Jedro

S tem ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v vtoževanem obdobju, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 7. 2011 in odločba OE A., izpostava B. št. ... z dne 26. 4. 2011 in da se mu prizna pravica do izplačila nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 3. 5. 2010 do 27. 2. 2011. Zoper navedeno sodbo pritožbo vlaga tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je zoper odločbi ZRSZ, na podlagi katerih je bil brisan iz evidence brezposelnih oseb od 5. 5. 2010 dalje, vložil tožbo. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo, njegova pooblaščenka pa mu nato ni preložila sodbe in tudi ni vložila pritožbe, zaradi česar ga je oškodovala. Sodišče se tako neutemeljeno sklicuje na pravnomočno sodbo Ps 2077/2010 z dne 27. 11. 2012, saj tožnik ni imel možnosti, da bi se zoper to sodbo pritožil. Tožnik se je na zavod javljal, zato ga je ZRSZ neutemeljeno izbrisal iz evidence, posledično pa mu je tožena stranka neutemeljeno ustavila izplačilo nadomestila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z odločbo tožene stranke z dne 9. 9. 2009 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu od 26. 5. 2009 dalje. Iz potrdila ZRSZ z dne 25. 8. 2010 je razvidno, da tožnik od 2. 5. 2010 dalje ni prijavljen pri zavodu v evidenci brezposelnih oseb. Na podlagi tega potrdila je tožena stranka z odločbo z dne 31. 8. 2010 odločila, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Ta odločba je bila potrjena z odločbo z dne 10. 11. 2010. Tožnik je dne 15. 3. 2011 ponovno zahteval izplačilo nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo za čas od 3. 5. 2010 dalje. Tožena stranka je njegovo zahtevo ponovno zavrnila z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. odstavku 390. člena določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožniku je bila pravica do nadomestila za čas čakanja priznana po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Pri presoji glede izplačevanja navedenega nadomestila je torej potrebno uporabiti določbo omenjenega predpisa, torej 2. odstavek 188. člena, kjer je določeno, da se nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali zavodu za zaposlovanje in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. V sporni zadevi je zavod za zaposlovanje obvestil toženo stranko, da tožnik od 2. 5. 2010 dalje ni prijavljen pri zavodu v evidenci brezposelnih oseb. Tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb ZRSZ v zvezi izbrisom iz evidence brezposelnih oseb od 5. 5. 2010 dalje, je bil s sodbo opr. št. Ps 2077/2010 z dne 27. 11. 2012 pravnomočno zavrnjen. S tem, ko je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb torej ni več obstajala obveznost, da bi se kot brezposelna oseba javljal na zavodu za zaposlovanje, s tem pa torej tudi ni bilo več pogojev, da bi se mu izplačevalo nadomestilo plače, kot je to že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

V zvezi s tožnikovimi navedbami, da sodišče ne bi smelo upoštevati pravnomočne sodbe opr. št. Ps 2077/2010 z dne 27. 11. 2012, ker se tožnik zoper to sodbo ni imel možnosti pritožiti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik tako možnost vsekakor imel, kar pravzaprav tudi sam priznava. Dejstvo, da tožnikova pooblaščenka tožniku sodbe ni posredovala, sama pa tudi ni vložila pritožbe, pa na obravnavano zadevo v ničemer ne vpliva. Sporno mandatno razmerje bo moral tožnik, v kolikor meni, da je bil v posledici tega razmerja oškodovan, reševati v drugem postopku po splošnih pravilih civilnega-odškodninskega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.