Jedro

Določbi 4. in 5.točke 39.čl. ZKP ne izključujeta sodelovanje sodnika, ki je bil predsednik kazenskega senata sodišča prve stopnje (razpravljajočega senata) v senatu istega sodišča (izvenobravnavni senat po 6.odst. 25.čl. ZKP), ki po izreku obsodilne sodbe, ob katerem je bil obtožencu pripor podaljšan (5.odst. 361.čl. ZKP), po preteku dveh mesecev od te odločitve v skladu z določilom 2.odst. 207.čl. ZKP preizkuša, ali so še dani razlogi za pripor.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega A.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28.5.1999 obtoženega A.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa ropa po 1. in 3. odstavku 213. člena KZ in mu zanj izreklo kazen 4 leta in 8 mesecev zapora. Po izreku sodbe je sodišče obtožencu podaljšalo pripor iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom z dne 23.7.1999 je sodišče obtoženemu podaljšalo pripor na podlagi preizkusa po 2. odstavku 207. člena ZKP. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 15.6.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik je dne 26.8.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zahteve ugotavlja, da je pri odločanju o podaljšanju pripora na prvi stopnji (senat Okrožnega sodišča v Mariboru) sodelovala tudi L.J., sodnica, ki je bila predsednica sodečega senata v obravnavani zadevi. Ta sodnica bi morala biti glede na določbe 4. in 5. točke 39. člena ZKP izločena, čeprav sodelovanje sodnika v sodečem senatu, v kolikor je ta pri tem sodeloval v izvenrazpravnem senatu, po 39. členu ZKP ni izrecno izločitveni razlog, vendar pa odločanje v obeh vlogah nasprotuje duhu zakona. Vložnik zato meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ali pa vsaj relativna bistvena kršitev teh določb, ki je že sama po sebi pripeljala do napačne odločitve senata. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec, svetnik F.M., je v svojem odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP, navedel, da je uveljavljana kršitev podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Če pa je pri odločanju o podaljšanju pripora sodeloval sodnik, ki je poprej sodeloval v sodečemu senatu, določbe postopka niso kršene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije v 1. odstavku 23. člena daje vsakemu pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Neodvisnost sodišč in sodnikov, ki sodno oblast izvajajo, zagotavljajo predpisi, ki določajo pravni položaj sodišč v razmerju z drugimi državnimi organi in ki določajo položaj sodnikov. Nepristranskost sodnikov kot njihovo objektivnost v določeni kazenski zadevi zagotavlja institut izločitve, ki ga ureja 3. poglavje ZKP. V 39. členu zakona so navedeni razlogi (izločitveni razlogi), iz katerih sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti. Po 4. točki navedenega člena sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje, ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec; po 5. točki pa, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeni določbi torej ne izključujeta sodelovanje sodnika, ki je bil predsednik kazenskega senata sodišča prve stopnje (razpravljajočega senata) v senatu istega sodišča (izvenobravnavni senat po 6. odstavku 25. člena zakona), ki po izreku obsodilne sodbe, ob katerem je bil obtožencu pripor podaljšan (5. odstavek 361. člena ZKP), po preteku dveh mesecev od te odločitve v skladu z določilom 2. odstavka 207. člena ZKP preizkuša, ali so še dani razlogi za pripor.

Izključitvena razloga po 4. in 5. točki 39. člena ZKP temeljita na predpostavki, da sodnik pri opravljanju navedenih funkcij oziroma odločanju že ustvarja mnenje ali prepričanje o zadevi, o kateri je treba šele presoditi oziroma odločati, kar seveda ni v skladu z zahtevo nepristranskosti. Pri dvomesečnem preizkusu, ali so še dani razlogi za pripor po 2. odstavku 207. člena ZKP, pa gre praktično za enak preizkus kot ga sodišče opravi v skladu s 5. odstavkom 361. člena ZKP. Ta preizkus pa opravi razpravljajoči senat, to je tisti, ki odloča o obtožbi in je izrekel obsodilno sodbo. Iz navedenega sledi, da 4. in 5. točka 39. člena ZKP ne prepovedujeta predsedniku (sosodniku) razpravljajočega senata opravljati sodniško dolžnost kot član senata po 6. odstavku 25. člena ZKP, ko po izrečeni obsodilni sodbi v skladu z 2. odstavkom 207. člena ZKP po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu preizkuša, ali so še dani razlogi za pripor. Določba 5. odstavka 361. člena ZKP izrecno dopušča, da sodnik (senat), ki odločajo o pritožbi izrečejo obsodilno sodbo, preizkušajo oziroma ugotavljajo obstoj pripornih razlogov, zato na podlagi sistemske razlage zakona ni moč šteti, da je v zvezi s procesnim položajem, ki ga navaja vložnik, podana v 39. členu ZKP pravna praznina, ki bi jo bilo moč zapolniti z uporabo analogije. Nasprotno, šteti je treba, da že omenjena procesna situacija namenoma ni opredeljena kot razlog, zaradi katerega sodnik ne bi smel opravljati sodniške dolžnosti po 4. ali 5. točki 39. člena ZKP. V tem primeru zakonska analogija ni dopustna.

Trditev vložnika, da v kolikor ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, gre vsaj za relativno, lahko pomeni le uveljavljanje 6. točke 39. člena ZKP. Po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP je moč takšno, relativno, kršitev uveljavljati le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Takšno vzročno zvezo vložnik zatrjuje s sklicevanjem na samo naravo kršitve. Če bi sprejeli takšno stališče, bi to dejansko pomenilo, da gre za absolutno bistveno in ne relativno kršitev. Slednja bi bila podana le, če bi vložnik izkazal obstoj konkretnih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je moč napraviti sklep o pristranem odločanju. Vložnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana relativna kršitev ni podana.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahtevo zagovornika obdolženega A.R. za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.