeča stranka utrpela. Ni namreč jasno, ali zahteva povračilo premoženjske ali nepremoženjske škode. Iz tožbenih navedbah se tudi ne da razbrati, da bi bila škoda povzročena s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožeča stranka je že sama v tožbi navedla, da je bila voda v stanovanju zaprta zato, ker je iz stanovanja zamakalo v spodnje stanovanje in se je v spodnjem stanovanju delala škoda. Iz teh navedb izhaja, da je bilo vodo treba zapreti, da se je preprečila škoda v spodnjem stanovanju. Te navedbe pa izključujejo protipravnost ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi pravilno razlaga, da samo zaprtje vode še nima avtomatično za posledico poškodbo zdravja, sploh ker je bilo dejanje toženke potrebno, da se je preprečila škoda v spodnjem stanovanju. Utemeljen je tudi nadaljnji sklep, da bi zaradi zaprtja vode sicer lahko prišlo do škode, vendar ne v takšnih okoliščinah, kot jih je zatrjevala tožeča stranka in da iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi obstajala med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo kakršnakoli adekvatna vzročna zveza. Ob takšnem opisu dejanskega stanja je utemeljen zaključek, da tožeča stranka že v navedbah ni zatrjevala okoliščin, iz katerih bi se dalo razbrati, da obstajajo elementi odškodninske odgovornosti, ki utemeljujejo odškodninsko terjatev.

Tožeča stranka je res predlagala, da sodišče izvede določene dokaze, pa sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Vendar tudi s tem postopanjem ni kršilo postopka, saj obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (213. člen ZPP). Tožeča stranka mora zato predvsem navesti vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (sklepčnost tožbe) in za trditve o teh dejstvih predložiti dokaze. Ne more pa zahtevati, da bi sodišče izvajalo določene dokaze v informativne namene, da bi torej šele iz dokazov samo razbralo pravno relevantna dejstva, saj ni stvar dokaznega postopka zbiranje trditvenega gradiva.

Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povedanega ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kakšne kršitve postopka, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo iz navedb tožeče stranke tekom postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).