Jedro

V konkretnem primeru je bilo opravljeno naknadno preverjanje deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet. Po sodni praksi SEU mora tisti, ki se sklicuje na dobrovernost dokazati, to kar je pomembno za uspeh svoje zadeve. Načeloma morajo carinski organi, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Če tega ni mogoče dokazati, pa mora dolžnik dokazati, da so navedena potrdila izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev. Izdajo nepravilnih potrdil pa ni mogoče šteti za napako organov države izvoznice, če jih v zmoto zavedejo izvozniki. V tej zvezi iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da le napake, ki jih je mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov, upravičujejo, da se naknadna izterjava ne opravi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Carinske uprave RS, Carinskega urada Koper, DT 4242-458/2010-16 z dne 9. 3. 2011 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Koper deklarantu družbi A. d.o.o - v stečaju in tožniku določil skupni dolg v znesku 107.407,64 EUR (carine 81.367,60 EUR, DDV 16.273,51 EUR in obresti 9.766,53 EUR) za skupaj 4.879 dvokoles brez motornega pogona iz tarifnih oznak, kot so navedene. Znesek je bil v celoti poravnan po odločbi DT 424-458/2010-1 z dne 4. 6. 2010 (točka 1 izreka). Carinski organ in stranka trpita vsak svoje stroške, ki jih imata zaradi tega postopka: pritožba ne zadrži izvršitve (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ na podlagi 78. člena Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS), 12. člena Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 94. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 s spremembami (v nadaljevanju Izvedbena uredba), odločbe MF DT 498-1/398/2010-2 z dne 21. 10. 2010 in 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira in se nanje sklicuje, ponovno opravil naknadno preverjanje upravnih listin-deklaracij (v nadaljevanju EUL) št.: K-5679 z dne 28. 2. 2008, K-6222 z dne 5. 3. 2008, K-7076 z dne 12. 3. 2008, K-7638 z dne 18. 3. 2008, K-8108 z dne 21. 3. 2008 in K-8235 z dne 25. 3. 2008, vse Izpostava B., po katerih je bilo blago sproščeno v prost promet za račun tožnika kot uvoznika, za račun katerega je v svojem imenu vložil deklaracije deklarant, družba A. d.o.o. - v stečaju.

Carinski organ je opravil naknadno preverjanje navedenih EUL, po katerih so bila sproščena v prost promet po postopku 400 (rubr. 37 EUL) dvokolesa brez motorja. Vsebina preverjanja je bila na pobudo GCU - Sektorja za preiskave oz. zahtevka za ukrepanje v zvezi s sporočilom AM (referenčna sporočilo AM (OLAF) preverjanje pristnosti potrdila o poreklu obrazec A („Form A“), na podlagi katerih je bil ob sprostitvi blaga v prost promet uveljavljen preferencialni status koles, ki se uvažajo in so po poreklu iz Kambodže. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik 26.11. 2010. Tožnik je po v tej zadevi obravnavanih EUL, uvozil kolesa iz Kambodže, za katera je na podlagi potrdil o poreklu obrazec A uveljavljal preferencialno poreklo iz Kambodže v okviru splošne sheme preferencialov GSP (šifra ugodnosti v polju 36 EUL = 200) ter na osnovi tarifne preference in prepisane carinske stopnje „prosto“ ni obračunal carine. Prodajalec koles je bila v vseh primerih družba C., GmbH, iz Avstrije. Potrdila o poreklu obrazec A so bila izdana v Kambodži s strani administracije Manhattan Special Economic Zone. Kot izvoznik je navedeno podjetje D. Ltd. iz Kambodže. Prvostopenjski organ navaja, da se družba E. Ltd. (Taiwan) s proizvodnjo koles s 350 zaposlenimi nahaja 5 km od meje z Vietnamom. V polju 4 vseh potrdil je navedeno, da so izdana naknadno na podlagi regionalne komulacije ASEAN. V polju 3 vseh potrdil pa je navedeno, da se je blago s kamioni odpremilo iz kraja Bavet Svay Rieng (Kambodža) v pristanišče Ho Chi Ming (Saigon - Vietnam), od koder je bilo z ladjami prepeljano do Kopra, kar je razvidno iz ladijskih tovornih listov. Na embalaži koles so bile oznake „Made in Cambodia“. Iz opombe v polju 4 obrazca A (ASEAN CUMULATION), ki so bila izdana naknadno (ISSUED RETROSPECTIVELY) izhaja, da kolesa niso bila v celoti proizvedena v Kambodži, ki je članica regionalne skupnosti ASEAN, ampak se del proizvodnje izvede tudi v drugi članici regionalne skupine ASEAN. Kolesa bi lahko pridobila poreklo iz Kambodže samo, če so bili izpolnjeni pogoji iz člena 72a Izvedbene uredbe.

GCU je v skladu s 94. členom Izvedbene uredbe 11. 5. 2009 pristojne organe v Kambodži zaprosil za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje, med drugim tudi zadevnih obrazcev A ter posredovanje ugotovitev:1) Na kakšen način so proizvodi pridobili preferencialno poreklo Kraljevine Kambodže skladno s členi 72. in 72a Izvedbene uredbe v okviru regionalne skupine ASEAN (regionalna kumulacija), zaprošena je bila priložitev ustrezne kalkulacije porabe materialov, vključenih pri obdelavi ali pridelavi izvoženega blaga. 2) Ali se proizvodnja oz. predelava zadevnih proizvodov dejansko vrši v Kraljevini Kambodži (zaprošena je bila priložitev ustreznih dokazil - dokumentov, ki naj bi to potrjevala). Naslovnik je bil tudi pozvan, da v primeru, če so bila zadevna potrdila za blago, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev preferencialnega porekla iz Kambodže oz. če njihovi pristojni organi niso v stanju potrditi status preferencialnega porekla blaga, odgovorijo še na vprašanji ali je bila izdaja nepravilnih potrdil obrazec A po njihovi oceni posledica nepravilnih podatkov, ki jih je podal izvoznik, in ali je izvoznik pristojnim organom omogočil dostop do dokumentov in informacij, potrebnih za preverjanje porekla blaga. Pristojni organ naj bi podal odgovore do 11. 3. 2010. Dne 16. 12. 2009 je GCU kamboškim organom poslal drugo sporočilo z opozorilom, da se rok za preverjanje izteče 11. 3. 2010. Dne 4. 2. 2010 je GCU s strani organov v Kambodži prejel poročilo, ki ga je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku uradno prevedel in z njim seznanil tožnika.

Kot je navedeno v odgovoru pristojnih kamboških organov sta Ministrstvo za trgovino in Verifikacijska skupina Evropske skupnosti julija 2009 naredila pregled postopkov, ki se uporabljajo za izdajo potrdil o kamboškem izvoru (obrazec A) za kolesa, ki se pošiljajo iz Kambodže v namembne kraje EU. Skupni pregled je ugotovil tri pomanjkljivosti: 1) Čeprav je vnose, uvožene iz držav ASEAN in ki se štejejo za kamboške v okviru regionalnih potrdil o prevozu, vedno spremljalo potrdilo o izvoru iz zadevne države ASEAN, to potrdilo ni bilo vedno obrazec A, kot to zahtevajo pravila EU, temveč je upoštevalo pravila držav ASEAN, in sicer je bilo to potrdilo večkrat potrdilo obrazec D, ki je potrjevalo, da so ti vnosi izvirali iz države ASEAN. 2) Cene uporabljene za vrednotenje delov koles so bile izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za opravljanje investicijskih projektov in ne na dejanskih uvoznih cenah, kot so določene z uvoznim vrednotenjem skladno z STO; 3) Obrazci A za izvoz koles so bili včasih izdani na podlagi raznovrstnih modelov, ki so se preveč razlikovali, da bi jih lahko uvrstili v skupine. Po teh ugotovitvah je Ministrstvo za trgovino začasno prenehalo izdajati obrazce A za kamboška kolesa in preoblikovalo postopke za njihovo izdajo na podlagi tesnega sodelovanja s proizvajalci koles in carino. Ti novi postopki so poostrili nadzor nad postopkom za izdajo obrazcev A in odpravljajo vsako od zgoraj navedenih ugotovljenih pomanjkljivosti.

Carinski organ je presodil vse tri točke odgovora kamboških organov ter ocenil, da je odgovor Ministrstva za trgovino dovolj jasen in da vsebuje zadostne informacije in podatke o tem, da kolesa nimajo statusa preferencialnega porekla iz Kambodže. Carinski organ ugotavlja, da če bi se upoštevalo samo del odgovora pod točko 1, bi se zaradi besedne zveze „ni bilo vedno“ lahko predvidevalo, da je včasih bil kot dokazilo o poreklu znotraj regionalne kumulacije uporabljen pravilen obrazec A. V zvezi s presojanjem je bistvena tudi 2. točka odgovora, da niso bila spoštovana STO pravila o carinski vrednosti (VII. člen GATT), saj mora biti glede vrednosti uporabljenega blaga brez porekla izpolnjen pogoj iz 3. stolpca Priloge 15 Izvedbene uredbe, t.j. liste predelav za ex 87. poglavje, ki glasi: „Izdelava, pri kateri vrednost vseh uporabljenih materialov ne presega 40 % cene izdelka franko tovarna.“ Iz te točke odgovora je jasno razvidno, da so bile cene za vrednotenje delov koles izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za upravljanje investicijskih projektov in ne dejanskih izvoznih cen, kar pomeni, da se STO pravila o carinski vrednosti, ki so glede na prilogo 15 Izvedbene uredbe, eden izmed bistvenih pogojev za pridobitev statusa blaga s poreklom, sploh niso upoštevala. Carinski organ tudi ugotavlja, da je razvidno, da so bili obrazci A izdani na podlagi podatkov, ki jih je dal izvoznik in same izdaje potrdil A ni mogoče opredeliti kot napake organa pri potrjevanju, saj je v tretjem odstavku odgovora navedeno, da so bile nepravilnosti ugotovljene v teku skupne preiskave Kamboškega Ministrstva za trgovino in Verifikacijske skupine ES iz julija 2009. Iz teh navedb je razvidno, da je organu izvoznik posredoval napačne podatke o cenah in tudi o uporabljenih predokazilih o poreklu uporabljenega blaga za izdelavo koles. Zaradi navedenega je carinski organ zavrnil upravičenost do preferencialne obravnave porekla blaga in obračunal carino z uporabo konvencionalne carinske stopnje 14 %. Pristojni kamboški organi niso za noben izdelek navedli, da izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo.

Pripombe tožnika, ki so navedene na straneh 9 do 11 obrazložitve izpodbijane odločbe, carinski organ zavrne. Iz angleškega izvirnika kot tudi prevoda nedvoumne izhaja, da se niso vedno upoštevala pravila EU in da so se za dokazovanja porekla uporabljala tudi druga potrdila. Dejstvo je, da se regionalna kumulacija lahko upošteva le v okviru členov 72., 72a in 72b Izvedbene uredbe, ki jasno določa, da se poreklo dokazuje z obrazcem A (Form A), uporaba drugih pravil o poreklu pa ni možna. Glede očitka nepravilnega štetja rokov in vročanja se sklicuje na 62a člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Skupnosti (v nadaljevanju ZICPES).Vsi dokumenti, ki se izdajo v postopku carinskega nadzora ali carinske kontrole in se vročajo v tujino, se vročajo z navadno vročitvijo in se šteje, da je vročitev opravljena trideseti dan od dneva odprave. Ob upoštevanju, da je datum dopisa tudi datum odpreme, je poziv 16. 12. 2010, kar je ob upoštevanju trideset dnevnega roka za vročitev po poteku šest mesečnega roka (odprema 11. 5. 2009) mogoče upoštevati kot ponovni poziv in ga ni mogoče šteti kot preuranjenega, saj je bil poslan v skladu s petim odstavkom 94. člena Izvedbene uredbe. Rezultati preverjanja pa so bili nedvoumno posredovani po poteku 6-mesečnega roka, kar je razvidno iz datuma na dopisu kamboških organov (24. 12. 2009). Navaja, da kamboški organ ni pravočasno odgovoril niti poslal dodatnega pojasnila po drugem obvestilu.

Izvedbena uredba res zahteva, da zaprošeni organ v odgovoru konkretno ugotovi ali so posamezni izdelki, za katere je izdal potrdilo o izvoru dejansko upravičeni do preferencialne obravnave ali ne, kar pa ni storil. Tega ni storil niti po drugem obvestilu, zato je podlaga za naknadno vknjižbo po 220. členu CZS. Ne drži, da bi kamboški organ morali v svojih ugotovitvah navesti podatke o potrdilih o poreklu, na podlagi katerih so bila izdana potrdila, ki so predmet preverjanja v smislu četrtega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe, kot zmotno navaja tožnik, saj se navedena določba nanaša na materiale s poreklom iz Skupnosti Norveške ali Švice, kar pa ni obravnavani primer. Carinski dolg je nastal po 201. členu CZS s sprejemom deklaracij. Dolžnik je v primeru posrednega zastopanja tudi oseba, za račun katere je bila izdana carinska deklaracija oz. tožnik (tretji odstavek 201. člena CZS). Sklicuje na tudi na 138. člen in prvi odstavek 38. člena. Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter prvi in drugi odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) ter 95. in 79. člen člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Izračun je razviden na straneh 15 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ob dejstvu, da je zaprošeni organ sporočil rezultate preverjanja drugemu organu, je razpravljanje kdaj je bilo zaprosilo odpremljeno in vročeno ter ali urgenco odgovora šteti kot drugo obvestilo v smislu petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe, nepotrebno. Prvostopenjski organ je izvedel dokazno oceno odgovora, da zaprošeni organ ni z ničemer potrdil, da katerikoli od izdelkov izpolnjuje pogoje za uporabo tarifnih preferencialov, zato je napačno oprl svojo odločitev na peti odstavek 94. člena Izvedbene uredbe. V zadevi je merodajnega pomena presoja, ali so prejeti izvidi dovolj jasni, da je iz njih mogoče ugotoviti ali potrdilo o poreklu blaga velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi in ali se izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke, to je Kambodže ali ne. Za razliko od 1. in 3. točke je odgovor kamboškega organa v 2. točki natančen in določen. V njem je jasno sporočena informacija, da so bile v vseh potrdilih cene izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za opravljanje investicijskih projektov in ne na dejanskih uvoznih cenah, kot so določene z uvoznim vrednotenjem skladno s STO. Tožena stranka se sklicuje na člene 72a in e) točko 66. člena Izvedbene uredbe ter člen VII Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (Sporazum WTO o carinski vrednosti), po katerem mora vrednost za namen carinjenja uvoženega blaga temeljiti na dejanski vrednosti uvoženega blaga, za katerega se ugotavlja carina enakega blaga, ne sme pa temeljiti na vrednosti blaga nacionalnega porekla ali na prosto določeni ali fiktivnih vrednostih, kar pomeni, da posamezni izdelki, za katere je izdano posamezno potrdilo o izvoru, dejansko niso upravičeni do preferencialne tarifne obravnave. Navaja sodbi SEU C-239/04 v zadevi Beemsterboer Coldstore Sevice BV (točka 33) in v njej navedena sodba v združenih zadevah Faroe Seafood in drugi, C-153/94 in C-204/94 (točka 93). Na očitek, da ni mogoče odgovornosti za pravilno izdana potrdila naprtiti deklarantu ali uvozniku blaga, tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba utemeljena na b) točki drugega odstavka 220. člena CZS. Sklicuje se na ustaljeno prakso SEU (zadeva C-173/06, Agrover Srl, točka 30).

Navaja, da je odgovornost in tveganje negotovosti pri izračunu pravilne višine uvoznih dajatev enakopravno porazdeljena na zavezanca in sistem. Če je na podlagi upravnega sodelovanja ugotovljeno, da zakonsko dolgovane dajatve niso bile knjižene v posledici napake organa, ki je predloženo potrdilo o poreklu obrazec A potrdil, se oseba, ki je zavezana plačilu, lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Sklicuje se na že navedeno sodbo v zadevi Beemsterboer (točka 41), po kateri morajo gospodarski subjekti v okviru pogodbenih razmerjih sprejeti potrebne določbe, da bi se zaščitili pred tveganjem naknadne izterjave. Sklepno zaključi, da če (glede na sporočilo kamboškega organa, da so bile v postopku izdaje potrdil o poreklu ugotovljene tri pomanjkljivosti na sistemski ravni) ne bi bilo mogoče zaključiti, da so bila napačna potrdila izstavljena v posledici nepravilnih podatkov, ki jih je brez vednosti za potrjevanje pristojnega organa navedel izvoznik, navedena okoliščina ne zadošča za opustitev naknadne vknjižbe, saj tožnik, ki se sicer sklicuje na pošteno ravnanje v pravnem prometu, niti ne zatrjuje in tudi z ničemer ne dokaže, da je ob teh trgovinskih operacijah poskrbel, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni. Zato po mnenju tožene stranke temu posledično tudi ni dokazal, da so bili kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji, pod katerimi se naknadna vknjižba ne opravi.

Tožnik v tožbi izpodbija odločitev iz razloga nepravilne uporabe materialnega prav in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. in 3. točka prvega odstavka Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika ni bilo zadoščeno procesnim predpostavkam in pogojem, ki jih natančno določa Izvedbena uredba. Sklicevanje na 62. člen ZICPES ne zadošča za ugotovitev, kdaj je bil dopis vročen naslovnemu kamboškemu organu. Ta datum pa je ključen pri štetju 6-mesečnega roka, določenega za odgovor, skladno s 63. členom ZICPES. Šele ko izteče ta rok, se pristojnim organom skladno s petim odstavkom 95. člena Izvedbene uredbe pošlje drugo obvestilo in novi 4-mesečni rok ponovno teče od vročitve. Zato je nepravilen zaključek prvostopenjskega organa, da je dopis z dne 16. 12. 2009 mogoče obravnavati kot drugo opozorilo, še zlasti, ker je bil poslan še preden se je iztekel 6-mesečni rok, kateremu je potrebno dodati še 2x po 30 dni. Tako bi lahko poslal drugo opozorilo šele po 9. 1. 2010. Po sklepanju tožnika je v obravnavani zadevi kamboški organ na prvo zaprosilo pravočasno odgovoril v okviru postavljenega roka 11. 3. 2010, z dopisom z dne 24. 12. 2009, ki ga je GCU prejel 4. 2. 2010. V točki II. tožbe tožnik carinskemu organu očita, da je na podlagi sporočila kamboškega organa poenostavljeno zaključil, da blago ni vedno izpolnjevalo pogojev za preferencialno obravnavo v smislu EU pravila o poreklu na podlagi potrdila Obrazec A. Navaja, da je ob uvozu spornega blaga v Slovenijo pravilno pridobil vso potrebno dokumentacijo, vključno s potrebnimi potrdili o izvoru, izdanimi s strani pristojnih kamboških organov, pooblaščenih za izdajanje potrdil o poreklu blaga (Form A). V nadaljevanju se sklicuje na četrti odstavek 95. člena Izvedbene uredbe, ki ga citira, na 91. člen Izvedbene uredbe in na pripombe ter pritožbo, kjer je poudaril, da je glede na jasno pravno podlago očitno, da bi moral odgovor pristojnega kamboškega organa vsebovati izrecno navedbo, ali se v predmetnem postopku obravnavano potrdilo o poreklu nanaša na izdelke, ki so dejansko upravičeni do preferencialne tarifne obravnave ali pa pogoji za takšno posebno obravnavo z vsakim posamičnem primeru niso podani. V slednjem bi moral kamboški organ zaradi posebnosti primera, ki ga urejajo pravila regionalne kumulacije, podati tudi navedbo v zvezi s potrdili o poreklu. Navedbo „was not always“ je očitno prvostopenjski organ tolmačil kot priznanje, da se pri izdaji zadevnih ali drugih Obrazcev A niso upoštevala EU pravila. Takšen poenostavljen sklep je neutemeljen. Odgovor kamboškega organa je zgolj pavšalne narave, povzema določene naknadno ugotovljene sistemske napake postopka, na podlagi katerih je nemogoče posplošeno domnevati vzročno zvezo med opredeljeno pomanjkljivostjo postopka ter neustreznostjo potrdila o izvoru, saj mora zaprošeni organ konkretno ugotoviti, ali so bili posamezni izdelki dejansko upravičeni do preferencialne tarifne obravnave, zato tožnik meni, da bi moral carinski organ poslati zaprošenemu organu tudi drugo obvestilo, v katerem bi moral izrecno navesti, v čem je potrebna dopolnitev odgovora.

Pod točko III. tožbe navaja, da se je GCU v zaprosilu 11. 5. 2009 pravilno skliceval na zakonodajo EU, da je uvoznik lahko odgovoren samo za uvozne dajatve, ki niso bile pobrane zaradi predložitve dokazila o poreklu, ki se izkaže za neveljavno, če se ugotovi, da njegova izdaja temelji na podatkih, ki jih je dal izvoznik in da je SEU odločilo, da dokazno breme leži tudi na strani carinskih organov. Zaradi navedenega je GCU tudi skušal pridobiti ustrezno informacijo pri kamboških organih glede spornih potrdil o izvoru glede podatkov, ki jih je podal izvoznik oz. ali je izvoznik pristojnim organom za preverjanje dokazil o poreklu omogočil dostop do dokumentov in informacij, potrebnih za preverjanje porekla blaga. Tri ugotovljene pomanjkljivosti na sistemski ravni ne morejo pomeniti avtomatične neveljavnosti vseh spornih potrdil o izvoru. Toliko manj pa je mogoče odgovornost za njih naprtiti bodisi izvozniku, bodisi deklarantu oz. uvozniku blaga. V primeru sklenjenih sporazumov na državni ravni, rizika in posledic, če zaprošeni državni organ ne ravna v skladu s sporazumom ali nekaj opusti, ne more nositi gospodarski subjekt, ki je v pravnem prometu ravnal pošteno. Ugotovitve prvostopenjskega organa glede na posredovani odgovor kamboških organov so očitno nepravilne in brez kakršnekoli osnove, saj kamboški organi v svojem odgovoru nikjer ne govorijo o tem, kdo naj bi posredoval kakšne podatke komu, še manj pa, kaj naj bi posredoval organu izvoznik. Iz odgovora kamboškega organa je razvidno, da so kamboški organi zavedno v postopkih namesto pravil EU upoštevali pravila ASEAN in kot ustrezne in pravilne sprejemali tudi potrdila obrazec D ter dopuščali, da so bile cene izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za upravljanje investicijskih skladov in ne dejanskih uvoznih cen, kot so določene z uvoznim vrednotenjem skladno s STO in obrazce A izdajali na podlagi raznovrstnih modelov, ki so se preveč razlikovali, da bi jih lahko uvrstili v skupine.

Jasno izhaja, da so sami kamboški organi od izvoznikov za izdajo obrazcev A sprejemali oz. zahtevali podatke oz. dokumentacijo, ki sicer ni vedno ustrezala pravilom EU, a so jo sami šteli kot povsem zadostno. Tako so sprejemali bodisi obrazec A, bodisi obrazec D ter ju obravnavali kot enakovredna. Kolikor je izvoznik zaradi takšnega postopanja izročil obrazec D, mu posledično nikakor ni mogoče očitati, da je kamboškemu organu posredoval neresnične podatke. Upoštevaje vse navedeno tudi ob predpostavki, da so v postopku relevantna potrdila kamboških organov o poreklu blaga neveljavna, ne more biti dvoma, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi trije pogoji 220. člena CZS, da se naknadna vknjižba ne opravi. Tožnik navaja, da je v zvezi s carinsko deklaracijo upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi ter priložil vso pravilno pridobljeno dokumentacijo carinskim organom. Izvoznik je bil dolžan kamboškim organom izročiti tiste listine in podatke, ki so jih zahtevali in sprejemali kot pravilne, da je lahko dosegel izdajo potrdil in ni bil v položaju, da bi carinskim organom diktiral, kaj naj sprejmejo. Namen predmetne zakonske določbe je treba tolmačiti na način, da mora izvoznim carinskim organom predložiti vso dokumentacijo in podatke, ki jih ta zahteva in kolikor ne zahteva vsega, kar bi skladno s pravili EU moral, to ni odgovornost izvoznika, še manj pa uvoznika. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-409/10 (točka 54), kjer je sodišče zavzelo jasno stališče, da napake, ki jih je možno pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov opravičujejo, da se naknadna carinska izterjava ne opravi. Zavedno sprejemanje drugih obrazcev in podatkov, od tistih, ki jih zahtevajo pravila EU, pa brez vsakršnega dvoma predstavlja aktivno ravnanje kamboških organov. Tožnik očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V prvi pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na odločbo (sklep) Evropske Komisije C (2012) 8694 z dne 30. 11. 2012, ki jo je Evropska Komisija (EK) izdala na zahtevo Finske, glede upravičenosti (oz. neupravičenost) odmere naknadnih carinskih dajatev za kolesa, uvožena iz Kambodže v EU. EK je odločila, da iz okoliščin primera izhaja aktivna napaka kamboških organov, ki je gospodarski subjekt v dobri veri, kot je opredeljena v členu 220 (2)(b) Izvedbene uredbe, ni mogel odkriti zato naknadna vknjižba ni utemeljena, ter da je potrebno enako obravnavati vse primere, ki so po svoji dejanski in pravni podlagi primerljivi obravnavanem primeru.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev iz upravnih odločb. Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila opravljena naknadna vknjižba po prvem odstavku 220. člena CZS utemeljena oz. ali gre za situacijo iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS, po katerem se naknadna vknjižba ne opravi, ker znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba zavezana k plačilu ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo.

Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz obravnavanega primera, je razvidno, da je bilo opravljeno naknadno preverjanje v tej zadevi obravnavanih deklaracij (EUL) po 78. členu CZS po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v prost promet, v obravnavanem primeru koles različnih vrst iz tarifnih oznak, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter v ta namen opravljeno preverjanje pristnosti potrdil o poreklu obrazec A (Form A), po katerih je bil uveljavljen preferencialni status koles, ki se uvažajo in ki naj bi bili po poreklu iz Kambodže. Podlaga za tako preverjanje je v Pododelku 3 Izvedbene uredbe, ki nosi naslov „Načini upravnega sodelovanja“ oz. Pododelku 4 Uredbe Komisije (EU) št. 1063/2010 z dne 18. novembra 2010 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913 o Carinskem zakoniku skupnosti, ki se uporablja od 1. januarja 2011. Po 94. členu Izvedbene uredbe (oz. 97t člen) se med drugim potrdila o poreklu obrazec A pozneje preverja naključno ali kadar carinski organi DČ (držav članic) upravičeno dvomijo v pristnost teh dokumentov, o statusu porekla teh izdelkov ali izpolnitvi drugih zahtev tega izdelka (prvi odstavek). Za izvajanje te določbe morajo carinski organi DČ med drugim vrniti potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, pristojnim organom države upravičenke izvoznice, in če je to ustrezno, navesti razloge za poizvedbo. V okviru upravnega sodelovanja se to preverjanje opravi in izidi sporočijo carinskim organom DČ najpozneje v 6-mesecih po datumu, na katerega je bila zahteva poslana. Izidi pa morajo biti takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno potrdilo o poreklu blaga velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi in ali se ti izdelki lahko razumejo kot izdelki s poreklom iz države upravičenke ali iz Skupnosti (tretji odstavek 94. člena Izvedbene uredbe oz. 97t člena).

Iz upravnih spisov je razvidno, da je GCU zahtevek poslal 11. 5. 2009 z rokom za odgovor do 11. 3. 2010, ter da je 16. 12. 2009 poslal obvestilo, da se rok za naknadno preverjanje v tej zadevi obravnavanih dokazil o poreklu izteče 11. 3. 2010 z opozorilom, da bodo v primeru, če ne prejme odgovora na zahtevek najkasneje do omenjenega datuma, zadevnemu blagu prisiljeni zavrniti preferencialno obravnavo skladno z določili petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi, če v primerih upravičenega dvoma ni odgovora v 6-mesecih, ali če odgovor ne vsebuje zadostne informacije za določitev pristnosti zadevnih dokumentov ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo izidov preverjanja v 4-mesecih po datumu, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti izidi ne zagotavljajo pristnosti obravnavanega dokumenta, ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.

Po mnenju sodišča Izvedbena uredba glede načina upravnega sodelovanja v obravnavanem primeru ni bila kršena. V zadevi je bil poslan zahtevek za poznejše preverjanje, izdan v skladu s prvim odstavkom 94 člena Izvedbene uredbe oz. 97t členom 11. 5. 2009, kjer je bil dan 10-mesečni rok pristojnim organom države upravičenke izvoznice (Kambodže) oz. 6-mesečni po prvem pozivu in 16. 12. 2009 z obvestilom, da se rok izteče 11. 3. 2010, praktično s tem še 4 mesece. Zato sodišče ocenjuje, da je tudi 10-mesečni rok upoštevan. Odgovor pristojnih organov iz Kambodži o izidih naknadnega preverjanja obrazcev A je GCU prejel 4. 2. 2010, zato po mnenju sodišča ni relevantno, kdaj je bilo zaprosilo odpremljeno in naslovniku vročeno oz. ali je urgenco šteti kot drugo obvestilo v smislu petega odstavka 94. člena Izvedbene uredbe ali ne, ker v zadevi ni sporno, da je carinski organ prejel odgovor v postavljenem 10-mesečnem roku, kar je skladno tudi z Izvedbeno uredbo.

V zadevi pa ostaja sporno ali gre v obravnavanem primeru za situacijo, da pogoji za naknadno vknjižbo niso izpolnjeni po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS oz. ali gre za obveznost naknadne vknjižbe carinskega dolga s strani carinskega organa po prvem odstavku 220. člena CZS. Iz odgovora carinskega organa iz Kambodže, ki sta ga natančno pojasnila oba carinska organa, in se nahaja v overjenem prevodu med upravnimi spisi, nedvomno izhaja, da so ugotovili tri (sistemske) pomanjkljivosti v postopkih, ki so bili uporabljeni za določitev, ali so kolesa, proizvedena v Kambodži, kamboškega izvora, iz katerega izhaja, da je vnose, uvožene iz držav ASEAN, in ki se štejejo za kamboške v okviru regionalnih pravil o prevozu, vedno spremljalo potrdilo o izvoru iz zadevne države ASEAN in da to potrdilo ni bilo vedno obrazec A, kot to zahtevajo pravila EU, temveč je upoštevalo pravila držav ASEAN, in sicer je bilo to potrdilo večkrat potrdilo obrazec D (točka 1). Cene, uporabljene za vrednotenje delov koles, so bile izračunane na podlagi cen, ki jih je določil Svet za razvoj Kambodže za opravljanje investicijskih projektov in niso temeljile na podlagi dejanskih uvoznih cenah, kot so določene z uvoznim vrednotenjem skladno s STO (točka 2), obrazci A za izvoz koles so bili včasih izdani na podlagi raznovrstnih modelov, ki so se preveč razlikovali, da bi jih lahko uvrstili v skupine (točka 3).

Iz prvega pododstavka člena 220 (2) (b) CZS izhaja, da če se preferencialni status ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katero so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja, da gre za napako, ki je ni bilo mogoče odkriti v smislu prvega pododstavka. Izdaja nepravilnega potrdila kljub temu ne pomeni napake, če so bili podlaga za potrdilo nepravilna dejstva, ki jih je predložil izvoznik, razen, če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali, ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave (drugi pododstavek). Zavezana oseba se lahko sklicuje, da je ravnala v dobri veri, če lahko dokaže, da je ob teh trgovinskih dejanjih poskrbela, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni (tretji pododstavek).

Carinski organ prve stopnje in tožena stranka sta se opredelila do vseh točk odgovora kamboškega organa in pravilno ocenila, da gre za formalno pristna potrdila, ki pa po vsebini ne izkazujejo pravega porekla izdelkov, na katera se nanašajo. Sodišče se z njuno oceno strinja in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Ker v obravnavanem primeru kamboški organi porekla spornega blaga po naknadnem preverjanju niso potrdili, je po mnenju sodišča treba navedena potrdila obrazec A šteti za „nepravilna potrdila“ v smislu prvega pododstavka člena 220(2)(b) CZS. Ob takem stanju stvari mora po sodni praksi SEU tisti, ki se sklicuje na dobrovernost (tretji pododstavek 220(2) (b) člena CZS) dokazati, to kar je pomembno za uspeh svoje zadeve. Načeloma morajo carinski organi, da bi začeli naknadno izterjavo, dokazati, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Če tega ni mogoče dokazati (npr. zaradi malomarnosti izvoznika), pa mora dolžnik dokazati, da so navedena potrdila izdali carinski organi tretje države na podlagi navedbe pravilnih dejstev (glej že navedena sodba SEU v zadevi Beemsterboer, točka 46). Izdajo nepravilnih potrdil pa ni mogoče šteti za napako organov države izvoznice, če jih v zmoto zavedejo izvozniki. V tej zvezi iz ustaljene sodne prakse SEU izhaja, da le napake, ki jih je mogoče pripisati aktivnemu ravnanju pristojnih organov, upravičujejo, da se naknadna izterjava ne opravi (glej sodba SEU v zadevi Afasia Knits GmbH, C 409/2010, točka 54).

Po mnenju sodišča v obravnavani zadevi carinski organ v postopku ni dokazal, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik, niti se ni opredelil do vprašanja ali gre morda za primer, ko je več kakor očitno, da so se organi, ki so izdali nepravilno potrdilo, zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave, kar zatrjuje tožnik. V postopku tudi ni ugotavljal ali je podana dobrovernost tožnika na način, kot je določen v tretjem pododstavku 220 (2) (b) člena CZS. Tožena stranka je glede slednjega le pavšalno navedla, da tožnik niti ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi poskrbel, da so bili vsi pogoji za preferencialno obravnavo izpolnjeni, kar brez konkretnih ugotovitev ne more biti podlaga za zavrnitev dobrovernosti tožnika. Tožnika tudi ni pozvala na predložitev dokazov oz. mu ni ponudila možnosti, da se o tem izjasni. Takšne pavšale navedbe pa ni mogoče preizkusiti. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena so pravila postopka, posledično je materialno pravo nepravilno uporabljeno.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2., 3. in 4 alineje 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki na podlagi tretjega odstavka istega člena ZUS-1 v ponoven postopek ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena ZUS-1. Glede tožbenega ugovora, da je treba obravnavati zadevo v skladu s sklepom EK C (2012) 8694 z dne 30. 11. 2012, ker naj bi šlo po dejanski in pravni podlagi za primerljiv primer, sodišče navaja, da je navedeni akt EK, ki je naslovljen na Republiko Finsko, v celoti zavezujoč le za naslovnika sklepa (četrti odstavek 288. člena PDEU).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožniku priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV, kar znaša 420,00 EUR.