Jedro

V I. odst. 344. člena ZKP je določeno, da sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Ta določba torej omogoča, da lahko državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je razumel ob vložitvi obtožnice oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je opisano v obtožbi, s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno opisal. Ni treba, da na drugačno dejansko stanje kažejo novi dokazi, lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni.

Edina omejitev, ki jo mora pri tem upoštevati državni tožilec je, da se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Tožilec lahko obtožnico ob navedenem pogoju spremeni vse do konca glavne obravnave (torej do naznanila predsednika senata, da je glavna obravnava zaključena). Ker je državna tožilka v predmetni kazenski zadevi obe modifikaciji obtožbe podala še pred zaključkom glavne obravnave, prav tako pa se je spremenjena obtožnica še vedno nanašala na isti historični dogodek, pritožnik utemeljeno opozarja, da sama takšna sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo S. K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ ter s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Oškodovanko M. K. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Višja državna tožilka N. F. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtoženki in njenim zagovornikom, predlagala ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Zoper obtoženo S. K. je bila vložena obtožba zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po I. odst. 234.a člena KZ. Na glavni obravnavi dne 26.11.2004 je okrožna državna tožilka v besedi strank modificirala obtožbo ter po tem, ko sta končno besedo podala še zagovornik in obtoženka, še enkrat modificirala obtožbo. Sodišče je zaradi priprave obrambe glavno obravnavo preložilo. Na zadnji glavni obravnavi dne 14.1.2005 sta zagovornik in obtoženka nadaljevala s končno besedo, nato pa je bila glavna obravnava zaključena. Sledila je razglasitev sodbe. Sodišče prve stopnje je obtoženko oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvotni obtožnici, ki jo je okrožno državno tožilstvo zoper obtoženko vložilo dne

31.8.2004 in torej ni sprejelo obeh modifikacij obtožbe podanih na glavni obravnavi dne 26.11.2004, saj je štelo, kot izhaja iz razlogov sodbe, da ni dopustna.

Odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja pritožnik. Nima sicer prav, ko navaja, da mora predsednik senata po določbi II. odst. 270. člena ZKP takoj po prejemu obtožnice preizkusiti tudi ali iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja.

Predsednik senata mora po uradni dolžnosti takoj po prejemu opraviti formalni preizkus obtožnice, kar pomeni, da ugotavlja samo, ali je obtožnica sestavljena v skladu z zakonom, ne more pa je vsebinsko preizkušati (torej med drugim tudi ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje). Takšen vsebinski oziroma materialni preizkus sme opraviti samo zunajobravnavni senat, če obdolženec vloži zoper obtožnico ugovor ali če to zahteva predsednik senata ob pogojih iz prvega odstavka 284. člena ZKP. Pritožnik pa utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti obe modifikaciji obtožbe, ker je šlo pri spremembi obtožbe le za bolj natančen in določen opis ravnanja obtoženke, ki je že pred modifikacijo obtožnice vseboval vse znake kaznivega dejanja, ki se obtožencu očita.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-289/95, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo, da določba II. odst. 344. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, "da pravica spremeniti obtožnico na glavni obravnavi za tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od v odločbi navedenih ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku, to je obtoženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo"; in "v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo". Sodišče prve stopnje zaključuje, da je tožilka, ko je na predzadnji glavni obravnavi spremenila vloženo obtožbo, za katero sodišče šteje, da ni vsebovala vseh znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, zlorabila svoje pravice, zaradi česar je zavzelo stališče, da lahko takšno dejanje tožilke preprosto spregleda in odloči po pravnomočni obtožnici (nespremenjeni). Nadalje sodišče še meni, da je takšna sprememba obtožbe nedopustna, saj je državna tožilka šele na koncu glavne obravnave v obtožbi opisala vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker je bilo dejansko stanje že ob vložitvi obtožbe popolnoma enako kot je bilo ugotovljeno kasneje na glavni obravnavi in sta oba oškodovanca zaslišana kot priči popolnoma enako izpovedovala že pred preiskovalno sodnico.

V I. odst. 344. člena ZKP je določeno, da sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Ta določba torej omogoča, da lahko državni tožilec na glavni obravnavi spremeni obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je razumel ob vložitvi obtožnice oziroma, če se odloči, da bo dejanje, ki je opisano v obtožbi, s spremembo obtožbe bolj konkretno in natančno opisal. Ni treba, da na drugačno dejansko stanje kažejo novi dokazi, lahko so tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni.

Edina omejitev, ki jo mora pri tem upoštevati državni tožilec je, da se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek.

Tožilec lahko obtožnico ob navedenem pogoju spremeni vse do konca glavne obravnave (torej do naznanila predsednika senata, da je glavna obravnava zaključena). Ker je državna tožilka v predmetni kazenski zadevi obe modifikaciji obtožbe podala še pred zaključkom glavne obravnave, prav tako pa se je spremenjena obtožnica še vedno nanašala na isti historični dogodek, pritožnik utemeljeno opozarja, da sama takšna sprememba obtožbe ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic. Sodišče prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v odločbi Ustavnega sodišča, "da v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenja stranke in predstavljajo zlorabo pravic", na način, da to pomeni odreči pravno relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče dejanje, za katerega oceni, da pomeni zlorabo, enostavno spregleda. Sodišče po Zakonu o kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak mora odločiti o spremenjeni obtožbi s sodbo ali pa tudi z drugačnim aktom, kadar oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil pravico upravičenega tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami 344. člena ZKP. V tem primeru bi lahko prišla v poštev odločitev po določbah

352. člena ZKP. Vendar pa mora sodišče prve stopnje vedno odločiti po obtožbi, ki jo je državni tožilec, če je do spremembe obtožbe prišlo, na glavni obravnavi spremenil. Sodna odločba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (I. odst. 354. člena ZKP). Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, o obtožbi tudi ni odločilo, zaradi česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, saj sodba sodišča prve stopnje ne zajema celotnega dejanskega stanja obseženega v spremenjeni obtožnici.

Ker je tako sodišče prve stopnje v sodbi napačno presodilo, da gre pri spremembi obtožbe za takšno zlorabo procesnih pravic, da mu po spremenjeni obtožnici ni treba odločati in pritožnik utemeljeno navaja, da je tožilec upravičen na glavni obravnavi spremeniti obtožbo in bi edino takšno obtožbo smelo obravnavati sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca ter izpodbijano sodbo razveljavilo.

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še dodatni dokaz (na katerega opozarja pritožnik) z opravo poizvedb pri proizvajalcu, ali je bilo pohištvo sploh naročeno, kot zatrjuje obtoženka. Nato pa se bo moralo po končani glavni obravnavi opredeliti, ali je spremenjeno obtožnico mogoče obravnavati po vsebini ter o njej odločiti meritorno (oprostilna ali obsodilna sodba), ali pa je prišlo do spremembe obtožbe v nasprotju z določbo

344. člena ZKP. Če bo spoznalo, da je nastopila takšna situacija, bo moralo o obtožbi odločiti s procesno odločbo in za svojo odločitev navesti jasne in konkretne razloge.