Jedro

Razmerje med tožnico in drugimi kupci stanovanj ni relevantno za presojo razmerja med tožnico in tožencem. Lahko bi bil kvečjemu indic pri razlagi enakih pogodbenih določil, če bi bila ta sporna ali nejasna za vse kupce, pa niso, vsaj ne v primeru toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka odločbe) potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 262.790,50 EUR z ustreznimi obrestmi, kot so natančno razvidne iz izreka prvostopenjske sodbe (II. točka odločbe). Zavrnilo je le del zahtevanih obresti (III. točka odločbe). Toženca je zavezalo tudi k povračilu stroškov tožnice v višini 22.840,15 EUR, prav tako v 15 dneh, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude plačila (IV. točka odločbe).

2. Proti sodbi se je iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil toženec, ki predlaga njeno spremembo v smer zavrnitve zahtevka z ustrezno stroškovno posledico, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Kot bistveno prvemu sodišču očita, da je napačno razumelo napotek pritožbenega sodišča iz odločbe II Cp 4068/2008, ko je to sodišče prvemu naložilo, naj ugotovi vrednost del na obeh stanovanjih po sklenitvi obeh prodajnih pogodb, to je po 8. 7. 2003. Namesto tega, očita, je sodišče ugotavljalo vrednost del od podaljšanje III. gradbene faze naprej. Toženec vztraja kot že ves čas postopka, da je obe stanovanji tedaj kupil praktično v fazi „ključ v roke“. Po sklenitvi obeh pogodb so bila opravljena le še posamezna finalna dela, v celoti zajeta z aneksom št. 2. Sprašuje se, kako naj bi obveznost plačila 262.790,50 EUR nastala s konvalidacijo, če je bilo v pogodbah izrecno navedeno, da se bodo za vsa dodatna dela sklenili aneksi po pripravi in sprejemu predračuna. Meni, da ga želi tožnica ogoljufati. Sklicuje se na to, da je A. K. istega dne kot on kupila od tožnice stanovanje z enakimi pogodbenimi določili oz. pod enakimi pogoji in sklenila aneks le še za finalna dela v vrednosti 10.601,00 EUR. Ker A. K. ni zaslišalo, kot je toženec predlagal, sodišču očita kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj po njegovem argument, da razmerje med A. K. in tožnico za sporno razmerje ni relevantno, „ne zdrži resne presoje“. Bistveno po njegovem je, kaj sta se stranki dogovorili s sklenitvijo osnovnih pogodb, do česar se sodišče ni opredelilo, s tem pa je po mnenju pritožbe storjena nadaljnja kršitev določb postopka, in sicer po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Poleg tega očita še kršitev po 12. tč. istega določila, ker naj bi sodišče odločalo o nečem, o čemer je že pravnomočno odločeno, saj je bil zahtevek iz naslova aneksa št. 2 – povečanje cene na m2, že zavrnjen. Da gre za nekonsistenten konstrukt z goljufivim namenom se vidi tudi po tem, da je izvedenec podal drugačne oz. višje ocene vrednosti del od podaljšane tretje gradbene faze naprej, kot sama tožeča stranka, sklene pritožba.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih absolutno bistvenih določb postopka. Z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju A. K., ki naj bi bila svoje stanovanje kupila istočasno in pod enakimi pogoji kot toženec, temu ni bila kršena pravica do izjave in sodelovanja v dokaznem postopku. Dokaz je namreč očitno, že prima facie nepotreben, in sicer natanko iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Razmerje med tožnico in drugimi kupci stanovanj ni relevantno za presojo razmerja med tožnico in tožencem. Lahko bi bil kvečjemu indic pri razlagi enakih pogodbenih določil, če bi bila ta sporna ali nejasna za vse kupce, pa niso, vsaj ne v primeru toženca. Pogodba, ki jo je sklenil on, je jasna (In claris non fit interpretatio, 1. odst. 82. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), kot je bilo v tem postopku že na več stopnjah ugotovljeno. Kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tako ni podana.

7. Pritožba ima prav glede tega, da je bistveno, kaj sta se stranki dogovorili, do tega pa se je sodišče prve stopnje opredelilo, in sicer 21. in 22. točki svoje obrazložitve (stran 9), zato je očitek o nasprotnem neutemeljen; niti kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP tako ni podana.

8. Naposled tudi kršitev po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana: Pravnomočno je odločeno, da je toženec dolžan podpisati dve listini z oznako aneks št. 2 k dvema prodajnima pogodbama za stanovanje z dne 8. 7. 2003 št. 50/24 in 50/25 (Sodba prvostopenjskega sodišča 4. 4. 2007, ki v tem delu (tč. II.) ni bila izpodbijana.) Nadalje je pravnomočno odločeno, kakšna je vsebina teh dveh aneksov, in to, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 12.043 EUR s pripadki; I. in II. točka sodbe prvostopenjskega sodišča z dne 20. 6. 2008, P 1162/2006, v zvezi s sodbo tukajšnjega sodišča II Cp 4068/2008 z dne 18. 2. 2009. S to isto sodbo tukajšnjega sodišča (II Cp 4068/2008) pa je bila razveljavljena odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je le-to zavrnilo presežek tožbenega zahtevka za plačilo, in sicer do zahtevanih 274.833,50 EUR iz naslova oprave del na obeh prodanih stanovanjih. O zahtevku, o katerem se danes odloča, torej še ni bila pravnomočno odločeno. Vse to že bilo izrecno pojasnjeno, glej sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča z dne 26. 8. 2009, II Cp 2562/2009, tč. 5 in 6 na 2. strani.

9. Sicer pa je bistveni pritožbeni očitek, češ da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega, golo sprenevedanje. Napotek, da naj se ugotovi vrednost del „po pogodbi“, ne pomeni del, ki bi se časovno dogodila po trenutki sklenitve pogodbe, pač pa v skladu z njeno vsebino.

10. Predmet pogodbe je bil nakup stanovanj v podaljšani 3. gradbeni fazi. Stranki sta se ob prodaji stanovanj, dogovorili, da bosta ugotovili in ovrednotili dodatna dela (obdelavo prostorov, izvedbo obrtniških del, opremo do faze „ključ v roke“).

11. Vrednost vseh teh teh del na obeh prodanih stanovanjih, ki jih je tožnica izvedla po dogovoru s tožencem, je sedaj ugotovil sodni izvedenec, na oceno katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, čemur pritožba po dejanski plati konkretno niti ne oporeka. Očitek, da je izvedenec ugotovil vrednost drugače oz. višje kot tožeča stranka sama, je (enako kot očitek o goljufiji) pavšalen, sicer pa tudi očitno neutemeljen: sodišče je odločilo v mejah tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP), ni pa prekoračilo niti dejanske podlage tožbe (1. odst. 7. čl. ZPP).

12. Izpodbijana sodba je tako v celoti pravilna in zakonita; Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 9. čl. OZ). Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ).

13. Ker so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene in ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).