3. 6. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 25. maja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1188/2001 z dne 18. 9. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zahtevek pritožnika (v pravdi tožnika), naj mu Telekom Slovenije, Poslovna enota Celje, priključi naročniško telefonsko napravo na telefonsko omrežje, zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je sodbo spremenilo tako, da je njegovemu zahtevku ugodilo pod pogojem, da bo pritožnik izpolnil svojo pogodbeno obveznost, ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 75/97.

2.Pritožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z ustavno pritožbo le v delu, v katerem naj bi sodišče samovoljno spremenilo tožbeni zahtevek. Trdi, da Višje sodišče ni odločalo v mejah postavljenega zahtevka (kršitev 2. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in da ni navedlo razlogov za svojo odločitev oziroma pravne podlage za prekoračitev tožbenega zahtevka v njegovo škodo (kršitev 359. člen ZPP). Prav tako naj ne bi obrazložilo, zakaj ni upoštevalo "verodostojnih" dokazov in se je namesto tega le sklicevalo na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah št. P 75/97, v kateri naj ravno tako ne bi bili upoštevani navedeni dokazi. S tem naj bi sodišče na "protipraven način poseglo v zasebno premoženje" (33. člen Ustave), kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ker naj bi o prekoračenem tožbenem zahtevku prvič odločilo sodišče druge stopnje s sodbo, zoper katero ni dopustna pritožba in v kateri ni bilo pravnega pouka, naj bi mu bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ustavnemu sodišču predlaga, naj v izreku izpodbijane sodbe odpravi pogoj, pod katerim je pritožnik upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti iz sodbe, nasprotni stranki naloži povrnitev stroškov, nastalih v postopku z ustavno pritožbo, in pritožniku prisodi pravično zadoščenje zaradi neizkoriščanja telefona več kot 10 let ter za prestane duševne bolečine prizna odškodnino v višini 1.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pritožnik poleg kršitev, za ugotavljanje katerih Ustavno sodišče ni pristojno, zatrjuje tudi kršitve človekovih pravic, vendar zatrjevanih kršitev ne izkaže. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v postopkih pred sodišči in drugimi organi izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, res vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna. Vendar za kršitev te pravice v obravnavanem primeru očitno ne gre. Z uporabo in s sklicevanjem na pravilo sočasne izpolnitve (122. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) in na pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje razloge za svojo odločitev navedlo in zgolj to, da se pritožnik z njimi ne strinja, kršitve navedene pravice ne more utemeljiti.

5.Kršitev pravice do enakega varstva pravic pritožnik utemeljuje tudi z navedbo, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo "verodostojnih dokazov", ampak se je le sklicevalo na ugotovitev iz pravnomočne sodbe, v kateri naj ravno tako ne bi bili upoštevani navedeni dokazi. Kolikor je tako zatrjevanje mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve pravice do sodelovanja v dokaznem postopku, je treba pojasniti, da sodišče druge stopnje dokaznega postopka sploh ni izvajalo, temveč je svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, in v postopku, v katerem je bila pravnomočno ugotovljena višina denarne obveznosti pritožnika. Zaradi učinka (materialne)

pravnomočnosti, ki pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino (pravnomočne) sodne odločbe, uporaba pravnomočno ugotovljene obveznosti za podlago izpodbijane sodbe sama po sebi ni sporna. Z vidika pravice stranke do izjave pa je pomembno, ali je bila možnost, da se izjavi, pritožniku zagotovljena na prvi stopnji. Da bi bilo z vidika človekovih pravic kaj sporno v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožnik ne zatrjuje. Glede zatrjevanih kršitev v postopku, v katerem je bila pravnomočno ugotovljena višina njegove denarne obveznosti, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da očitkov, ki se nanašajo na navedeni postopek, v postopku s to ustavno pritožbo ne more preizkušati. To pa pomeni, da pritožnik ni izkazal, da bi ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, izhajale iz postopkov, v katerih ustavna procesna jamstva ne bi bila zagotovljena. Zato o zatrjevani kršitvi ni mogoče govoriti.

6.S trditvijo, da zoper odločitev Višjega sodišča ni imel rednega pravnega sredstva, ustavni pritožnik zatrjuje kršitev človekove pravice iz 25. člena Ustave, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbam sodišč prve stopnje in več od tega 25. člen Ustave ne zagotavlja. Prav tako je že večkrat odločilo, da pristojnost Vrhovnega sodišča za spremembo pravnomočne sodbe, ki je le posledica drugačnega pravnega naziranja sodišča in ne spremembe dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi, ni v nasprotju s pravico do pravnega sredstva. Enako mora veljati tudi v primeru, ko sodbo sodišča prve stopnje spremeni že sodišče druge stopnje in ko tretjestopenjsko sojenje sploh ni možno.

Tudi v obravnavani zadevi razlog za spremembo sodbe niso bila novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, temveč le drugačna pravna presoja dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev utemeljilo z okoliščinami, ki jih je v obrazložitvi navedlo že sodišče prve stopnje in ki jih je torej pritožnik mogel izpodbijati v pritožbi zoper sodbo. To pa pomeni, da mu je bila pravica do pravnega sredstva zagotovljena.

7.Pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave) je po mnenju pritožnika kršena s tem, ker naj bi sodišče "odločilo mimo tožbenega zahtevka v škodo tožnika". Tako gledanje je očitno zmotno. Očitek, da je sodna odločba, ki posega na

premoženjskopravni položaj posameznika, nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč še ne izkazuje kršitve te ustavne pravice. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožniku kršena, če bi izpodbijani sklep temeljil na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. Zgolj to, da pritožnik z izidom pravde ni zadovoljen, samo po sebi ne more pomeniti kršitve pravice do zasebne lastnine.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. V zvezi s postavljenim zahtevkom za denarno odškodnino Ustavno sodišča pritožniku zgolj pojasnjuje, da za prisojo le-te, tudi če bi pritožnik v postopku z ustavno pritožbo uspel, ni pristojno.

9.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger