Jedro

Tožnik je bil s funkcije direktorja prvotožene stranke (tožnikov delodajalec) predčasno odpoklican iz utemeljenih razlogov, ki so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki predvideva takšen odpoklic v primerih hujših kršitev obveznosti. Predčasen odpoklic je bil predviden v primerih hujših kršitev obveznosti, če manager ni sposoben voditi poslov, ali če obstajajo drugi utemeljeni razlogi za odpoklic. Tožnik je bil odpoklican s položaja direktorja zaradi nedoseganja rezultatov in sprejetega poslovnega načrta, neupoštevanja in nenamenskega neizvrševanja navodil, predlogov in sklepov edinega družbenika ter kršitev določil individualne pogodbe, ki jo ima sklenjeno z družbo. Zato je bil tožnikov odpoklic utemeljen, tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi, po kateri tožniku v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga pripada 4-kratni znesek povprečne plače, ki jo je tožnik dosegel v zadnjem letu, ko je opravljal funkcijo managerja, pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (I. točka izreka), s katerim je uveljavljal plačilo odpravnine zaradi odpoklica s funkcije direktorja brez utemeljenega razloga v višini 25.428,53 EUR, zmanjšanega za zneske davkov, ki sta jih toženi stranki dolžni obračunati in plačati v skladu z zakonom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2008 dalje do plačila ter za povrnitev stroškov postopka. Nadalje je razsodilo, da je tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) dolžna prvotoženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) plačati znesek 3.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2008 do plačila v 15 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Kar je prvotožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) zahtevala več (razliko v znesku 139.228,07 EUR do 143.103,07 EUR), je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v višini 2.906,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili tožeča in prvotožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi).

Tožeča stranka se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne in toženima strankama naloži, da sta nerazdelno dolžni tožeči stranki povrniti njene stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zahtevka za plačilo odpravnine zaradi odpoklica s funkcije direktorja navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na povsem napačno stališče, da je bil odpoklic s funkcije direktorja prvotožene stranke utemeljen. Tožeča stranka se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pri njegovem odpoklicu ni bil podan razlog nedoseganja rezultatov iz sprejetega poslovnega načrta za leto 2007, prav tako pa tudi niso podani drugi razlogi za utemeljenost odpoklica. Po pogodbi o zaposlitvi za odpoklic ne zadostuje kakršnakoli kršitev obveznosti iz pogodbe, temveč mora biti ta kršitev huda. To izhaja iz točke 9.1. pogodbe o zaposlitvi, ki izrecno govori o tem, da je direktor lahko odpoklican predčasno, predvsem če huje krši obveznosti iz te pogodbe. To pa je povsem izrecno razvidno iz točke 9.2. pogodbe, ki primeroma določa utemeljene razloge za odpoklic, ter v 2. alinei, ko pri razlogu neupoštevanja in neizvrševanja predlogov in sklepov edinega družbenika izrecno določa, da je utemeljen razlog za odpoklic podan, če direktor ne upošteva in namenoma ne izvršuje predlogov in sklepov edinega družbenika. Po pogodbi o zaposlitvi za odpoklic direktorja brez pravice do odpravnine ni dovolj, da je kršitev storjena iz malomarnosti, temveč mora biti storjena namenoma. Po prepričanju tožeče stranke je to razumljivo, saj mora biti za obstoj utemeljenega razloga za odpoklic podana kršitev obveznosti, ki je večjega pomena za samo družbo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da mora biti pogodbena kršitev obveznosti storjena tudi namenoma, če gre za neupoštevanje predlogov in sklepov družbenika. Takšno napačno stališče jasno izhaja iz obrazložitve sodbe, saj le-ta razlogov v tej smeri sploh ne vsebuje. Na več mestih celo izrecno govori zgolj o kršitvah pogodbe o zaposlitvi, nikjer pa o tem, da mora iti za namerno neupoštevanje sklepov in predlogov edinega družbenika. Zato meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa posledično tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

V zvezi z nepravočasnim vpisom podelitve prokure ter spremembe družbene pogodbe ni šlo za nikakršen namen tožnika, temveč je tožnik v svojem zaslišanju priznal, da mu je takrat zaradi zdravstvenih težav „kaj ušlo iz rok“. Vendar pa je, ko je bil na to opozorjen, predlog za takšen vpis vložil. Pojasnil je tudi, zakaj je prišlo do zamude vpisa spremembe družbene pogodbe v sodni register. Res je, da zakon določa obveznost poslovodje, da se spremembe vpisujejo v 15 dneh od nastanka spremembe, ter da tožnik tega ni storil v zakonskem roku, vendar je to bilo storjeno kvečjemu iz malomarnosti in ne more predstavljati utemeljenega razloga za njegov odpoklic. Glede izplačevanja dodatkov za nekadilstvo in za stalnost poudarja, da se ta kršitev ne more šteti za hudo kršitev. Plače je obračunaval zunanji računovodski servis, on pa je ob podpisu svoje pogodbe o zaposlitvi le-to posredoval računovodstvu, ta pa naprej zunanjemu računovodskemu servisu. Sam v zvezi s tem ni odredil ničesar, zunanje računovodstvo pa je njegovo plačo očitno obračunavalo na enak način kot po njegovi predhodni pogodbi, to je skupaj s spornima dodatkoma. Prav tako tudi ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da do dodatkov sploh ni upravičen. Iz točke 4.1. pogodbe o zaposlitvi taksativno izhajajo dodatki, ki tožniku pripadajo poleg osnovne plače. Tudi iz pogodbenega določila ne izhaja, da pogodba o zaposlitvi ne omogoča uporabe 116. člena Pravilnika o delovnih razmerjih družbe (v nadaljevanju: Pravilnik). Ni res, da bi se ta člen nanašal na dodatke, ki pripadajo delavcem, ne pa direktorju. Člen dejansko govori o dodatkih, ki pripadajo delavcem, vendar je sodišče pri tem spregledalo, da je tudi tožnik, čeprav je direktor, delavec družbe, ker je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Pravilnika glede tega, da velja za vse delavce. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato navedeni Pravilnik velja tudi zanj.

V zvezi z naročilom sestave Pravilnika o delovnih razmerjih je šlo za namerno „onemogočanje“ tožnika, ker prokurist tega naročila ni hotel (so)podpisati. Zato je tožnik, potem ko je bil s strani izvajalca opozorjen, da lahko družbi grozi nastanek škode, če ne bo imela Pravilnika, naročilo zavestno podpisal sam. Tako je ravnal s skrbnostjo, ki se od njega kot direktorja pričakuje oziroma zahteva, ter je preprečil nastanek škode družbi. Prav tako tudi za to kršitev meni, da je ni mogoče označiti za hudo, tudi ob upoštevanju dejstva, da je šlo zgolj za strošek v višini 3.000,00 EUR. Tudi v tem delu je sodba nepravilna.

Tožnik v zvezi z delno ugoditvijo zahtevku prvotožene stranke iz nasprotne tožbe poudarja, da je sodba tudi v tem delu nepravilna in nezakonita. Razloge, na podlagi katerih je bil upravičen tako do dodatka za nekadilstvo kot do dodatka za prisotnost, je že pojasnil v zvezi z vprašanjem neutemeljenosti razlogov za odpoklic. Nasprotni zahtevek prvotožene stranke je v celoti neutemeljen, zato je nepravilna in nezakonita tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Prvotožena stranka se pritožuje zoper točko III. in IV. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ugodi tudi v višini 139.228,07 EUR s pp, tožniku pa naloži povrnitev pravdnih stroškov prvotožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik kot direktor prvotožene stranke s sklenitvijo spornih pogodb in odobritvijo plačil na njihovi podlagi kršil 3. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2000, s katerim se je zavezal, da bo svoje delo opravljal vestno in strokovno, da bo ekonomsko smotrno in odgovorno uporabljal zaupana sredstva, in točko 2.2. od 1. 1. 2007 veljavne individualne pogodbe o zaposlitvi managerja z dne 25. 1. 2007, po kateri je bil dolžan tožnik ravnati kot dober gospodarstvenik, vestno in v skladu z vsemi etičnimi in profesionalnimi standardi. Takšna obveznost izhaja tudi iz določbe 449. člena ZGD, po kateri poslovodja vodi posle na svojo odgovornost oziroma po 4. 5. 2006 iz šestega odstavka 515. člena ZGD-1 v zvezi z 463. členom ZGD-1, ki je enako določal, da morajo člani uprave pri vodenju poslov ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za presojo odgovornosti poslovodje tudi ne velja 182. člen ZDR, ampak določbe ZGD-1. Za presojo protipravnosti očitanega ravnanja tožnika torej ni odločilno pooblastilo poslovodje, da sklepa pogodbe in odloča o njihovi izpolnitvi, ampak navedene določbe ZGD-1 in določb obeh pogodb, ki govorita o skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Kot je razvidno iz navedb prvotožene stranke in predloženih dokazov, pa tožnik tega standarda ni upošteval oziroma ga je kršil, zato je ravnal protipravno. Sodišče prve stopnje navaja, da so priče A.A., B.B. in C.C. skladno izpovedale, da je bila pogodba s A d.o.o. sklenjena zaradi iskanja strateškega partnerja, ter da je priča C.C. pojasnil potek pogajanja za sklenitev pogodbe o prodaji poslovnih deležev v B d.o.o. drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje navaja, da izdelava elaborata ni bila določena s pogodbo in ga zato A d.o.o. ni bil dolžan izdelati. Meni, da dejstvo, da je bil račun izdan 7. 1. 2007, kar je bilo po izpovedbi priče D.D. neobičajno knjiženo na časovne razmejitve v letu 2007, za odločitev ni pomembno. Pritožba navaja, da so bili tožnik in priči A.A. in B.B. z ene strani poslovodje B d.o.o., z druge pa kot družbeniki in prodajalci deležev v konfliktu interesov. To velja tudi za A d.o.o., ki trdi, da je svetoval B d.o.o., po drugi strani pa družbenikom kot prodajalcem poslovnih deležev pomagal pri prodaji le-teh. Konflikt naj bi bil razrešen s sklenitvijo dveh pogodb o svetovanju in sicer z B d.o.o. za svetovanje pri iskanju strateškega partnerja in posebne pogodbe s tožnikom ter drugima dvema družbenikoma za svetovanje pri prodaji poslovnih deležev v B d.o.o.. Vendar pa sklenitev posebne pogodbe ne razreši odgovornosti oziroma konflikta interesov. Interesi gospodarske družbe in družbenikov so različni. Kar je v interesu družbenikov, ni samo po sebi tudi v korist družbe. Prvotožena stranka trdi, da izpolnitev po svetovalni pogodbi ni mogoča brez izdelave pisnega elaborata, in da zato dejstvo, da tak elaborat ni bil izdelan, dokazuje, da zanj ob svetovalni pogodbi z dne 5. 1. 2006 niso bile opravljene nikakršne storitve. Pogodba bi se lahko izpolnila le s predložitvijo pisnega elaborata, kar dokazujeta opis predmeta svetovalne pogodbe in cena. Ker elaborat ni bil izdelan, predstavlja odločitev tožnika kot direktorja prvotožene stranke, da družbi A d.o.o. plača 100.150,00 EUR, hudo kršitev njegovih obveznosti, saj je odobril izplačilo zneska kljub temu, da A d.o.o. za prvotoženko ni storil ničesar. Izjava na računu, da je bila storitev opravljena 15. 1. 2007, ni resnična, saj je bila pogodba o prodaji deležev sklenjena 13. 12. 2006, kar pomeni, da bi v primeru, da bi A d.o.o. za prvotoženko res opravila storitve, bila ta storitev opravljena najkasneje do 13. 12. 2006. Ker navedenih storitev A d.o.o. ni mogel opraviti v enem dnevu, gre za račun brez podlage, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A d.o.o. za prvotoženko opravil storitve po pogodbi o svetovanju, plačane z računom, nepravilna. Iz pričanja C.C. sledi, da storitve na dan 15. 1. 2007, če so bile izvedene, niso bile izvedene za prvotoženko. Dejstvo, da so tožnik in ostala dva družbenika s A d.o.o. sklenili pogodbo pri posredovanju in prodaji celotnega deleža prodajalcev in so plačali 10.000.000,00 SIT, če je to seveda res, v ničemer ne dokazuje, da je A d.o.o. opravila kakršnokoli storitev za prvotoženo stranko po računu ... v vrednosti 83.458,20 EUR z DDV, torej v vrednosti 100.150,00 EUR. Če bi bila storitev opravljena 15. 1. 2007, bi to pomenilo, da je bila storitev storjena tako, da je v enem dnevu zbrala podatke, izvedla analizo, predlagala strategijo, izvedla več svetovanj in sodelovala pri izvajanju izbrane strategije, torej bi na uro, če bi vzdržala le 12 ur, znašala po 4.172,00 EUR na uro.

Prvotožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za povrnitev škode zaradi izplačil C d.o.o.. Sodišče je navedlo, da jo priča E.E. prepričljivo pojasnila potek sodelovanja s prvotoženko, da naj bi C d.o.o. izvedla storitve reinženiringa in prestrukturiranja prvotoženke ter izdelala sanacijski program. Ugotovitve iz revidiranega poročila z dne 1. 4. 2008 se nanašajo na dobiček in ne na izvršeno delo po pogodbi, ter da tožnik ni ravnal protipravno. Pritožba se s takšno ugotovitvijo ne strinja, saj je bila pogodba o poslovnem sodelovanju št. ... z dne 15. 3. 2006 sklenjena s C d.o.o., ki je v 3. členu določala kot osnovo za plačilo 10% učinka reinženiringa (dobiček iz poslovanja, ki se bo ugotavljal na dan 31. 12. 2006 oziroma po revidiranem zaključnem računu). Variabilni del naj bi znašal največ 6.000.000,00 SIT. Sodišče je napačno zavzelo stališče, da je plačilo po C d.o.o. št. ... z dne 2. 4. 2007 za znesek 30.045,07 EUR in računu št. ... v znesku 480.000,00 SIT (2.003,00 EUR) odvisno od tega, ali so bile storitve izvedene. Prvi račun naj bi bil odvisen od tega, ali je prvotoženka v letu 2006 ustvarila dobiček, iz izkaza uspeha pa je razvidno, da je ustvarila izgubo v znesku 78.596.000 EUR oziroma 372.975,00 EUR. Zato je tožnik s tem, ko je odobril izplačilo zneska 30.045,07 EUR, kršil obveznost ravnati kot dober gospodarstvenik v korist družbe in torej ravnal protipravno, tudi če so bile storitve opravljene.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zavrnitve zahtevka za povrnitev škode zaradi izplačila računov D d.o.o. ugotovilo, da je bila pogodba, ki jo je sklenil direktor družbe, podpisana v okviru pooblastil in ji ni mogoče očitati protipravnosti. Iz pogodbe za vrednotenje izhaja, da je bila sklenjena za ugotovitev poštene tržne vrednosti 100% kapitala družbe B d.o.o. na dan 1. 1. 2006 v skladu s 143. členom Zakona o dohodnini. Če je bila v skladu s 4. točko sklenjena pogodba le zaradi prodaje poslovnih deležev, bi glede na pojasnila št. 4 o podrobnejši vsebini pisnega poročila o ocenjevanju vrednosti podjetja, ki ga je izdal strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo, moralo pisno poročilo vsebovati namen ocenjevanja. Zato je sklicevanje tožnika, da je bilo ocenjevane potrebno zaradi morebitnega povezovanja s strateškim partnerjem, neutemeljeno, kar potrjuje 4. odstavek 143. člena Zakona o dohodnini, ki ureja posebno davčno osnovo pri odsvajanju kapitala. Ker dohodnino plačujejo le fizične osebe, gre očitno za pogodbo, ki je bila sklenjena v korist tožnika in drugih dveh družbenikov. Tožnik je s tem kršil dolžnost ravnati kot dober gospodarstvenik v korist družbe in s tem ravnal protipravno, zaradi česar je z izplačilom po računih št. ... z dne 6. 12. 2006 za znesek 480.000,00 SIT in št. ... z dne 2. 2. 2007 za znesek 2.003,04 EUR povzročil škodo. Isto velja glede izplačila po računu ... za znesek 3.024,00 EUR, ki se nanaša na izvedbo pregleda poslovanja prvotoženke, saj tožnik ni dokazal, da bi bila ta storitev opravljena, in če je bila, da je bila izvedena za toženko. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik in prvotožena stranka sta odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in prerekala navedbe v pritožbi ter predlagala njeno zavrnitev. Priglasili sta tudi vsak svoje stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ki jih uveljavljata pritožbi, saj ima sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče preizkusiti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnika: Tožnik je vložil tožbo zoper prvotoženo stranko B d.o.o, ki je bila njegov delodajalec, ter tudi zoper drugotoženo stranko E d.d., kot edinega družbenika prvotožene stranke. Ker je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen zoper obe toženi stranki, tožnik pa se pritožuje zoper celotni zavrnilni del, ter s tem tudi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Pritožba v tem delu sicer ni obrazložena, preizkus po uradni dolžnosti pa pokaže, da pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje sicer zmotno ugotavlja, da je tožnik sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 7. 2007 (priloga A1) s prvotoženo stranko, ki je bila njegov delodajalec, saj je sklenil pogodbo z drugotoženo stranko E d.d.. Vendar iz ugotovitev sodišča prve stopnje pravilno izhaja, da je bila pogodba sklenjena v imenu in za račun prvotožene stranke, ter da se določbe iz pogodbe o zaposlitvi ne nanašajo na drugotoženo stranko. Tudi sicer je tožnik v tožbi navedel, da je tožbo zoper drugotoženo stranko vložil zgolj iz previdnosti, saj je štel, da je pasivno legitimirana le prvotožena stranka. Zato je bil tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko utemeljeno zavrnjen, pritožba tožnika pa je v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s funkcije direktorja prvotožene stranke predčasno odpoklican iz utemeljenih razlogov, ki so določeni točki 9.1. individualne pogodbe o zaposlitvi, ki predvideva takšen odpoklic v primerih hujših kršitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino te točke individualne pogodbe o zaposlitvi ter navedlo, da je bil predčasen odpoklic predviden v primerih hujših kršitev obveznosti, če manager ni sposoben voditi poslov, ali če obstajajo drugi utemeljeni razlogi za odpoklic. Iz sklepa o razrešitvi z dne 13. 3. 2008 (priloga A2), ki ga je sprejela drugotožena stranka kot edina družbenica prvotožene stranke, izhaja, da je bil tožnik odpoklican s položaja direktorja zaradi nedoseganja rezultatov in sprejetega poslovnega načrta za leto 2007, neupoštevanja in nenamenskega neizvrševanja navodil, predlogov in sklepov edinega družbenika ter kršitev določil individualne pogodbe, ki jo ima sklenjeno z družbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni upošteval in izvrševal navodil edinega družbenika, saj akta o ustanovitvi ni priglasil za vpis v sodni register. Na podlagi pogodbe o prenosu poslovnih deležev (v nadaljevanju:. PoPPD) z dne 13. 12. 2006 je bil 10. 1. 2007 sprejet sklep o sprejemu akta o ustanovitvi, tako da bi se večosebna družba z omejeno odgovornostjo preoblikovala v enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Tožnik pa akta ni predložil v sodni register do 7. 12. 2007, torej je potreboval skoraj 11 mesecev za predložitev. Iz sklepov o podelitvi prokure o imenovanju prokurista z dne 28. 5. 2007 (priloga B8) pa je razvidno, da je bila prokura podeljena z dnem 1. 6. 2007 F.F.. Le-ta pa je bila vpisana v sodni register šele 23. 1. 2008, torej po šestih mesecih. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbo 4. odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami; ZGD-1), v zvezi z 268. členom ZGD-1, ki določa obveznost poslovodje pri opravljanju njegovih nalog nalog. Prav tako tudi točka 2.2. individualne pogodbe navaja, da mora poslovodja ravnati kot dober gospodarstvenik ter vestno, pravočasno in v skladu z vsemi etičnimi profesionalnimi standardi opravljati vsa dela v zvezi s poslovanjem družbe. Za svoje delo je odgovoren zakoniti zastopnici edinega družbenika, kot je to določeno v 2. odstavku iste točke. ZGD-1 v 38. členu tudi določa obveznost vpisa podelitve in prenehanja prokure v sodni register. Zaradi velikega pomena je ta vpis obvezen in pomeni varstvo v prometu, saj je sodni register javna listina.

Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik ni ustrezno pojasnil, zakaj je prišlo do tako dolge zamude pri priglasitvi obeh sprememb v sodni register. Sodišče prve stopnje v tem v zvezi utemeljeno ni upoštevalo tožnikove trimesečne odsotnosti z del zaradi bolniške odsotnosti, saj je zamuda bistveno daljša od tožnikove odsotnosti. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je po pogodbi o zaposlitvi razlog za odpoklic podan, če direktor ne upošteva in namenoma ne izvršuje predlogov in sklepov edinega družbenika. Glede te kršitve je šlo za neupoštevanje sklepov, prav tako pa je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo tožnikovi izpovedbi, da mu je zaradi bolezni „kaj ušlo iz rok“, smiselno zavrnilo tožnikovo zatrjevanje, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti. Ne glede na navedeno pa je tožnik v zvezi s podelitvijo prokure pojasnil, da je naročilo oziroma pogodbo z družbo F d.o.o. za izdelavo Pravilnika o delovnih razmerjih (namenoma) podpisal sam, brez prokurista, čeprav tega ne bi smel storiti brez sopodpisa prokurista. S tem je namerno prekoračil svoja pooblastila in ni upošteval sklepa prvotožene stranke, da mora vsako naročilo sopodpisati tudi prokurist. Tožnik to svoje ravnanje minimalizira in opravičuje s tem, da gre za naročilo v vrednosti (le) 3.000,00 EUR, ter da je s tem poskušal preprečiti nastanek škode, ki je družbi grozila zaradi nesprejema tega pravilnika. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da glede na vrednost predmeta pogodbe ni šlo za tako nepomembno naročilo, ki bi opravičevalo tožnikovo samovoljno ravnanje. Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot direktor v letu 2005 sprejel Pravilnik o delovnih razmerjih - priloga B38 (na podlagi katerega je tudi utemeljeval izplačila dodatka za nekadilstvo in dodatka za stalnost), torej je tožena stranka tak pravilnik imela, tožnik pa ni pojasnil razlogov za tako nujen sprejem novega pravilnika, ki bi utemeljeval neupoštevanje sodelovanja prokurista pri naročilu.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je tožnik kršil individualno pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na neupravičeno izplačevanje dodatka za nekadilstvo v znesku 2.625,00 EUR in dodatka za stalnost oziroma prisotnost v znesku 1.250,00 EUR, skupaj v znesku 3.875,00 EUR. Pravilno je namreč ugotovilo, da so dodatki, ki tožniku kot direktorju pripadajo na temelju individualne pogodbe o zaposlitvi, taksativno določeni v točki 4.1. pogodbe, ter da pogodba ne predvideva dodatka za nekadilstvo in dodatka za stalnost. Zato je zmotno stališče tožnika, da določba Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 2005, ki v 116. členu določa navedena dodatka, velja tudi zanj. Stranki sta namreč v smislu 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/202 in nadaljnji) v pogodbi s poslovodno osebo drugače uredili plačilo za delo s taksativnim naštevanjem dodatkov, do katerih je tožnik upravičen. Zato za tožnika kot poslovodno osebo ne veljajo določbe navedenega Pravilnika. Tožnik se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da je pogodbo le posredoval računovodstvu, ta pa naprej zunanjemu računovodskemu servisu: kot direktor tožene stranke je bil odgovoren za zakonitost poslovanja in takšne odgovornosti ne more prelagati na zunanjo računovodsko službo, ki je pripravljala obračun plač.

Zato je bil tožnikov odpoklic utemeljen, tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v skladu z 9.3. točko individualne pogodbe o zaposlitvi, po kateri tožniku v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga pripada 4-kratni znesek povprečne plače, ki jo je tožnik dosegel v zadnjem letu, ko je opravljal funkcijo managerja, pa ni utemeljen.

Vse navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišče utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil zgoraj navedene določbe ZGD-1 glede dolžnosti skrbnega ravnanja, ter da je podana tudi njegova odškodninska odgovornost. Ker je ugotovljena protipravnost ravnanja tožnika in njegova odgovornost, prav tako tudi višina škode, je sodišče prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo v tem delu pravilno naložilo tožniku (tožencu po nasprotni tožbi), da prvotoženi stranki (tožeči po nasprotni tožbi), vrne neutemeljeno izplačane dodatke v znesku 3.875,00 EUR.

K pritožbi prvotožene stranke: V pritožbi prvotožena stranka neutemeljeno navaja, da je podana odškodninska odgovornost tožnika tudi zaradi sklenitve svetovalne pogodbe z družbo A d.o.o. z dne 5. 1. 2006 (priloga B1), s katero se je v 2. členu A d.o.o. zavezal, da bo analiziral obstoječe stanje in tedanjo strategijo prvotožene stranke, ocenil primernost optimizacije poslovanja s preselitvijo proizvodnje na drugo lokacijo, ocenil možnost in načine povezovanja znotraj panoge, svetoval pri pripravi možnih strategij, opravil več predstavitev in posvetovanj, z namenom izbrati najbolj optimalno strategijo in nato na osnovi izbrane strategije sodeloval in svetoval pri izvajanju strategije, vodenju procesa optimizacije ali povezovanja, pri pripravi možnih strategij pri iskanju strateških partnerjev in pogajanju z njimi, za ceno storitve v višini 20 milijonov SIT. Po oceni izvedenih dokazov, predvsem izpovedi prič C.C., direktorja A d.o.o., ter A.A. in B.B., ki sta bila družbenika v B d.o.o. skupaj s tožnikom, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo delo A d.o.o. po pogodbi o svetovanju z dne 5. 1. 2006 opravljeno. Zato so po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaslišane priče tudi pojasnile, da izdelava posebnega pisnega elaborata ni bila potrebna. C.C. je, zaslišan kot priča, pojasnil, da so se v prvi fazi veliko posvetovali z naročnikom („sedeli skupaj“), v nadaljevanju je priča samostojno pregledovala dokumentacijo, ki jo ima družba v smislu prejšnjega poslovanja in tistega, o čemer razmišlja za naprej, šele potem je bil možen pogovor s potencialnimi strateškimi partnerji. Pojasnil je, da je sodeloval v pogovorih s E d.d., ki niso bili „ne kratki ne redki“. Ker je E d.d. izrazil stališče, da bi vstopil v družbo oziroma odkupil deleže, je bilo treba predstaviti možno oceno bodočega poslovanja. Prvotožena stranka torej v nasprotju z izvedenimi dokazi in ugotovitvami sodišča prve stopnje navaja, da naj storitev ne bi bila opravljena, ter zaradi zapisa na računu z dne 16. 1. 2007 (priloga B4), da je bila pogodba izvršena 15. 1. 2007, protispisno vztraja pri tem, da storitev sploh ni bila opravljena oziroma da ni mogla biti opravljena v enem dnevu, to je 15. 1. 2007. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo navedb prvotožene stranke, da tako svetovalna pogodba s A d.o.o. z dne 6. 1. 2006 kot pogodba med družbeniki in A d.o.o. z dne 15. 2. 2006 (svetovanje družbenikom pri prodaji deležev - priloga A36) predstavljata konflikt interesov, oziroma da naj bi tožnik s sklenitvijo pogodbe z dne 6. 1. 2006 ravnal v svojem osebnem interesu (in interesu ostalih dveh družbenikov, A.A. in B.B.). Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo izpoved priče C.C. glede razmejitve med interesi prodajalcev v funkciji lastnikov oziroma uprave podjetja in E d.d., ter vlogo kupca in prodajalca po PoPPD. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča strinja, pri čemer ne gre spregledati prepričljive izpovedbe priče C.C. na naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2012, o tem, kdaj svetovanje družbi preide v svetovanje lastnikom pri prodaji. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o konfliktu interesov, saj je glede na izpoved te priče predmet pogodbe o svetovanju po pogodbi z dne 6. 1. 2006 že izpolnjen, ko se svetuje družbenikom oziroma lastnikom glede prodaje deleža. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izplačila fleksibilne višine nagrade družbi C d.o.o. po pogodbi, ki je bila sklenjena dne 15. 3. 2006 zaradi reinženiringa in prestrukturiranja B d.o.o. (priloga B2). V tem primeru je šlo za del izplačila po pogodbi za opravljeno storitev (račun št. … z dne 2. 4. 2007 za znesek 30.045,07 EUR), ki je temeljil na ugotovljenem dobičku iz poslovanja za leto 2006, ki se ni izvršilo že v letu 2006, temveč v letu 2007, ko so bili znani rezultati iz poslovanja. Bistveno je, da je izplačilo temeljilo na prvem letnem izkazu za leto 2006, glede katerega je tožnik pojasnil, da je prikazoval dobiček iz poslovanja za leto 2006. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo plačilo izvršeno v skladu z določili pogodbe ter da zaradi drugačnih ugotovitev glede dobička iz poslovanja, ki temeljijo šele na reviziji, ki jo je za prvotoženo stranko v letu 2008 opravila družba G, ne pomeni, da C d.o.o. ne bi bila upravičena do plačila.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba, ki jo je tožnik sklenil z družbo D d.o.o. dne 19. 10. 2006 (priloga B3), sklenjena v okviru tožnikovih pooblastil. Ni odločilno, ali bi moralo biti vrednotenje družbe izrecno opredeljeno glede na Pojasnilo št. 4 o podrobnejši vsebini pisnega poročila o ocenjevanju vrednosti podjetja, ki ga je izdal strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to vrednotenje služilo kot ena od podlag za odločitev o prodaji potencialnemu investitorju. Tudi ni jasno, kako naj bi to vrednotenje škodovalo družbi v fazi pogajanj s E d.o.o., saj tožena stranka v sporu ni dokazala, da bi ji zaradi tega sploh nastala kakšna škoda.

Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP. Takšna odločitev se nanaša tudi na stroške obeh odgovorov na pritožbo, saj nista bistveno prispevala k rešitvi zadeve in jih zato ni mogoče šteti za potrebne stroške (155. člen ZPP).