Jedro

Kot je tožnica (na kar opozarja v pritožbi) to jasno navajala že v tožbi, posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja prvotoženca ni bila v tem, da je sklenila pogodbo po višji (drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je pogodbo (o leasingu) sploh sklenila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25. 3. 2014: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim sta dolžna toženca tožnici v roku 15 dni solidarno plačati znesek 502.054,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2010 dalje (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica v roku 15 dni prvotožencu plačati stroške postopka v višini 5.933,20 EUR, drugotoženki pa v višini 15,00 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da je ugotovitev sodišča, češ da ni uspela dokazati nastanka zatrjevane škode, napačna. V nadaljevanju navaja, kakšne so bile njene trditve v zvezi s škodo. Večkrat je poudarila, da nastalo škodo predstavlja razlika med pogodbeno ceno (oziroma nabavno vrednostjo nepremičnin po leasing pogodbi oziroma prodajni pogodbi z dne 12.12.2008) in dejansko tržno vrednostjo istih nepremičnin na dan 12.12.2008. Škoda, ki je bila posledica protipravnega ravnanja tožene stranke, ki ob podaji pravnega mnenja ni opozorila, da predpogodba strank ne veže več, je nastala šele v trenutku sklenitve glavne pogodbe, to je dne 12.12.2008. Sodišče je v nasprotju s tožničino trditveno podlago ugotavljalo, da naj bi slednja zatrjevala nastanek škode, ki naj bi predstavljala razliko med ceno določeno v predpogodbi in nakupno ceno po glavni pogodbi. Tega ni tožnica nikoli trdila. Tako je mimo tožničine trditvene podlage zaključilo, da slednja ni predlagala postavitve izvedenca v zvezi z ugotovitvijo cene nepremičnin v času sklenitve predpogodbe ter da naj bi zato njene navedbe o nastanku škode ostale neizkazane. Spremembe na trgu nepremičnin so bile omenjene samo glede protipravnosti, torej v zvezi s tem, da so bile takšne spremembe prvotožencu ob naročilu pravnega mnenja omenjene kot eden izmed razlogov za izgubo tožničinega interesa za sklenitev glavne pogodbe. Tožnici škoda ni nastala kot razlika med tržno ceno na dan sklenitve predpogodbe in na dan sklenitve glavne pogodbe, saj posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke ni bila sklenitev pogodbe po višji ceni (kot bi bila sklenjena brez nedopustnega ravnanja), ampak sama sklenitev pogodbe. Tudi če bi držalo, da je potrebno nastalo škodo ugotavljati kot razliko med tržno ceno na dan sklenitve predpogodbe in na dan sklenitve glavne pogodbe, pa so bili s strani tožnice predlagani ustrezni dokazi, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Tako je bil predlagan izvedenec, ki bi ocenil vrednost nepremičnine na dan 12.12.2008. Sama vrednost nepremičnine ob sklenitvi predpogodbe v višini 980.000,00 EUR pa med strankama ni bilo sporna, zaradi česar je tožnica z izvedencem ni bila dolžna dokazovati. Sodišče je izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca povsem nepravilno zavrnilo. V nadaljevanju pritožba navaja, kaj naj bi sodišče v zvezi s tem obrazložilo. Obrazložitev sodišča naj bi bila nejasna oziroma nelogična. Tako je trditveno podlago tožnice v delu, ki se na nanaša na škodo, spregledalo, dokaz, ki bi nastanek škode potrdil, pa zavrnilo z obrazložitvijo, iz katere je moč povzeti, da naj ne bi bile podane ustrezne navedbe. Tožnica se sklicuje na pravico do enakega varstva pravic v postopku (po 22. členu Ustave Republike Slovenije). Zatrjuje, da naj bi obstajala načelna pravica do izvedbe dokazov. Če namerava sodišče dokazni predlog zavrniti, mora navesti sprejemljive oziroma ustavno dopustne razloge, ki morajo biti iz dokaznega sklepa ali iz končne odločitve jasno razvidni. Opozarja tudi na načelno prepoved vnaprejšnje dokazne ocene (sklicuje se na Aleša Galiča, Ustavno civilno procesno pravo, GV, Ljubljana 2004, stran 224, 230).

3. Drugotoženka na pritožbo ni odgovorila. Prvotoženec pa je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je že v tožbi(1) (glej točko III) navajala, da naj bi zaradi prvotoženčevega napačnega pravnega mnenja dne 12.12.2008 (kot leasingojemalec) z družbo H. d.o.o. sklenila pogodbo o finančnem leasingu, pri čemer je nabavna vrednost predmeta leasinga (kupnina) znašala 980.000,00 EUR.(2) Ob tem je jasno poudarila, da nepremičnin ne bi kupila (oziroma zanje ne bi sklenila pogodbe o leasingu), če bi se zavedala, da je predpogodba več ne zavezuje, in (nadalje) da je zaradi sklenitve pogodbe o leasingu utrpela premoženjsko škodo (prikrajšanje), ki jo predstavlja razlika med nabavno vrednostjo nepremičnin po leasing pogodbi (oziroma prodajni pogodbi z dne 12.12.2008) in dejansko tržno vrednostjo istih nepremičnin na dan 12.12.2008 (torej na dan sklenitve pogodbe o leasingu oziroma prodajne pogodbe). Škoda, ki naj bi jo utrpela zaradi sklenitve pogodbe o leasingu (katero naj bi po njenih trditvah sklenila zaradi prvotoženčevega nedopustnega ravnanja), je bila s strani tožnice ustrezno opredeljena (kar pomeni, da je v tem oziru zatrjevala vse potrebne pravno-relevantne okoliščine oziroma „vhodne“ postavke). V zvezi s tem pa je že v tožbi predlagala tudi postavitev cenilca za nepremičnine, ki naj bi ocenil, koliko je na dan sklenitve pogodbe o leasingu (12.12.2008) znašala dejanska oziroma (pravilneje) tržna vrednost nepremičnin (s parc. št. 83/1 in 83/4, obe k.o. X). Sodišče prve stopnje je v okviru 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe poudarilo, da naj tožnica ne bi navedla (niti v zvezi s tem predlagala dokaza), koliko naj bi znašala tržna vrednost nepremičnine na dan 1.4.2008 (ko je bila sklenjena predpogodba), zaradi česar naj ne bi bilo moč ugotoviti, ali je škoda (in v kakšni višini) slednji res nastala. Takšno naziranje ni pravilno. Ta okoliščina(3) z ozirom na zatrjevani razlog nastanka škode (škoda kot posledica sklenitve pogodbe o leasingu) ni relevantna. Kot je tožnica (na kar opozarja v pritožbi) to jasno navajala že v tožbi, posledica zatrjevanega nedopustnega ravnanja prvotoženca ni bila v tem, da je sklenila pogodbo po višji (drugačni) ceni, po kateri bi jo sklenila sicer, ampak ta, da je pogodbo (o leasingu) sploh sklenila. Iz tega razloga okoliščini, da se je v predpogodbi sama dogovorila za takšno kupnino (torej 980.000,00 EUR) in da prvotoženec na to ni imel nobenega vpliva, za opredelitev obsega njene škode oziroma prikrajšanja (samega za sebe), ki naj bi ga zaradi sklenitve pogodbe o leasingu utrpela, nista bistveni.(4) Enako velja glede tržne vrednosti nepremičnin na dan sklenitve predpogodbe. Ta okoliščina bi bila za ugotovitev škode pomembna le, če bi tožnica zatrjevala, da ji je škoda (zaradi morebitnega prvotoženčevega protipravnega ravnanja) nastala zaradi sklenitve predpogodbe dne 1.4.2008. A tega ne zatrjuje.

6. Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnica ni podala ustreznih trditev o nastanku pravno-relevantne škode oziroma (pravilneje) o okoliščinah, ki so za njeno ugotovitev potrebne (posledično pa ni izvajalo dokazov, ki jih je slednja v tem oziru predlagala), je bilo potrebno pritožbi(5) ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). (6) V kolikor bo sodišče prve stopnje tudi v ponovnem sojenju ugotovilo, da so ostale predpostavke zatrjevane odškodninske obveznosti podane, naj ob presoji obstoja škode upošteva v predhodni točki predmetnega sklepa podane ugotovitve.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

(1) Kasneje pa nič drugače (glej točko 5 pripravljalne vloge z dne 21.11.2013).

(2) Torej toliko, kot je v predpogodbi z dne 1.4.2008, ki jo je sklenila z G. F., znašala predvidena kupnina (pogodbena cena) za nepremičnini parc. št. 83/1 in 83/4, obe k.o. X (kot upravičeno opozarja tožnica, vprašanje, ali je ta predvidena kupnina v času sklenitve predpogodbe ustrezala tržni vrednosti nepremičnin, med pravdnimi strankami v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno).

(3) In sicer tržna vrednost nepremičnin na dan sklenitve predpogodbe.

(4) Kakor niso relevantni razlogi, zaradi katerih naj bi tožnica po sklenitvi predpogodbe izgubila interes za nakup nepremičnin.

(5) Do ostalih pritožbenih navajanj se pritožbeno sodišče iz tega razloga ni opredeljevalo.

(6) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.